Psihologija žalujočih: kdo so ljudje, ki so več kot 24 ur čakali v vrsti, da bi se poklonili kraljci?

Je razlog za tako množično zborovanje res žalovanje ali morda tudi kaj drugega? Kaj pravi o tem psihologija? 

Osrednji motiv tako množičnega poklona kraljici gre iskati tako v kraljičini smrti kot njenem življenju. 96 let oziroma 70 let in 214 dni prestola je tako dolga doba, da predstavlja prekinitev neke stabilne kontinuitete - obdobja, ki so ga ljudje imeli za normalnost.

Elizabeta II. je bila za veliko večino Britancev edina kraljica, ki so jo poznali. Zaradi medijev so ljudje kraljico poznali osebno. Posledično so z njo oblikovali tudi svojstven, čeravno emosmeren odnos.

Kot osrednja kulturna, državna in politična osebnost je utelešala ideale in vrednote, s katerimi so ljudje rasli, se jih učili, jih ponotranjili in jih spoštovali. Z njeno smrtjo so ti ideali prenehali obstajati.

Zdaj prihajajo novi, drugačni ideali, ki jih po novem uteleša in prinaša kralj Karl III. To vnaša v ljudi dvom o prihodnosti in spodbuja nostalgičnost.

"Tisti lepi časi pod kraljico Elizabeto II. ..."

Naslednji psihološko kohezivni dejavnik je ponovno združevanje Britancev.

Vsakodnevne razprtije narod razdružujejo. Škotska se želi osamosvojiti, konservativci, laburisti in liberalni demokrati zasledujejo vsak svojo agendo, ljudje pa se vsak zase ob rastočih cenah borijo za boljša danes in jutri. Toda zdaj se je nenadoma vse spremenilo. Prav vsi so 'združeni v žalosti'.

Smrt kraljice je ponovno ustvarila homogeno nacionalno skupnost, ki jo opredeljuje ljubezen do monarha in monarhije, kar britanska družba nujno potrebuje. Tendenca je tako močna, da v primeru kraljičine smrti prihaja do samocenzure množic na način, da se zdi, kot da ta trenutek ni družbeno sprejemljivo kritizirati kraljico in ne biti del večine. 

Potrjevanje nacionalne identitete je naslednji psihološki razlog. Ljudje žalujejo, ker so Britanci. Ker so zvesti monarhiji in ker so ponosni nanjo. Veliko Britancev vidi kraljico kot utelešenje britanskega bistva, zato se udeležujejo poslovilnih slovesnosti iz preprostega razloga: ker to vidijo kot obveznost. Udeležba je potrditev, kdo so, neudeležba pa bi pomenila zanikanje lastne identitete.

Akt je podoben romanju; je naporen, a verniku ni odveč.

Prav zaradi tega je pomemben znak predanosti in pripadnosti, ki ga po Freudu lahko opišemo kot 'identifikacija z vodjo'. S tega vidika ljudje izgubo monarha doživljajo kot osebno smrt. Kar se zgodi v življenju kraljeve družine, prikliče dogodke v njihovih lastnih življenjih. Zaradi smrti kraljice pomislijo na smrt lastnih družinskih članov in drugih bližnjih ter posledično žalujejo ne samo za kraljico, ampak prek nje tudi za preminulimi svojci. 

V množici žalujočih je nedvomno tudi veliko ljudi, katerih prisotnost nima prav veliko opraviti s kraljico, žalovanjem in poklonom. Seveda se ji bodo zahvalili, a bistvo njihove prisotnosti je drugje, kajti tak enkratni dogodek ima preprosto sam po sebi velik pomen. Že menjava straže v Buckinghamski palači je dogodek, ki privabi trume opazovalcev, ki nimajo prav nič opraviti z monarhijo. Zato ni nič čudnega, da kraljičina smrt in menjava monarha privabi množico. Ta skupina ljudi želi le reči: "Bil sem tam. Sem del zgodovine."

Del te skupine so tudi ljudje, ki so preprosto radovedni. Taka radovednost je na primer generirala izjemnih 5 milijonov ljudi, ki so se prijavili na spletno stran FlightRadar24, da bi spremljali pot letala Kraljevih zračnih sil, ki je pripeljalo kraljičino krsto iz Edinburga v London. Ali so to storili, ker jih je prevzela žalost in niso mogli zamuditi niti minute? Nikakor ne. Le dogajalo se je nekaj zelo pomembnega. In vsi ljudje želimo tako ali drugače biti del pomembnih dogodkov, saj nas ti smiselno umeščajo v čas, ki ga živimo in soustvarjamo.