Še preden dopolnimo starost 45 let, ima večina (86 %) že izkušnjo z najmanj eno duševno motnjo

Če ste mislili, da se vas tematika duševnih motenj (in bolezni) ne tiče, saj zbolevajo le drugi in se vam to ne more zgoditi, boste do konca prispevka to mnenje spremenili. 

Ni tako preprosto, kot mislite

Danes večina ljudi razume duševno zdravje preveč preprosto.

Verjamemo, da v kolikor bi nam danes diagnosticirali neko motnjo, npr. anksioznost ali depresijo, bi bile potem naše skrbi glede duševnega zdravja do konca življenja povezane le s to motnjo.

Novi dokazi izpodbijajo te vrste staro 'modrost'.

Ljudje z zgolj eno diagnozo duševne motnje so namreč povsem atipični.

Ker ima večina ljudi slej ko prej za cel niz diagnoz, ti osupljivi novi podatki iz raziskav bolj kot kadarkoli prej kažejo na nujo transdiagnostične etiologije, raste pa tudi priljubljenost transdiagnostičnih zdravljenj.

Prvi se rada pridruži druga

Dvajset let trajajoča danska študija (Plana-Ripoll, 2019), v katero je bilo vključenih kar dva milijona udeležencev, je pokazala, da večina ljudi sčasoma izpolni kriterije za več kot zgolj eno diagnozo duševnih motenj.

Še več. Izkazalo se je, da se je po vsaki diagnosticirani duševni motnji povečalo tveganje, da bodo tekom naslednjih pregledov morali dodati še eno (iz iste ali druge diagnostične skupine internalizacije, eksternalizacije in motnje mišljenja).

Študija je bila izvedena na podlagi bolnišničnih in ambulantnih kliničnih registrov pacientov, zato vanjo niso zajeti nezdravljeni ali zdravljeni v nekliničnih skupnostih.

Novozelandska študija je sledila danski raziskavi in jo še nekoliko razširila.

Caspi in sodelavci (2020) so pod drobnogled vzeli reprezentativen vzorec za celotno prebivalstvo Nove Zelandije iz skupine, katere duševno zdravje je bilo štiri desetletja večkrat in sistematično ocenjeno.

Preiskovalce je zanimala stabilnost diagnoz duševnega zdravja skozi čas.

Med drugim jih je tako zanimalo, kakšne so možnosti, da bi vam, potem ko so vam nekoč kot prvo diagnosticirali depresijo, pozneje diagnosticirali tudi shizofrenijo, anksioznost, alkoholizem ali kakšno od nešteto drugih možnih diagnostičnih oznak?

Raziskovalna skupina je uporabila potrditveno faktorsko analizo simptomov udeležencev, da bi povzela zgodovino duševnih motenj s pomočjo splošnega faktorja psihopatologije, torej p-faktorja (Caspi & Moffitt, 2018; Lahey, 2017).

Rezultati:

• Pri približno eni tretjini (346 od 1013) opazovanih se je motnja prvič pojavila pri starosti 15 let, pri skoraj dveh tretjinah (600 od 1013) pa pri starosti 18 let.
• Zgodnejši je bil začetek motnje, več komorbidnih motenj so pozneje našteli z leti.
• Velika večina udeležencev je do dopolnjenega 45 leta izkusila najmanj eno duševno motnjo. Ali povedano bolj natančno: do starosti 45 let je 86 % kohorte izpolnjevalo kriterije za vsaj eno motnjo. Ugotovitve torej kažejo, da je do 45 leta uspelo ohraniti duševno zdravje le 14 % opazovane populacije.
• Udeleženci, za katere je značilna samo ena diagnoza duševne motnje, je netipična. Na primer, med udeleženci, pri katerih je bila kadarkoli pred tem diagnosticirana internalizacijska motnja, jih je večina (503/712) kasneje imela tudi eksternalizacijske ali miselne motnje, nadaljnjih 16 % (113/712) pa več vrst internalizacijskih motenj.
• Pri večini tistih, ki so pozneje izkazovali kronične ali najbolj hude duševne motnje, je bilo prve znake težav mogoče opaziti že pri starosti treh let.

Študija Dunedin je stalna longitudinalna kohortna študija na vzorcu 1037 udeležencev, od katerih so bili vsi rojeni na Novi Zelandiji v letih 1972 in 1973.

Udeleženci študije so bili večkrat testirani in intervjuvani pri starosti: 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 18, 21, 26, 32, 38 let in nazadnje pri starosti 45 let, torej leta (2017–2019), ko je sodeloval še več kot 94 % živečih udeležencev.

Ko so bili udeleženci stari enajst let (1983/84), so z njimi opravili standardizirano diagnostiko duševnega zdravja s pomočjo intervjujev (Anderson, 1987). Isto diagnostiko so z dodajanjem diagnoz nato vsake toliko tekom let opravili še devetkrat, dokler udeleženci niso dopolnili 45 let. Ta diagnostična časovna serija je raziskovalcem omogočila opis zgodovine duševne motnje v smislu treh razvojnih parametrov: starost začetka, trajanje in komorbidna raznolikost.

Ena od pomembnejših ugotovitev študije je bila, da 'si otroci, ki so odraščali v intenzivnih okoliščinah revščine, nikoli zares ne opomorejo'.

The Dunedin project is a detailed 4 decade longitudinal cohort study of people born there in 1972.

- Cumulatively, by age 45 years, 86% met the criteria for at least 1 mental health disorder. Being 'normal' is abnormal !

n/1 pic.twitter.com/DCETf1g9Hd

— Paul Goldsmith (@pg_onthemove) April 28, 2020

Kaj pomeni transdiagnostični pristop?

Gre za nov pristop, ki vidi onkraj tradicionalnih razmejitev različnih diagnoz duševnih motenj, saj se del simptomatike včasih prekriva ali pa se te druga drugi pogosto pridružujejo. Na primer: posttravmatsko simptomatiko rado spremljata anksioznost in depresija, kar se v kontekstu travme zdi razumljivo in človeško. Medtem ko bi tradicionalni diagnostik pacientu pripisal tri ali več (na videz ločenih) diagnoz, bi trasdiagnostik v komorbidnosti videl predvsem stisko, katere vzrok je travmatska izkušnja.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere