Primer Christe Pike že več kot tri desetletja vsebuje vse sestavine, iz katerih nastajajo najbolj razvpite ameriške kriminalne zgodbe: satanizem, ljubosumje, pentagram, brutalno mučenje in kos lobanje, ki ga je morilka odnesla s seboj. Toda skoraj 32 let po umoru Colleen Slemmer je o takrat 18-letni morilki znanega bistveno več. In nova spoznanja odpirajo neprijetno vprašanje: kaj če smo ves ta čas gledali pravo zgodbo, vendar skozi povsem napačno lečo?
Ko so 13. januarja 1995 na odmaknjenem delu kampusa Univerze Tennessee našli truplo 19-letne Colleen Slemmer, je bilo jasno, da ni šlo za običajen umor. Slemmerjeva je bila pretepena, porezana in zabodena, v prsni koš so ji vrezali pentagram, glavo pa so ji napadalci razbili s kosi asfalta. Napad je trajal najmanj pol ure.
Za umor so kmalu prijeli tri njene vrstnike iz izobraževalnega centra Knoxville Job Corps: 18-letno Christo Pike, njenega 17-letnega fanta Tadaryla Shippa in 18-letno Shadollo Peterson.
Pike je policiji priznala sodelovanje pri napadu. S seboj je odnesla tudi delček lobanje umorjene.
Že ti dve podrobnosti - pentagram in kos človeške lobanje - sta bili dovolj, da je primer dobil zgodbo, ki se ga drži še danes.
"Njeno dušo so zadržali ujeto"
Časopis Knoxville News Sentinel je januarja 1995 objavil članek z naslovom 'Domnevni morilci so njeno dušo zadržali ujeto'. Policijski vir je novinarju razlagal, da naj bi storilci kos lobanje odnesli zato, ker satanisti verjamejo, da duša ne more zapustiti nepopolnega telesa. "S tem so njeno dušo zadržali ujeto," je trdil vir.
V istem članku je policist, ki je predaval o okultizmu, pojasnjeval različne vrste čarovnic in satanistov ter govoril o 'energijski sili' žrtev in razlogih, zakaj naj bi bila satanistična prizorišča zločinov tako krvava.
Toda že policijski načelnik Phil Keith je v istem članku povedal nekaj bistveno manj eksotičnega: po ugotovitvah policije je bil v ozadju predvsem ljubezenski trikotnik.
Ko je Pike marca 1996 stopila pred poroto, so poslušali pričevanja o satanizmu in simbolih okultnega, gledali fotografije izmaličenega trupla in poslušali njeno priznanje. Tožilstvo je predstavilo tudi lobanjo umorjene. Pike je bila spoznana za krivo umora prve stopnje in obsojena na smrt.
Rodila se je ena najbolj razvpitih ameriških zgodb o 'resničnem zločinu'.
Morilka s pentagramom
Tudi desetletja pozneje se osnovni medijski recept ni bistveno spremenil.
Ko je Knoxville News Sentinel ob dvajsetletnici umora ponovno pripovedoval zgodbo, so bili ponovno v ospredju pentagram, okultizem, razbita lobanja in košček kosti, ki ga je Pike odnesla kot trofejo.
To so podrobnosti, ki si jih zapomnimo. In prav zaradi njih je Christa Pike postala idealna protagonistka televizijskega 'true-crima': mlada ženska, ki je pri 18 letih zagrešila tako skrajno nasilje, da se je zdelo skoraj nerazložljivo.
Toda medtem ko je javnost vedno znova poslušala zgodbo o pentagramu in lobanji, se je v sodnih spisih počasi sestavljala neka druga zgodba.
Pike so skozi desetletja pregledovali psihologi, psihiatri, nevrologi in drugi izvedenci. Njihove diagnoze niso bile vedno enake. Govorili so o hudi mejni osebnostni motnji, bipolarni motnji, PTSD, možnih nevroloških poškodbah, obsesivno-kompulzivni motnji in težavah z nadzorovanjem impulzov.
Nevrolog Jonathan Pincus je njeno življenjsko ozadje opisal kot skoraj neznosno zlorabljajoče. Psihiater William Kenner je dokumentiral bipolarno simptomatiko in izrazito izboljšanje po zdravljenju s stabilizatorji razpoloženja. George Woods je diagnosticiral bipolarno motnjo tipa II in PTSD.
