Se psihopati takšni že rodijo ali naredijo? Resnica je nekje vmes

Ob tem se motijo tisti, ki mislijo, da je psihopate mogoče zlahka prepoznati.

Vsi psihopati niso morilci

Medtem ko filmi in televizijski šovi prikazujejo psihopate in sociopate zgolj kot že na videz podivjane negativce, ki ubijajo in mučijo nedolžne ljudi, pa velja, da večina njih sploh ni fizično nasilnih. Raje kot fizično nasilje namreč uporabljajo manipulativne in brezvestne taktike, da bi dobili, kar si želijo.

V najslabšem primeru boste zato psihopate našli za rešetkami, kjer služijo kazen za še posebno hladnokrvne umore iz čiste preračunljivosti, a bi jih morali iskati tudi na najboljših položajih v državi in v velikih korporacijah.

Na ta delovna mesto so ti značilno prilezli 'prek trupel' - a tokrat zgolj v prenesenem pomenu, kar pa ne pomeni, da to ni bilo za žrtve njihovih mahinacij in laži prav tako boleče.

In medtem ko pri psihopatih ni zaznati trohice vesti (in z njo občutkov sramu ali krivde), je slednje pri sociopatih zgolj za vzorec.

Brez vesti, občutkov krivde in empatije

Zaradi popolne odsotnosti vesti, vam bodo tako psihopati zlahka lagali v obraz, da bi se polastili vašega denarja, ob tem pa ne bodo čutili nobenega obžalovanja, čeravno bi se zlahka lahko pretvarjali, da to čutijo. Za psihopate je značilno, da druge ljudi opazujejo zato, da bi se nato vedli kot taisti sleherniki. Gre za še eno v vrsti pretkanosti psihopatskega uma, ki ve, da bo s pološčeno podobo 'dobrega' Jekylla v življenju in poslu dosegel več, kot če bi svetu kazal naravo gospoda Hyda.

Po drugi strani pa sociopati sicer premorejo glas vesti, a je ta zelo šibka. Tako morda vedo, da kraja denarja ni dobro dejanje in morda bodo celo čutili nekaj malega krivde in obžalovanja, a jih to nikakor ne bo ustavilo pri tem početju.

Tako psihopatom kot sociopatom pa močno umanjka tudi empatija, zaradi česar se niso sposobni vživljati v drugega človeka (še manj pa v drugo živo bitje) in v to, kar ta morda čuti.

Psihopat ima za razliko od sociopata celo še manj posluha za druge ljudi. Še več. Druge ljudi sploh ne vidi kot subjekte, temveč zgolj kot objekte, ki so mu lahko v pomoč pri iskanju zgolj lastnih koristi.

Je psihopatija dedna ali privzgojena?

Stroka je tu do neke mere razdeljena, saj gre za kontroverzno in kompleksno vprašanje.

Medtem ko je že znano, da gre pri psihopatologiji tudi za genetsko predisponiranost, pa so študije na posvojencih pokazale, da posvojenci mater z znaki psihopatologije lahko zrastejo v normalne odrasle, v kolikor pri njih krušna mati na pravilen način utrjuje zaželeno vedenje. V primeru otrok, ki že zgodaj kažejo tendenco k brezčutnosti in neobčutljivosti, lahko namreč vplivamo tako, da njihovo že najmanjšo, a zaželeno vedenje nagradimo, medtem ko slabo (če otrok ne ogroža sebe ali drugih) ignoriramo. Za razliko od njihovih bolj empatičnih vrstnikov pri njih namreč ne bomo dosegli spremembe vedenja s pomočjo kazni, saj se nanjo praktično ne odzivajo.

Na tem mestu gre poudariti še naslednje dejstvo. Otroci s težavami praviloma resda izvirajo iz tako ali drugače že težavnih družin, ni pa nujno vedno tako.

Obstajajo namreč tudi primeri, v katerih sta starša vzgojila več empatičnih in čutečih otrok, a je eden od njih vseeno kazal tveganje, da bo odrasel v psihopata.

Dednost je skratka mogoče premagati s primerno in skrbno vzgojo, a ima tudi ta svoje omejitve. In zato je prav, da v teh primerih vmes poseže tudi stroka.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere