Ko smo jezni, hitro rečemo kaj, česar v resnici ne mislimo.
Besede, ki jih starši izrečejo otrokom, imajo veliko večjo težo, kot se morda zavedamo. Še posebej se lahko otroku vtisnejo v spomin stavki, izrečeni v jezi. Z načinom komunikacije namreč vplivamo na njegovo samozavest, občutek varnosti in tudi na odnos, ki ga gradi z nami. Zato je pomembno, da tudi v napetih trenutkih premislimo, kako se odzovemo.
"Zaradi tebe sem jezen/jezna!" je eden od stavkov, ki se mu je bolje izogniti. Otrokovo vedenje lahko v nas sproži neprijetna čustva, vendar otrok ni odgovoren za to, kako jih obvladujemo. Namesto prelaganja krivde nanj lahko povemo, da smo jezni in potrebujemo trenutek, da se umirimo. Tako otroku pokažemo, da smo za svoja čustva odgovorni sami, hkrati pa ga učimo zdravega soočanja z njimi.
Prav tako se izogibajmo žaljivkam, kot je "Neumen/neumna si." Besede staršev lahko sčasoma postanejo otrokov notranji glas, zato lahko ponavljajoča se kritika močno vpliva na njegovo samopodobo. Ko otrok naredi napako, se je bolje osredotočiti na konkretno dejanje in skupaj poiskati rešitev, namesto da napadamo njegovo osebnost ali sposobnost, piše The Mom Psychologist.
Veliko škode lahko naredijo tudi primerjave med sorojenci, na primer "Zakaj ne moreš biti bolj podoben/podobna svojemu bratu ali sestri?" Čeprav želimo otroka s tem morda spodbuditi, lahko dosežemo ravno nasprotno. Primerjanje lahko okrepi tekmovalnost in zamere med otroki ter negativno vpliva na njihovo samozavest. Bolje je govoriti o konkretnem vedenju posameznega otroka, ne da bi v pogovor vpletali njegove sorojence.
Ko smo preobremenjeni, nam lahko hitro uide tudi "Pusti me pri miru! Pojdi stran!" Potreba po odmiku je povsem razumljiva, vendar otroka zaradi nje ni treba odriniti. Namesto tega mu lahko mirno povemo, da potrebujemo nekaj časa zase in da se bomo kmalu vrnili. Tako poskrbimo zase, ne da bi otrok dobil občutek, da ga zavračamo.
Podobno velja za vprašanja, kot sta "Zakaj si tako težaven/težavna?" in "Kaj je narobe s tabo?" Takšne besede napadejo otroka namesto težave. Veliko bolj koristno je vprašati, kako lahko situacijo rešimo skupaj. Ko pozornost preusmerimo z obtoževanja na iskanje rešitve, otroku pokažemo, kako se lahko konstruktivno spoprijema s težavami.