Toda šele več kot četrt stoletja po umoru je njen primer dobila v roke strokovnjakinja, katere specialnost sta prav področji, ki sta bili v prejšnjih ocenah slabo raziskani: kompleksna travma.
Ena oseba, osem diagnoz
Dr. Bethany Brand je profesorica psihologije in specialistka za travmo. Obramba jo je angažirala za novo forenzično psihološko oceno Pike.
Z njo je opravila približno 12 ur in pol neposrednega ocenjevanja, pregledala obsežno dokumentacijo ter uporabila več standardiziranih instrumentov za ocenjevanje travme, PTSD in disociacije.
Njen zaključek je presenetljiv že zaradi samega obsega.
Brand je pri Pike diagnosticirala osem sočasnih psiholoških motenj: bipolarno motnjo tipa I, kompleksni PTSD, disociativno amnezijo, depersonalizacijo, panično motnjo, obsesivno-kompulzivno motnjo, motnjo kopičenja – v njenem primeru hrane – in specifično fobijo pred pajki.
V mladosti je po njeni oceni verjetno trpela še za trihotilomanijo, bulimijo in motnjo zaradi uporabe marihuane.
"Osem sočasnih motenj je v splošni populaciji izjemno redkih," piše Brand, "ni pa takšna široka psihopatologija neobičajna pri ljudeh, ki so bili že od predšolskega obdobja izpostavljeni hudi, kronični in kompleksni travmi."
In tu se zgodba Christe Pike začne spreminjati.
Otrok, ki so ga odrasli vedno znova pustili na cedilu
Brandina evalvacija vsebuje življenjsko zgodovino, ki jo je težko brati.
Pike je odraščala ob alkoholizmu, nasilju, zanemarjanju in kaotičnih odnosih. Izpostavljena je bila verbalnemu, čustvenemu in fizičnemu nasilju ter več spolnim napadom. Storilec ni bil en sam odrasel človek.
Po Brandini oceni je doživela 9 od desetih kategorij tako imenovanih neugodnih ali obremenjujočih izkušenj v otroštvu (imenovanih tudi OIO ali angleško ACE).
Toda med številnimi dogodki v poročilu je eden, ki se na prvi pogled sploh ne zdi povezan z umorom leta 1995.
Ko je bila Pike še predšolski otrok (stara nekje med 3 in 5 let), jo je mati med delom puščala pri dedku, ki je bil nasilne narave. Ta je imel klavnico. Majhna Christa je tako gledala, kako je dedek ubijal živali. Na nekatere se je navezala in jim dajala ljubkovalna imena.
Brand v poročilu opisuje prizor, ki je skoraj filmski: deklica je eni izmed živali na glavo položila rožo. Pozneje je morala gledati, kako so to žival brutalno zaklali in ji odstranili drobovje.
Roža je po zakolu ostala ob njeni glavi.
Zakaj bi bilo nekaj, kar je deklica videla v klavnici, pomembno za razumevanje umora skoraj petnajst let pozneje?
Brand ponudi kontroverzno, vendar zanimivo možnost. Kaj če nekateri najbolj bizarni elementi niso bili satanistični? V psihologiji travme namreč obstaja pojav, ki ga lahko poenostavljeno opišemo kot nezavedno ponavljanje oziroma uprizarjanje travme. Gre za to, da se lahko 'elementi zgodnje, nepredelane travme+ pozneje pojavijo v vedenju, odnosih ali situacijah, v katerih nekdanja nemočna žrtev nenadoma zavzame položaj nadzora.
Brand poudarja, da gre pri Pike za možno interpretacijo, ne za nekaj, kar bi bilo mogoče dokazati s psihološkim testom, a se vzporednice med dogodki vsiljujejo intuitivno.
Kot majhna deklica je gledala krvavo ubijanje in raztelešenje živali, na katere se je navezala. Pri 17 letih se je po lastnih navedbah s kamnom po glavi ubranila moškega, ki jo je posiljeval; napad se je končal šele, ko je pobegnil. Leto pozneje je s kamni oziroma kosi asfalta udarjala Colleen Slemmer po glavi.
