Državni zbor je pod okriljem vlade dr. Roberta Goloba lansko leto sprejel zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki v Slovenijo prvič prinaša dostopno in brezplačno psihoterapijo pri poklicnih psihoterapevtih.
Zakona o psihoterapiji so se najbolj razveselili nevladne organizacije in uporabniki, ki psihoterapije niso zmogli redno plačevati. Ti so kot največji dosežek zakona pozdravili dejstvo, da psihoterapija odslej ne bo več luksuz za bogate, psihoterapevti pa bodo morali ustrezati zelo visokim kriterijem usposabljanja. Za ljudi to pomenilo predvsem večjo dostopnost, brezplačnost in varnost.
Ravno zato, ker zakon prinaša toliko dobrega za uporabnike, so zakon podprle vse stranke v koaliciji, prav tako pa tudi del opozicije. Strokovnjaki pa so bili ves čas razdeljeni.
Psihoterapija med dvema ognjema
Psihoterapevti so ga močno podpirali, četudi jih je nenehno in močno višanje kriterijev in pogojev za njihovo delo pustilo z občutkom pirove zmage.
Na drugi strani pa je širši javnosti tudi znano, da so zakonu 20 let najglasneje nasprotovali predvsem iz zdravniških vrst, s kar nekaj svetlih izjem. Denimo ravno državna sekretarka, Jasna Humar, tudi zdravnica, je javno izpostavila, da 'če si zdravnik še ne pomeni, da imaš kaj znanja o psihoterapiji', če ga ne dopolniš z izobraževanji. Tudi sicer mnogo zdravnikov obiskuje psihoterapijo pri poklicnih psihoterapevtih, ali pa jo sami priporočajo svojim pacientom in tako sodelujejo z mnogimi psihoterapevti.
Polarizacija stroka se je še stopnjevala, ko so bili v javno obravnavo dani osnutki zakona. Takat je bilo v medijih mogoče brati klinične psihologe, ki so trdili, da je 'psihoterapija zgolj svetovanje', s čimer se psihoterapevti seveda niso mogli strinjati. Ti so jim zato vrnili z očitki, da jim gre 'samo za ekonomski položaj in lastne privilegije', 'jim ni mar za čakajoče uporabnike' in 'niso pripravljeni sprejeti nikakršnih kompromisov'.
Nestrinjanja okoli predlaganih pristopov
Iskre so se ponovno vžgale pred dnevi, ko je bila objavljena uredba, ki določa psihoterapevtske pristope, ki se bodo lahko uporabili v zdravstvenem sistemu.
"Klinični psihologi so ponovno na okopih, spet želijo minimalizirati psihoterapevtsko dejavnost le na svetovanje in zdi se, kot da bi najraje videli, da poklicnih psihoterapevtov v zdravstvu sploh ne bi bilo. Kar bi pomenilo, da bi zakon razveljavili, uporabniki pa ne bi dobili dostopne in varne psihoterapije pri poklicnih psihoterapevtih," pregreto vzdušje ocenjuje Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka in psihoterapevtka.
Psihoterapevti na drugi strani opozarjajo Ministrstvo za zdravje, da je sprejetih pristopov premalo, saj ministrstvo ni predlagalo vseh pristopov, ki jih psihoterapevtih v Sloveniji izvajajo že dve desetletji. Po podatkih poklicnih psihoterapevtov manjka vsaj pet pristopov, ki jih izvajajo ustrezno izobraženi psihoterapevti.
"Psihoterapevti upamo, da se bo pri sprejemu nadaljnih uredb upoštevalo potrebe uporabnikov in da bodo pri presoji pristopov na prvem mestu prav njihove potrebe. Potrebe tistih, ki so že 20 let uporabljali varne, strokovne in na znanosti podprte storitve si zagotovo zaslužijo to mesto v javni dostopnosti. Javna dostopnost je bila v političnih programih vseh strank, zato psihoterapevtska skupnost upa, da bo tudi po sestavi Vlade javna dostopnost psihoterapije pri poklicnih psihoterapevtih še vedno ena od prioritet," še pravi Steinbuch.
Iz vrst psihoterapevtov zato opozarjajo, da je poleg upoštevanja mednarodnih smernic enako pomembno krepiti socialno državo z večjo dostopnostjo znanstvenih psihoterapevtskih storitev za vse, ki nanje trenutno predolgo čakajo.
"Pred očmi gre imeti izključno uporabnike ter skrb za njihove interese in ne zgolj privilegije ene od strok," še pravijo.
