N.Z. | 4. 12. 2023, 16:53

Travma ni izgovor: lahko je razlaga, ne more pa biti opravičilo, da škodujete drugim

profimedia

Travma je vsaka izkušnja, ki preseže sposobnost naših psihičnih obramb in tako spodkoplje naš občutek varnosti.

Travma povzroči nemoč in brezup. Lahko nas oropa vere v našo sposobnost zdravljenja in zaupanja v življenje ali ljubezen na način, kot smo to čutili nekoč, preden je prišlo do travmatične izkušnje.

Izkušnje s travmo lahko vodijo travmatskih motenj. Ena takšnih je posttravmatska stresna motnja ali PTSD.

Travma je lahko kolektivna (doživi jo skupina oseb) ali individualna (doživi jo ena oseba). Lahko je epizodična (pojavlja se občasno), izolirana (zgodi se le enkrat) ali kronična (prisotna v daljšem časovnem obdobju). Travma je lahko celo pomožna ali prenosna, ko se empatično vživljamo v travmo drugih.

Večina travmatiziranih iz travme izide bolj odpornih

Vsi, ki so doživeli travmo, ne razvijejo nujno s travmo povezane motnje.

Nekatere raziskave kažejo, da se več kot polovica vseh posameznikov, ki so doživeli travmo (a v otroštvu izkusili dovolj podpornih dejavnikov), pozitivno prilagodi novo nastali situacijo in osebnostno zraste zaradi doživete stiske. Ta pojav imenujemo posttravmatska rast.

Številne študije hkrati ocenjujejo, da nas je velika večina (več kot 70 odstotkov, glede na  raziskavo, v kateri je sodelovalo skoraj 70.000 ljudi v 24 državah) bila izpostavljena vsaj eni večji travmi. Med slednje so med drugim šteli to, da je bila oseba priča smrti ali resni poškodbi drugega človeka, nepričakovano izgubo ljubljene osebe, izkušnjo ropa, bila udeležena v smrtno nevarni prometni nesreči ali doživela življenjsko nevarno bolezen ali poškodbo tekom življenja.

Pa vendar je globalna razširjenost posttravmatske stresne motnje le delček te široke populacije. Po nekaterih raziskavah za to motnjo trpi največ 20 odstotkov ljudi, spet druge študije kažejo, da je razširjenost motnje manj kot 4-odstotna.

Kot je trdil psiholog George Bonanno, je najpogostejši odziv na travmo pravzaprav: odpornost.

Medtem ko travma lahko razloži, zakaj nekdo razmišlja, čuti, se obnaša ali reagira na določene načine ali v določenih kontekstih, pa hkrati ne more biti opravičilo za povzročanje škode in trpljenja drugim, prav tako nikogar ne more rešiti zaporne kazni, v kolikor ta povzroči čustveno ali fizično bolečino drugim.

O tistih, ki travmo uporabljajo kot izgovor

Razmislite o naslednjih primerih posameznikov, ki "uporabljajo" svojo travmo na tak način:

  • Odrasla ženska se skuša izogniti krivdi za varanje partnerja z izjavo, da je bila na fakulteti spolno zlorabljena in da se zaradi tega ne želi zbližati z nobeno osebo.
  • Odrasel moški trdi, da nikakor ne more biti odgovoren za čustveno zlorabo in manipuliranje žensk, ker ga je zloraba, ki jo je bil deležen v otroštvu, 'naučila', da z ženskami ravna na tako podel način.
  • Oseba, ujeta v mrežo lastnih laži, ki poskuša odvrniti pozornost od izdaje in škode, ki so jo povzročile njene laži, tako da se prikazuje kot nepopravljivo zlomljena zaradi travme in naj zato ne bi bila sposobna predvidevati negativne posledice svojih dejanj.
  • Oseba, obtožena napačnega ravnanja, ki trdi, da je to storila 'zaradi sprožilcev' iz preteklih travm vsakič, ko je soočena s posledicami svojih dejanj, da bi se tako izognila prevzemanju odgovornosti za to, kar je storila.

