Zgodba, ob kateri se naježi koža ... življenje res skriva različne pasti, v katere se ujamejo tisti, ki drugim ne želijo ničesar dobrega.
O tem zgovorno priča zgodba ženske, ki jo je prenesel portal Kurir.rs. Vedela je, da je "neljubljena hči," a zagotovo ni pričakovala, da bo vse skupaj šlo tako daleč. "Dan branja oporoke je bil siv in hladen - tako kot moje razpoloženje. Sedeli smo v utesnjeni notarski pisarni: jaz, moj starejši brat Igor in njegova samozadostna žena Svetlana. Zrak je bil gost od neizrečenih čustev in napetosti, ki je visela v zraku. Vedno sem vedela, da sem »neljubljena hči«. Nikoli mi tega niso rekli naravnost, a sem čutila. Kupovali so mi obleke, praznovali rojstne dneve, plačevali šolanje, a vse je bilo mehansko, brez topline. Prava, brezpogojna ljubezen je bila namenjena le Igorju. Njegove napake so bile »otroške neumnosti«, moji uspehi pa »samoumevni«. Vse, kar sem dosegla, se je štelo za dolžnost, nikoli za nekaj, vredno občudovanja."
Ko sta starša ostarela in zbolela, je razlika med bratom in sestro postala boleče očitna. Dve leti je živela med službo, družino in vonjem po zdravilih v stanovanju staršev. Mož jo je podpiral, dokler tudi sam ni omagal. Brat Igor se je pojavljal občasno - v dragi obleki, z nasmehom in šopkom. Pri starših se je zadržal pol ure, potem pa je moral "po nujnih opravkih."
Ko sta oba umrla, so vse formalnosti padle name. Igor je na pogrebu izrekel patetičen govor, obrisal solzo in spet izginil. Nekaj tednov pozneje je prišel trenutek branja oporoke. Notar je monotono bral: stanovanje v središču mesta dobi Igor, vikend s parcelo dobi Igor, prav tako avto, garažo in prihranke.
"Kaj pa jaz? Alini, moji hčeri, zapuščam staro skrinjo svoje matere, ki je shranjena na vikendu. Naj jo spominja na korenine. Tišina je napolnila prostor. Igorjeva žena je komaj prikrila posmehljiv nasmeh, Igor pa me je pogledal z lažnim sočutjem. Podpisala sem dokumente in brez besed odšla. Na vetru, ki mi je udarjal v obraz, so solze tekle same od sebe. To ni bil žalostni konec zaradi dediščine – bil je zadnji dokaz, da ljubezni staršev nikoli nisem imela."
Čez nekaj dni jo je poklical brat, naj pride iskat skrinjo. Pristala je. "Ogromna lesena skrinja je zavzela polovico hodnika v našem stanovanju. Možu je šla na živce, meni pa je postala nemi pričevalec moje bolečine. Vsak večer sem sedela ob njej in se spominjala babice Anje – edine osebe, ki me je resnično imela rada.
Babica me je učila peči pite, verjeti v dobro in nikomur ne dovoliti, da mi potemni srce. Umrla je, ko sem imela 15 let. Skrinja je bila njena. Vedno sem si želela izvedeti, kaj je v njej. Nekega dne sem se odločila, da jo odprem. Stare ključavnice so popustile, iz notranjosti me je objel vonj sivke in časa, ki je obstal. V njej so bili klobčiči volne, babičin šal, moje otroške fotografije in risbe – vse tisto, kar so moji starši že davno zavrgli. Babica je vse to skrbno shranila. Ko sem hotela zapreti pokrov, sem opazila nekaj čudnega – dno je bilo debelejše, kot bi moralo biti. Odpela sem tkanino in odkrila lažno dno."
Spodaj je bila mapa z napisom: Moji pametni Anji, v njej pa papirji, certifikati, delnice nekega sklada - ter pismo. "Draga vnukinja, svet je pogosto nepravičen, a ti imaš pamet in srce. To so delnice, ki jih je tvoj dedek dobil v tovarni, ko ni bilo denarja. Shranila sem jih zate, ker vem, da jih boš znala nekoč izkoristiti. Ne hvali se. Bodi modra. Tvoja babica Anja."
Poiskala je ime podjetja na spletu in izkazalo se je, da je bilo eno največjih v industriji. Delnice so dosegale vrtoglavo vrednost. Naslednji dan je šla k odvetniku, ki ji je potrdil, da so listine pristne in izvedela je, da je pravzaprav zelo premožna. "Kupila sem si čas in molčala pred vsemi – celo pred možem. Naučila sem se upravljati denar, najela finančne svetovalce in korak za korakom zgradila nov življenjski začetek.
Kupila sem prostorno stanovanje, zagotovila prihodnost svojemu sinu. Ko sem možu vse razkrila, me je objel in rekel: Tvoja babica je vedela, komu lahko zaupa."
Preberite še:
- Mislila je, da je podedovala babičino hišo, a njena sestra je s tem dejanjem vse postavila na glavo (ji bo dediščina spolzela?)
- Ugotovil je, da ga pri dedovanju starši in brat poskušajo opetnajstiti, njegova izkušnja pove več kot 1000 besed
- "Rada jih imam, a od mene ne bodo dobili niti centa," babica o tem, zakaj bodo po njej dedovali le biološki vnuki
Seveda novica ni ostala skrivnost. Kmalu jo je poklical Igor. "Sestrica, slišal sem, da ti gre dobro. Bi mi lahko pomagala? Sem v dolgovih …" Rekla je, da bo pomagala – brez obresti, brez vračila – a naj pride osebno po denar. "Naslednji dan sta prišla on in Svetlana. Ogledovala sta si moj razkošni dom v tišini, z očmi, polnimi zavisti. Povabila sem ju v kabinet in rekla: Denar bosta dobila, a prej želim, da nekaj vidita. Popeljala sem ju do podstavka, kjer je pod mehko svetlobo stal tisti stari babičin kovček – zdaj zloščen, obnovljen, kot simbol vsega, kar sem preživela.
"Ga prepoznaš?" sem vprašala. "Seveda," je rekel Igor. "Iz njega se je začelo moje novo življenje,« sem rekla mirno. "In veš … zdaj ne boli več."
Povzeto po: Kurir.rs
