Kot je zapisala otroška psihiatrinja Lenore Terr, ki je med prvimi sistematično raziskovala travmo pri otrocih: »Otroci, ki so doživeli travmo, jo pogosto ponovno uprizarjajo v igri, namesto da bi o njej govorili.«
Travmatska igra otrok je pojav, ki ga odrasli pogosto napačno razumejo. Še posebej to velja v primerih, ko otrok o svoji izkušnji ne govori ali še ne more govoriti, kar je značilno pri številnih travmah, predvsem pa pri spolni zlorabi.
Na prvi pogled lahko takšna igra deluje nenavadno, ponavljajoče se ali celo neprimerno. V resnici pa gre za pomemben psihološki proces, preko katerega otrok poskuša predelati preplavljajočo izkušnjo.
Travmatska igra je oblika igre, v kateri otrok vedno znova uprizarja elemente travmatičnega dogodka. To ponavljanje ni naključno. Otrok skozi igro poskuša razumeti, kaj se je zgodilo, uravnavati močna čustva in si ustvariti občutek nadzora nad nečim, kar je bilo v resnici neobvladljivo. V tem smislu je igra lahko zdravilna, saj ustvarja prostor, kjer lahko kaos dobi obliko.
Od nesreče do streljanja
To se lepo vidi v primerih, ki so odraslim lažje razumljivi. Otrok, ki je doživel prometno nesrečo, se lahko znova in znova igra trčenja avtomobilov. Najprej so prizori kaotični, napeti, polni strahu, sčasoma pa se začnejo spreminjati: nekdo preživi, pomoč pride hitreje, otrok začne uvajati drugačne razplete. Igra se razvija skupaj z njegovim notranjim doživljanjem.
A ta proces se ne razvije vedno. Včasih se igra ustavi in začne ponavljati na tog, skoraj prisilen način.
Takšen vzorec so opisovali po strelskih incidentih v šolah, na primer po Columbinu leta 1999. Otroci, ki so bili dogodku izpostavljeni neposredno ali posredno, so se še dolgo zatem v igri vračali k prizorom streljanja. Razdeljevali so si vloge napadalca, žrtev in reševalcev ter znova in znova uprizarjali ključne trenutke dogodka. Takšna igra pa pogosto ni prinašala olajšanja ali razvoja, temveč se je ponavljala z enako intenzivnostjo, kot da otrok skozi njo poskuša razumeti nekaj, kar presega njegove zmožnosti predelave. Kar je pomembna razlika.
Namreč, kadar otrok vedno znova uprizarja isti prizor, brez sprememb in z enako intenzivnostjo, je mogoče sklepati, da igra ne pomaga več otroku - ampak da otrok ostaja ujet v njej. Takrat je jasno, da otrok potrebuje pomoč.
Ko se igra zatakne
Razlika med obema oblikama igre pogosto ni takoj očitna, še posebej kadar odrasli ne poznajo otrokove zgodbe. Pri dogodkih, kot so nesreče ali streljanja, obstaja vsaj možnost, da odrasli povežejo igro z dejanskim dogodkom. Pri drugih oblikah travme pa ta povezava pogosto manjka.
To je še posebej izrazito pri spolni zlorabi. Takšne izkušnje so pogosto skrite, neizrečene in obdane s sramom. Otrok o njih ne govori, ker ne more, ne zna ali ne sme. Namesto besed se pojavi igra.
Predstavljajmo si na primer predšolskega otroka, ki se vedno znova igra z lutkami na način, ki vključuje dotikanje intimnih delov telesa ali nenavadne scenarije bližine. Odrasli ob tem pogosto začutijo nelagodje in hitro pomislijo, da je vedenje neprimerno. Včasih reagirajo z ustavljanjem igre, opozorili ali celo kaznovanjem.
A če takšno igro pogledamo skozi prizmo travme, se lahko pokaže drugačna slika. Otrok morda ne razume, kaj se mu je zgodilo, nima besed, da bi to povedal, ima pa telo in izkušnjo, ki se ponavlja. Igra postane edini način, da to izkušnjo nekako izrazi in poskuša razumeti.
Prav tu nastane največji problem. Ne v sami igri, ampak v odzivu odraslih.
Ko je otrok zaradi takšne igre sramoten, kaznovan ali utišan, se njegovo notranje doživljanje ne zmanjša - postane pa še bolj osamljeno. Sram se poglobi, potreba po ponavljanju pa pogosto ostane ali se celo okrepi.
Razlogi, zakaj otrok o spolni zlorabi ne govori, so kompleksni. Pogosto gre za preplet strahu, zmedenosti in lojalnosti do storilca, ki je lahko tudi nekdo, ki mu otrok sicer zaupa. Poleg tega otrok pogosto sploh nima jezika, s katerim bi lahko opisal, kaj se je zgodilo. Zato se izkušnja izraža tam, kjer je to mogoče – v igri.
Vloga odraslega je ključna
V takšnih primerih travmatska igra pogosto ne vodi spontano k razrešitvi. Ostaja ujeta v ponavljanju, brez razvoja, brez olajšanja. To pa ne pomeni, da je igra sama po sebi neuspešna, temveč da otrok potrebuje nekoga, ki mu bo pomagal ta proces varno peljati naprej.
Vloga odraslega je zato ključna. Ne gre za to, da igro ustavimo, temveč da jo poskušamo razumeti. Da za vedenjem prepoznamo čustva in stisko, ki se skušata izraziti. Včasih to pomeni samo to, da smo prisotni in ne reagiramo s sramotenjem. Drugič pa pomeni, da poiščemo strokovno pomoč, ki lahko otroku pomaga, da svojo izkušnjo postopoma ubesedi in integrira.
Travmatska igra tako ni zgolj problematično vedenje, ampak poskus otrokove psihe, da se spopade z nečim, kar presega njegove zmožnosti razumevanja. Včasih je ta poskus dovolj, da vodi k zdravljenju. Drugič se zatakne.
Razlika med obema pa pogosto ni v otroku, temveč v tem, ali ima ob sebi odraslega, ki zna to igro videti, razumeti in varno podpreti.