Brand zato dopušča možnost, da so se v skrajno nasilnem dogodku nezavedno pojavili elementi mnogo starejših travmatičnih prizorov.
Vse našteto seveda ne pomeni, da je mogoče travmo 'okriviti' za umor, pomeni pa, da najbolj bizarni elementi zločina morda niso nujno dokaz neke skrivnostne satanistične patologije, temveč imajo precej bolj zemeljsko in precej bolj žalostno zgodovino.
Bethany Brand je na tem mestu tudi povsem jasna, ko pove: "Travma ni opravičilo za umor, lahko nam pomaga razumeti."
Besedi, ki sta odprli stara vrata
Še bolj neposredno povezavo s travmo je že pred Brand opazil nevrolog Jonathan Pincus.
Med konfliktom je Slemmerjeva Pike označevala z izrazoma 'slut' in 'whore', torej ponižujočima seksualnima zmerljivkama 'pocestnica' in 'kurba', kar nista bili kar katerikoli žaljivki. Po pregledani sodni dokumentaciji naj bi bili to prav tisti dve besedi, s katerima jo je poniževal eden od odraslih moških, ki jo je zlorabljal.
Pincus ju je poimenoval njeni 'kodni besedi'. Menil je, da sta sprožili izredno intenziven val starega sramu, občutka ničvrednosti in besa. Brand se z njegovo interpretacijo strinja.
V njenem modelu torej ni šlo samo za to, da je ljubosumna 18-letnica izgubila živce, ker ji je druga ženska hotela 'ukrasti fanta'. Dogajalo se je več stvari hkrati.
Skoraj tri dni brez spanja
Brand meni, da je bila Pike v času umora najmanj hipomanična, zelo verjetno pa manična.
Pike ji je povedala, da je pred umorom skoraj tri dni ostala budna. Bila je razdražljiva, jezna, izrazito nemirna, vse okoli nje jo je motilo, misli in govor so bili pospešeni, libido pa močno povečan. Danes te simptome sama prepoznava kot manijo, takrat pa ni vedela, kaj se z njo dogaja.
Poleg tega je pred prihodom v Job Corps prenehala intenzivno uporabljati marihuano, s katero se je po lastnih besedah dolga leta 'samozdravila'. Brand opozarja, da sta bila pri njej takrat še kako aktivni, a tudi nezdravljeni tako bipolarna motnja kot PTSD. In PTSD ima še eno pomembno značilnost: hiperreaktivnost na zaznano nevarnost.
Pike je bila obenem panično obremenjena z možnostjo, da bo izgubila svojega fanta. Pri človeku z njeno zgodovino zapuščanja in zlorab je Brand ta strah razumela drugače kot običajno najstniško ljubosumje. Nato jo je Slemmerjeva začela imenovati z istimi seksualnimi zmerljivkami kot nekdanji zlorabitelj.
Brand meni, da se je zgodila nekakšna psihološka 'popolna nevihta'.
Nezdravljena bipolarna motnja + verjetna manija ali hipomanija + skoraj popolno pomanjkanje spanja + kompleksni PTSD + strah pred zapustitvijo + komaj 18 let + in nato ... zelo specifičen travmatski sprožilec.
Čustvena preplavljenost
Med napadom se je Pike začela doživljati tudi, kot da ni več v svojem telesu.
Brand je pri Pike s strukturiranim ocenjevanjem ugotovila več disociativne simptomatike in ji zato postavila diagnozi še za amnezijo in depersonalizacijo - pojav, pri katerem se človek v ekstremnem stresu psihološko odmakne od sebe in svojega doživljanja.
Še več. Takšnih izkušenj Pike ni opisovala samo v zvezi z umorom. Podobno izventelesno doživetje je opisala med spolnim napadom pri enajstih letih, kar še zdaleč ni nekaj nenavadnega, saj o podobnih občutkih poroča veliko žrtev spolnih napadov. Tudi zato Brand meni, da je bila disociacija pri njej že naučen oziroma pogojen odziv na ekstremno nevarnost, med umorom pa se je ta odziv sprožil, ker je bila Pike čustveno povsem preplavljena. Žal je prav s tem, da je disociirala, 'izpustila vajeti' in tako izgubila sposobnost, da bi svoje vedenje ustavila in uravnavala na zrel, racionalen način.
