Nataša Zupanc | 3. 5. 2022, 13:02

Paranormalne izkušnje: francoski raziskovalci našli močno vez s travmami iz otroštva

profimedia
Paranormalne izkušnje: francoski raziskovalci našli močno vez s travmami iz otroštva (foto: profimedia)

Psiholog, avtor in urednik številnih člankov in knjig s področja psiholoških raziskav zdravstvene psihologije, zavesti, parapsihologije in inteligence, David F. Marks, je skupaj z neodvisno ekipo francoskih raziskovalcev pod drobnogled vzel povezanost med subjektivnimi paranormalnimi izkušnjami in homeostatičnim odzivom možganov na zgodnjo travmo.

Zakaj bi bila omenjena študija lahko zanimiva tudi za občo javnost?

Ker subjektivne paranormalne izkušnje človeštvo spremljajo od nekdaj. 

Poročila o domnevnih čudežih, telepatiji, jasnovidnosti, prekogniciji, čarovništvu, spiritualizmu, pošastih in duhovih so polna nadnaravnih interpretacij, incidenca in prevalenca tovrstnih izkušenj pa ostaja visoka do današnjih dni.

Medtem ko so se minule študije subjektivnih paranormalnih izkušenj osredotočale na kognitivne in socialne faktorje, ki vplivajo na formiranje paranormalnih prepričanj in izkušenj, se študija iz leta 2019 (objavljena pa leta 2020) osredotoča na razvojne faktorje odzivov možganov na zgodnjo travmo. Ob tem se naslanja na teorijo o obrambnih mehanizmih psihe, ki so povezani z disociacijo in fantazijo, da bi tako v temeljih razložili izvor paranormalnih izkušenj.

Hipoteza aktualne teorije pravi, da zloraba otrok in njihova viktimizacija sproži avtonomni odziv disociacije, depersonalizacije in kompartmentalizacije. Vse našteto je neposredno povezano s stanjem otrplosti, ki poleg bolj znanih stanj bega in/ali boja izhaja iz odzivov živčnega sistema na travmo in stres. Prav vznik bujne fantazije v tem stanju pa gre videti kot preživetveno strategijo, s katero si možgani prizadevajo ponovno vzpostaviti ravnovesje (homeostazo) z občutkom varnosti in nadzora.

T. i. teorija homeostaze sicer še čaka na študije, ki bi hipotezo potrdile.

Pa vendar je že dolgo znano, da zgodnja travma v psihi prebudi instinktivno potrebo po ponovni vzpostavitvi nadzora (nad lastnim življenjem), s tem pa se poveča tudi privlačnost 'vere' v paranormalne sposobnosti.

Paranormalno & disociacija

Travmatiziran in nemočen otrok pogosto tudi nima druge možnosti, kot da si občutek varnosti in moči vsled krutih okoliščin (npr. zanemarjanje, zlorabe, nasilje, vojne, bolezni in nesreče) povrne s pomočjo fantaziranja o supermočeh in dobrohotni sili, ki ga je domnevno ’vzela’ pod okrilje.

Ko otroci izkušajo neprestano grozo brez možnosti, da bi se pred njo borili ali ji ubežali, postane njihovo zadnje zatočišče prav disociacija. Ta odigra pomembno vlogo pri ubranitvi pred hudo čustveno stisko. Problem te, sicer čudovite obrambne in adaptivne sposobnosti otroške psihe, je, da v primeru svoje kroničnosti neredko vztraja tudi v odraslost, ko zanjo objektivno gledano ni več resnične potrebe. V tem primeru postane disociacija maladaptivna, zato že lahko govorimo o disociativnih motnjah.

Za disociativne motnje pri odraslih je značilno, da se avtomatično ’izklopijo’ v situacijah, ki se zdijo nevarne ali ogrožujoče, ne da bi pred tem ocenili, ali jim resnično preti kakšna nevarnost. Ljudje s te vrste motnjami so videti odsotni in zasanjani, kar samo po sebi ni problem, problem je, da so v tem stanju še bolj ranljivi, kar nekoč adaptiven odziv naredi maladaptivnega.

Darilo narave otrokom

Neodvisna ekipa francoskih raziskovalcev, ki je analizirala več študij na dano temo, je v kar dvanajstih študijah našla potrditev za generalno teorijo behavioralne homeostaze v empiričnih dokazih, ki so bili zajeti na širokem vzorcu otrok. 

»Narava je otrokom podarila notranjo sposobnost, da se psihično obranijo najbolj krutim in težkim oblikam nasilja odraslih predatorjev, ki nanje prežijo od nekdaj. L’automatisme psychologique, disociacija, kot jo je kot prvi opisal Pierre Janet leta 1889, pa ni zgolj obrambni mehanizem selfa, temveč tudi močan mehanizem ponovnega rojstva in osebne rasti. Fantazijsko generiranje občutkov notranjega pomiranja in ponovnega prevzemanja nadzora predstavlja temelj novi rezilientnosti in robusten ščit za self. Subjektivne paranormalne izkušnje pa so del tega adaptivnega odziva in s tem obče človeškega stremenja po notranji stabilnosti, občutkom varnosti in ekvilibrija. V kolikor te fenomene vidimo na takšen način, lahko sklenemo, da ljudje brez njih ne bi preživeli, še manj pa osebnostno rasli,« je David F. Marks še zapisal v zaključku študije.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.