So srečni in pozitivni ljudje res bolj empatični? Izsledki raziskave vas bodo presenetili

V študiji, ki pod drobnogled vzame povezavo med pozitivnim čustvenim stanjem in sposobnostjo empatije, so raziskovalci presenetljivo odkrili, da dobra volja in nasmejan obraz ne zadoščata, da bi v ljudi lahko imeli hkrati tudi za bolj sočutne. Nasprotno. V primeru resničnega sočutja se živahen značaj lahko izkaže celo kot ovira.

Ni vse tako, kot se nam zdi

Raziskovalna skupina je zbrala 121 prostovoljcev in ocenila njihovo raven 'pozitivnega učinka te lastnosti', in sicer kako srečni se počutijo v vsakdanjem življenju. Nato so jih prosili, naj jim zaupajo, kako uspešno sočustvujejo z drugimi.

Po pričakovanju so tisti, ki so v povprečju vedno dobre volje, potrdili, da so zmožni močne empatije.

V nadaljevanju so udeležencem raziskave pokazali videoposnetke, na katerih so posamezni ljudje opisovali dogodke iz svojega življenja (nekaj negativnih, nekaj pozitivnih) in jih prosili, naj ocenijo stopnjo negativnega ali pozitivnega čustva pripovedovalcev. Ocene so podajali za vsakim posnetkom posebej, tako da so se lahko resnično poglobili v čustva posameznika na posnetku.

Čeprav so udeleženci bolj živahne narave mislili, da bodo pri tej nalogi bolje opravili od drugih, rezultati niso potrdili njihovega prepričanja.

Izkazalo se je namreč, da pri splošnem zaznavanju čustev govorca na posnetku niso bili nič boljši, pri zaznavanju negativnih čustev pa so bili celo slabši od bolj čemernih udeležencev. 

Edino področje, na katerem so prekašali manj dobrovoljne udeležence raziskave, je bilo zaznavanje občutno pozitivnih čustvenih premikov.

Ali povedano drugače: bolje so prepoznali le čustva, ki so bila podobna njihovim.

Sklenemo torej lahko, da so dobrohotni ljudje nekoliko naglušni, ko gre za negativna čustva, in hkrati bolje uglašena na pozitivna.

"Menimo, da je prav to spoznanje pomemben prispevek te študije. Srečnejši posamezniki so bili prepričani, da so bolj sočutni kot žalostni ljudje. Po opravljeni nalogi pa se je izkazalo, da nimajo prav, v resnici so slabše zaznali stisko ljudi," je povedala ena od raziskovalk v študiji, Hillary Devlin.

In če empatije ne razkriva srečnost, kako torej prepoznati ljudi, ki imajo resnično močno razvito empatijo?

7 lastnosti ljudi z močno razvito empatijo

Človek je socialno bitje in vsakdo ima sposobnost, da razvije empatijo. To je spretnost in kot vsako drugo spretnost se da naučiti tudi empatije.

V nadaljevanju preverite 7 lastnosti, ki so skupne ljudem z visoko stopnjo empatije.

Popolna prisotnost

Empatični ljudje vam vzbudijo občutek, kot da ste edini v prostoru. Ko z nekom komunicirajo, mu namenijo popolno pozornost in spoštovanje, kar je v današnjem divjem in norem svetu že zelo redko.

Umetnost poslušanja

Da bi nekoga resnično podprli, ga morate najprej razumeti. Čustveni ljudje si vzamejo čas, da spoznajo in razumejo sogovornikove prednostne naloge, želje in motivacijo. To terja pozorno poslušanje brez sodbe in vnaprejšnjega predvidevanja. Empati torej aktivno poslušajo, da si pridobijo pravi vpogled.

Neverbalna komunikacija

Komunikacija poteka onkraj besed. Če opazite, da je nekdo napet, da se umika ali nenadoma izgine iz vidnega polja, gre za očitna znamenja, da je oseba v stiski. Z empatijo mu lahko greste nasproti. Namesto da bi ignorirali njegova čustva, ga nežno in prijazno vzpodbudite, naj vam odkrije, kaj ga muči. Tak pristop mu omogoča svobodno izbiro, da odkrito deli svoja čustva, vedoč, da ga ne boste presojali ali ga kritizirali. Sprostitev čustev je lahko izhodišče za plodno reševanje težav.

Molk

V prizadevanju, da bi nekomu pomagali, pogosto skušamo končati sogovornikove stavke, mu ponuditi nasvet ali vskočimo v njegove besede. Čustveni ljudje vedo, kako močna je lahko tišina, kako koristen je molk. Ne prekinjajo sogovornika in mu ne skačejo v besedo. Najprej premislijo in šele potem odprejo usta.

Vprašanja namesto nasvetov

Namesto da bi izražali svoje mnenje in delili nasvete, empatični ljudje raje več sprašujejo, in sicer zato, da bi bolje razumeli, kaj tišči sogovornika. Nekaj primernih in koristnih vprašanj: Kako se ob tem počutiš? Mi lahko poveš kaj več o tem? Kaj bi ti pomagalo? Kaj sklepaš iz tega?

Pravi zaimki

Voditelji empatične narave se pogovarjajo, kako se bodo spopadli z izzivi v skupini in uporabljajo zaimke kot so mi, nas ali naš. Tako se vsi čutijo sprejeti in so posledično bolj samozavestni.

Raziskave kažejo, da je sprememba jezikovnega pogovora korak k sprejemanju empatičnega odnosa. Ljudje, ki uporabljajo skupnostne zaimke, bolje interpretirajo misli, občutke in vedenje drugih, kar je bistvo empatije. Ko se želite resnično povezati z drugimi, ustvarite vez tako, da govorite o skupnih ciljih (na primer: Pogovorimo se, kaj bomo storili, da bomo rešili … To težavo bomo premagali skupaj.)

Vživljanje v drugega

Čustveni ljudje vadijo spretnost, imenovano perspektivno vedenje. Povedano drugače, stopijo v čevlje drugih in si predstavljajo, s kakšnimi strahovi se soočajo. S temi vajami se učijo razumeti stališča drugih. Ko se soočajo z zahtevno, težko osebo, je pomembno, da predvidevajo njen pozitiven namen. Dvome in ugovore ne jemljejo kot zlonamerne, ampak jih obravnavajo resno in spoštljivo. Tak premik miselnosti dela čudeže, saj močno vpliva na vaše razpoloženje in zagotavlja, da ostanete na empatični poti.

Za konec lahko le še sklenemo z naslednjo mislijo: četudi ste kdaj manj sočutni, kot bi si želeli, lahko sledite naštetim empatičnim navadam, s čimer boste imeli vedno pred očmi tisto, kar je najpomembnejše – povezavo z drugimi ljudmi.