Vsem tem posameznikom se je morda v zgodovini res zgodila krivica (in nekateri morda so razvili kakšno travmatsko motnjo), pa vendar skupen imenovalec ne gre iskati v njhovi travmi, temveč prej v neke vrste osebnostni nezrelosti.  

Da preživeta travma ne more opravičiti škodljivega vedenja, izdaje, uporabe neupravičene fizične sile, izkoriščanja ali čustvenega teroriziranja drugih, namreč dokazujejo vsi tisti, ki so doživeli podobna travmatična izkustva, pa zato ne škodujejo drugim ljudem in so povsem sposobni sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Teh slednjih je tudi neprimerno več.


Ljudje, ki travmo zlorabljajo kot izgovor za škodljivo vedenje, škodijo tudi sebi. Ker se povsem identificirajo z vlogo žrtve in to uporabljajo kot izgovor, onemogočajo lastno ozdravitev in osebnostno rast.

Travma nikogar ne odvezuje odgovornosti

To, da je bil nekdo travmatiziran, tudi ne pomeni, da je kar 'avtomatično' nagnjen k travmatiziranju drugih. 

Med posamezniki z diagnozo PTSD se nagnjenost k potencialnemu nasilju giblje med 5 in 12 odstotki. Velika večina posameznikov, ki izpolnjujejo diagnostična merila travmatske motnje, in tistih, ki so travmo doživeli, a ta ni prerasla v motnjo, nikoli aktivno ne škoduje drugim ljudem. Mnogi tega ne počnejo niti takrat, ko se morda spopadajo tudi z odvisnostjo od alkohola ali drog, kar glede na študije velja za najpomembnejši 'napovedovalec' nasilnega vedenja (t.j. do 35 % te populacije).

Zdravljenje travme navkljub povedanemu ni lahek in preprost proces za vsakogar. Prav tako ne gre zanikati zelo resničnih in škodljivih učinkov, ki jih ima travma na našo sposobnost regulacije čustev, natančnega ocenjevanja situacij, povezovanja in zbliževanja z drugimi ter ohranjanja pozitivnih prepričanj o svetu, nas samih in prirojeni dobroti človeštva.

Zdravljenje travme se začne s sočutjem do sebe in do tega, kar smo preživeli. Rast sposobnosti samokontrole, ki je potrebna, da se vzdržimo ohranjanja kakršne koli bolečine, ki so nam jo zadejali drugi, lahko spodbudimo z učenjem najbolj učinkovitih strategij samoregulacije. Med slednje prištevamo vse od tehnik globokega dihanja in meditacij do intenzivne vadbe, pogovora s prijateljem ali terapevtom, ki mu zaupamo, ekspresivnega pisanja ali ustvarjanja umetnosti, odhod iz situacije, ki v nas zbuja sprožilce, zmanjševanja vnosa substanc, ki spreminjajo stanje uma, in skrb za to, da smo deležni kar najboljšega spanca.

Posttravmastka rast prihaja tudi po poti vključitve v terapije, ki dokazano spodbujajo okrevanje po travmi. 

Kot najbolj primerne so se tozadevno izkazale:

  • terapija za desenzibilizacijo travme s pomočjo premika oči (EMDR),
  • kognitivno vedenjska terapija (CBT),
  • dialektična vedenjska terapija (DBT),
  • podaljšana izpostavljenost (PE),
  • terapija kognitivne obdelave (CPT),
  • somatsko doživljanje (SE)
  • in zmanjšanje stresa na podlagi čuječnosti (MBSR).

Najbolj pomembno od vsega pa je, da se enkrat za vselej zavemo, da ne moremo napredovati in se ozdraviti, če se še naprej skrivamo v vlogi 'večne žrtve' – ali, v najslabšem primeru, to celo zlorabljamo za to, da druge prizadenemo tako hudo ali še hujše, kot smo bili ranjeni sami.

Po pisanju Katherine Cullen na Psychology Today