To morate vedeti, ko imate opravka s patološkim lažnivcem: "Škodi tudi njim samim!"

Patološko laganje ni priznano kot samostojna diagnoza, zato ni na voljo nobenih terapij. Pa vendar, patološko laganje je lahko eden od simptomov stanja, pri katerem stroka lahko pomaga. Takšen primer bi bila osebnostna motnja.

Lagati znamo prav vsi

Laganje je precej široko razširjeno v socialni interakciji med ljudmi. Te vrste vedenje je mogoče najti celo pri nekaterih živalih, na primer pri opicah.

Lažemo, ker imamo od tega koristi. Na primer, ko se želimo ogniti socialni osramočenosti.

Medtem ko nekateri ljudje pogosteje lažejo kot drugi, tega običajno nimamo za motnjo. Šele, ko postane očitno, da človek laže impulzivno, ob tem pa od tega nima nobene koristi, gre posumiti, da gre za nekaj patološkega.

Ker stvari še niso dobro raziskane, si stroka ni povsem na jasnem, ali se patološki lažnivci svoje patologije sploh zavedajo in ali so sposobni racionalno razmišljati o svojih lažeh.

Nejasni ostajajo tudi razlogi za patološko laganje, zato ni povsem jasno, ali gre zgolj za simptom nekega stanja ali za motnjo samo po sebi.

Na primer: kompulzivno laganje je sestavni del številnih patoloških stanj, med katerimi so nekatere osebnostne motnje (praviloma mejna, narcistična in antisocialna) ter motnja izumetničenosti (angleško: factitious disorder, ki ga nekateri imenujejo tudi Munchausnov sindrom).

Munchausnov sindrom je stanje, pri katerem oseba deluje, kot da je fizično ali mentalno bolna, čeprav to v resnici ni. Obstaja tudi podaljšek Munchausnovega sindroma ’by proxy’, pri katerem oseba laže glede zdravstvenega stanja nekoga drugega (najpogosteje gre za matere, ki hlinijo bolezen otroka pred zdravniki). Teorija pravi, da gre razloge za to stanje iskati v biologiji, genetiki, otroških travmah, osebnostnih motnjah, zlorabi substanc, depresiji ali pa zgolj nizki samopodobi.

Literatura ob naštetem navaja še možnost, da bi lahko šlo za obliko frontotemporalno demenco (t.j. demenco, ki je posledica poškodbe možganov čelnega in senčnega režnja).

Izpovedi patoloških lažnivcev

Kakorkoli že, ker je znanost na račun patološkega laganja z odgovori še vedno skopa, v nadaljevanju povzemamo nekaj resničnih izpovedi ljudi (za spletno stran Whisper.sh). Ob branju boste hitro ugotovili, da življenje patoloških lažnivcev še zdaleč ni prijetno (žal pa to isto velja tudi za ljudi, ki so z njimi tako ali drugače povezani).

"Sem patološki lažnivec. Ne nameravam lagati, a kar zgodi se."

"Sedaj je uradno: Po vseh izgubljenih prijateljih, prelomljenih prisegah in nezvestobi sem ugotovila, da sem patološka lažnivka."

"Sem patološki lažnivec in to mi uničuje življenje. Nočem lagati, saj to sovražim, ampak ne morem si pomagati."

"Ko pripovedujem zgodbe, vedno pretiravam, da bi bile bolj zanimive. Neprestano si izmišljam stvari, tudi ko sploh ni potrebno. Ne vem, zakaj to počnem."

"To, da sem patološka lažnivka, pomaga vsem v mojem življenju razen meni. Lažem, da pomagam drugim, da možu pomagam napredovati v službi. Dokler ne vejo, da jim lažem, je vse v redu, kajne?"

"Lažem in vem, da sem patološki lažnivec. Želim prenehati. S svojimi lažmi sicer ne prizadenem nikogar, vendar mi je vseeno težko."

"Ugotovil sem, da sem patološki lažnivec, vendar nočem prenehati, saj tako v življenju hitreje pridem do rezultatov."

"To, da sem patološka lažnivka me ovira, da bi se z ljudmi preveč zbližala, saj se bojim, da bi me dobili pri laži."

"Izgubila sem vse prijateljice. Nihče mi ničesar več ne verjame, tudi ko govorim resnico."

"Želim si, da bi me ljudje imeli radi tako, kot sem, vendar me ne. Zato lažem. Za svojega fanta sem celo spremenila svojo osebnost. To je postalo tako utrujajoče in želim prenehati, vendar ne vem, kako."

"Včasih si zgodbe popolnoma izmislim. Bojim se, da se bom nekoč ujela v mrežo svojih lastnih laži."

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec