V zgodovini psihoanalize je veliko slavnih pacientov, toda zgodba te izjemne ženske je nekaj res posebnega.
Elizabeth Severn je bila Američanka, rojena leta 1879. Ko je leta 1924 prišla v Budimpešto k Ferencziju, ni bila nevedna pacientka, ki bi prvič vstopila v svet psihologije. Sama je delala kot terapevtka in pisala knjige o duševnem zdravljenju. Za seboj je imela tudi vrsto neuspešnih zdravljenj in hude psihične ter telesne težave.
K Sandorju Ferencziju je tako prišla kot nekdo, ki je iskal pomoč, vendar je o človeški duševnosti že veliko razmišljal.
Elizabeth postane pacientka R. N.
Njuna analiza je trajala približno 8 let, skoraj do Ferenczijeve smrti leta 1933. V svojem znamenitem Kliničnem dnevniku jo je označeval z inicialkama R. N..
Prav iz dela z njo so zrasle nekatere Ferenczijeve najradikalnejše ideje o travmi.
Ko so se med njuno analizo začele odpirati podobe in spomini na skrajno nasilje in zlorabo v zgodnjem otroštvu, se je Ferenczi pričel spraševati, kako je nekaj tako groznega psihično sploh lahko preživela, in sčasoma prišel do zaključka, da se je njena osebnost ob neznosni izkušnji razcepila.
En del je nosil bolečino in grozo, da bi drugi lahko prevzel nalogo preživetja. Kot da bi se v trenutku, ko zunaj ni bilo nikogar, ki bi otroka zaščitil, znotraj njega pojavilo nekaj, kar je reklo: "Potem bom jaz pazilo nate." Ferenczi je to skrivnostno notranjo organizirajočo silo poimenoval Orpha.
Orpha ni bila čudežno ozdravljenje. Bila je prej nekakšen notranji sistem za preživetje. Ko je trpljenje preveliko, lahko omrtviči del občutenja, človeka psihično odmakne od neznosnega dogajanja, ustvari notranje zavetje in ohrani nekaj, kar bi se sicer utegnilo zlomiti. Poznejši avtorji so jo zato primerjali z notranjim angelom varuhom.
Toda Ferenczijeva zamisel je temnejša od podobe angela.
Orpha otroka reši tako, da ga razdeli.
Če je edini način, da preživim neznosno izkušnjo, ta, da del mene preneha čutiti, da dogajanje opazujem, kot da se ne dogaja meni, ali da v sebi ustvarim drugega, močnejšega sebe, potem sem preživel - toda za določeno ceno.
En del mene lahko odraste neverjetno hitro. Postane bister, previden, intuitiven, sposoben. Drugi del pa lahko ostane otrok, ki je še vedno tam, kjer se je nekoč vse zgodilo. Tu se Orpha sreča z drugo znamenito Ferenczijevo podobo: ’modrim otrokom’.
Elizabeth Severn je bila zanj skrajni primer tega paradoksa. Človek je lahko hkrati globoko ranjen in osupljivo psihološko sposoben.
Pacientka začne analizirati analitika
Potem pa se je med njima zgodilo nekaj, zaradi česar je njuna zgodba postala ena najbolj nenavadnih epizod zgodnje psihoanalize.
Severn je začela opazovati Ferenczija. Opazila je njegove odzive, čustva, odpore in slepe pege. In začela mu jih je razlagati. Pacientka je začela analizirati analitika. In Ferenczi je naredil nekaj, kar je bilo za tedanjo psihoanalizo skoraj heretično. To ji je dovolil.
Nekaj časa sta eksperimentirala s tako imenovano vzajemno analizo, v kateri analitik ni bil več nedotakljiva avtoriteta, ki razume pacienta, sam pa ostaja skrit za profesionalno masko.
Iz tega tveganega eksperimenta je Ferenczi prišel do spoznanja, ki je bilo za njegov čas izredno moderno: "Tudi pacient ves čas bere terapevta." In kdo je pri tem lahko še posebno spreten? Prav travmatizirani ’modri otrok’.
To je otrok, ki je odraščal ob nepredvidljivem odraslem, zato se je moral zgodaj naučiti zaznati najmanjšo spremembo njegovega obraza, glasu ali razpoloženja.