Ni opravičilo. Je pa razlaga.
Nič od povedanega pa seveda ne spremeni dejstva, da je bila Colleen Slemmer žrtev izjemno brutalnega umora, poudarja dr. Brand.
"Bila je stara komaj 19 let. Več deset minut so jo pretepali, rezali, poniževali in zaman je prosila za usmiljenje."
Prav tako Bethany Brand ne trdi, da travmatično otroštvo opravičuje umor. Njeno vprašanje je drugačno. Sprašuje se, ali lahko razumemo, kako je do njega prišlo? Zato je njen odgovor bistveno kompleksnejši od zgodbe, ki jo je Amerika poslušala leta 1995.
Po njenem strokovnem mnenju se je pri Pike združilo najmanj pet pomembnih dejavnikov: nezdravljena bipolarna čustvena reaktivnost in verjetna manija, nezdravljen PTSD, patološko intenziven strah pred zapustitvijo, razvojna nezrelost 18-letnice ter neposreden travmatski sprožilec v obliki seksualnih žaljivk, ki jih je poznala iz lastne zlorabe.
Brand meni, da je bil skupni učinek teh dejavnikov 'tragično sinergističen'.
To je strokovno mnenje ene izvedenke in ne nesporno dejstvo o tem, kaj se je januarja 1995 dogajalo v glavi Christe Pike.
Toda Brand ni prva strokovnjakinja, ki je prišla do nekaterih delov tega zaključka. Že prejšnji izvedenci so skozi desetletja ugotavljali bipolarno simptomatiko, PTSD, ekstremne težave z uravnavanjem čustev in posledice zgodnje travme. Brandina posebnost je predvsem v tem, da je te razdrobljene ugotovitve povezala v eno razvojno zgodbo.
Mediji po 30 letih obrnili 'ploščo'
Zanimivo je zato pogledati, kako se je v treh desetletjih spremenil tudi jezik, s katerim mediji govorijo o Christi Pike.
Leta 1995 so mediji spraševali o satanizmu, čarovništvu, ujetih dušah in okultnih ritualih.
20 let pozneje so članki še vedno praviloma začeli s pentagramom in kosom lobanje. Tudi ko so omenjali njene duševne težave, so jih pogosto predstavljali predvsem kot argument odvetnikov, s katerim se obsojenka poskuša izogniti smrtni kazni.
Danes imamo pred sabo bistveno več informacij.
Vemo, da jo je skozi desetletja pregledovala cela vrsta strokovnjakov. Imamo Brandino 41 strani dolgo forenzično psihološko evalvacijo iz leta 2023, njena poznejša dodatka in druge izvedenske dokumente, ki so danes javno dostopni tudi v spisu ameriškega vrhovnega sodišča.
Zato se danes ne sprašujem več le, kako je lahko 18-letno dekle naredilo nekaj tako pošastnega, temveč predvsem: kaj se mora zgoditi 18-letnemu dekletu, da je sposobno narediti nekaj tako pošastnega?
In med tema dvem vprašanjema je velika razlika. Prvo iz Christe Pike naredi skoraj mitološko zlo - satanistko s pentagramom in kosom lobanje v žepu. Drugo je precej manj udobno.
Pred nami pusti storilko, ki je odgovorna za smrt Colleen Slemmer, vendar je bila pred tem tudi otrok, ki so ga odrasli znova in znova zlorabljali, pretepali, poniževali, zanemarjali in spolno napadali. Otrok, ki je razvil resne psihiatrične motnje, ki pri osemnajstih niso bile ustrezno diagnosticirane in zdravljene.
In otroka, ki je nekoč položil rožo na glavo živali, na katero se je navezal – nato pa gledal, kako jo odrasli pred njegovimi očmi razkosajo.
Tri desetletja se je javnost spraševala, od kod je iz Christi Pike prišlo toliko nasilja. Morda pa bi se morala vprašati, 'koliko nasilja je bilo v njej že dolgo pred tisto nočjo - ker so ga vanjo najprej vnesli drugi'.