Ta sposobnost seveda ne izgine samo zato, ker otrok odraste in kot odrasel nekoč sede na analitični kavč. Tudi tam lahko začne opazovati: Kaj moj terapevt pričakuje od mene? Kaj mu je všeč? Česa ne želi slišati? Katera razlaga moje zgodbe ga zadovolji?
In tu je Ferenczi prišel do neprijetnega spoznanja. Tudi ’dober pacient’ je lahko modri otrok.
Pacient lepo sodeluje. Razume interpretacije. Proizvaja prave asociacije. Terapevt je zadovoljen z napredkom. Toda morda se pacient ni osvobodil svoje stare prilagoditve, morda jo samo ponavlja.
Spet je pred njim odrasli, katerega želje mora prepoznati. Spet mora ugotoviti, kakšen mora biti, da bo odnos varen. Spet je izredno dober v razumevanju drugega in precej manj svoboden pri poslušanju samega sebe.
Za Ferenczija je bilo to pretresljivo spoznanje. Terapija, ki naj bi zdravila travmo, jo lahko nehote ponovi, če terapevt pacientovo resničnost nadomesti s svojo.
Morda je prav Elizabeth Severn lahko to videla tako ostro zato, ker je bila sama izjemno občutljiva za človeka pred seboj. Lastnost, ki je bila lahko nekoč povezana s preživetjem, je v analitični sobi postala sposobnost, s katero je začela razkrivati tudi svojega analitika, s tem pa se je razmerje moči med njima začelo obračati. Ferenczi ni bil več tisti, ki je samo raziskoval Severn. Tudi Severn je analizirala in spreminjala Ferenczija.
To je bilo za takratno psihoanalizo nevarno blizu svetoskrunstvu. Analitik naj bi vedel, pacient naj bi bil analiziran. Ferenczi pa je začel priznavati, da tudi analitik v odnos prinaša svojo osebnost, rane, obrambe in potrebe - in da jih pacient lahko zelo natančno zazna.
Freud jo označi za 'zlega genija'
Freud nad takšnim razvojem stvari ni bil navdušen.
Na Severn je gledal z velikim nezaupanjem in jo v korespondenci označil celo za Ferenczijevega ’zlega genija’. Dolga desetletja je zato v zgodovini psihoanalize ostajala nekoliko sumljiva figura: 'težavna pacientka, ki naj bi velikega psihoanalitika zapeljala stran od prave poti'.
Danes pa se zgodba bere drugače.
Severn vse bolj stopa iz Ferenczijeve sence kot misleča ženska, terapevtka in avtorica, ki ni bila samo predmet njegovega raziskovanja, ampak soudeleženka v intelektualnem procesu, iz katerega so nastale nekatere njegove najpomembnejše zamisli o travmi.
Zato je morda celo nekoliko zavajajoče reči, da je Ferenczi pri Elizabeth Severn ’odkril’ Orpho. Veliko pravičneje in resničneje bi bilo reči, da sta jo odkrivala skupaj.
To isto bi bilo pravilno nasloviti tudi v primeru cilja zdravljenja, ki za Ferenczija ni bil, da bi Orpha, ta notranji varuh, morala na veke vekov opravljati svoje delo. "Zdravljenje bi moralo omogočiti, da se razdeljeni deli človeka ponovno srečajo. Da tistemu delu, ki je moral prezgodaj odrasti, nekoč ni treba več vsega vedeti. In da se tisti del, ki je ostal prestrašen otrok, končno znajde ob nekom, pred komer mu ni treba postati moder."
Prav to se z zadnjo, skoraj literarno ironijo jasno zrcali v epilogu zgodbe Elizabeth Severn.
Ferenczi je umrl leta 1933, istega leta pa je izšla njena zadnja knjiga, ki jo je naslovila The Discovery of the Self ali v prevodu: Odkritje sebstva. Ženska, ob kateri je Ferenczi razmišljal o tem, kako se osebnost zaradi travme razdrobi na dele, je svojo zadnjo knjigo naslovila prav po iskanju nečesa celovitega.
Morda je prav zato zgodba Ferenczija in Elizabeth Severn še danes tako vznemirljiva. Ni samo zgodba o pacientki in psihoanalitiku. Je zgodba o tem, kako se človek včasih reši tako, da se razdeli - in kako se zdravljenje začne šele takrat, ko mu tega ni več treba.
