Ta izkušnja ga je zaznamovala za vedno - posledice so bile hude, natančno je opisal, kaj je doživel in zakaj danes živi povsem drugačno življenje.
Patrick Charnley je preživel srčni zastoj, šlo je za izkušnjo, v kateri je bil 40 minut klinično mrtev. O njegovem primeru so poročali tuji mediji, med drugim BBC in The Guardian. Srčni zastoj, ki sta ga sprožila dedna srčna bolezen in stres na delovnem mestu, je Charnleyja zaznamoval na več ravneh. Čeprav je utrpel poškodbe možganov in danes ne more več živeti niti delati tako kot prej, pravi, da mu je novi način življenja ljubši od starega. Sam se zdaj ne spomni skoraj celega leta pred srčnim udarom, po okrevanju pa je zapustil odvetništvo in napisal roman, ki je pritegnil veliko pozornosti, njegov naslov pa je "This, My Second Life."
Večer je bil čisto običajen ...
Zgodba se začne februarja 2021, Charnley je doma z ženo Alexo gledal televizijo in večerjal. Nato je začel proizvajati nenavadne zvoke. Alexa je sprva mislila, da se heca, potem da se duši, a kmalu je bilo jasno, da je nekaj zelo narobe. Že pred tem je izvedel zaskrbljujočo novico: "Kardiolog mi je povedal, da bom moral v šestih mesecih na operacijo zaradi srčne zaklopke." Ko ga je žena vprašala, kaj se bo zgodilo, če na operacijo ne bo šel, je v hecu rekel: "Preprosto bom umrl." Ko mu je postalo slabo, je bil do trenutka, ko mu je pladenj z večerjo zdrsnil na tla, že klinično mrtev. Srce mu je prenehalo biti, nehal je dihati. Doživel je srčni zastoj.
Za njegovo preživetje je zaslužen hiter odziv žene in sina, oživljanju, ki ga je izvedel prijatelj in sosed, ter reševalci. V bolnišnico so ga pripeljali nezavestnega, tam pa je ostal dva meseca. Domov se je vrnil z oslabljenim vidom, poškodbami možganov in z drugačnim pogledom na življenje. Ko je bil v komi, je žena Alexa preživljala najtežje dneve. Nekaj dni pozneje se je Charnley zbudil. Bolnišnica mu je omogočila, da jo pokliče, a že takrat je bilo jasno, da ni čisto priseben.
Naslednji dan so mu povedali, da je slep, kar je posledica poškodb možganov zaradi pomanjkanja kisika. Kmalu je dobil obisk: kljub omejitvam zaradi pandemije koronavirusa je prišla Alexa. Zdravniki so ocenili, da bi mu osebni stik lahko koristil, saj je bil zmeden, dezorientiran in je haluciniral. Ko je prišla, ji je Patrick resno povedal, da se je pravkar vrnil s premiere filma o čebelah, v bistvu pa je bil na slikanju možganov.
Med enim od obiskov je ženo celo vprašal, zakaj ga ne obišče mama, potem pa izvedel, da je umrla že tri leta prej. V drugem tednu se mu je vid začel delno vračati, a je imel težave pri procesiranju videnega. Takrat so se okrepile tudi halucinacije. Ena od njih je nanj naredila tako močan vtis, da je pozneje postala jedro romana, ki ga je napisal.
Halucinacija "odgovorna" za drugačno življenje
V tej halucinaciji se je znašel v bolnišnici v Dublinu, nekje v preteklosti. Bil je sam v majhni, zatemnjeni sobi. Vrata so bila priprta, zunaj pa skupina mladih medicinskih sester z irskim naglasom – sedele so okoli mize pod oljno svetilko in tiho šepetale. "Počutil sem se tako varnega, kot da mi nič ne more škodovati. To je name naredilo izjemen vtis," je povedal. Še danes je zelo hvaležen zdravnikom, medicinskim sestram in vsemu osebju, ki je skrbelo zanj. Kljub temu da je bilo njegovo zdravje močno načeto, opisuje okrevanje kot nenavadno mirno obdobje.
"Prej sem poskušal loviti ravnotežje med stresno službo, "lockdownom" in poučevanjem od doma. Potem pa sem ure in ure samo sedel ali ležal, ne da bi mislil na karkoli, kot da plujem skozi čas. Aktivni del možganov je bil izključen – doživljal sem občutke, ne misli. Bilo je kot tišina po velikem trku," je opisal svojo izkušnjo.
Preberite še:
- Moškega razglasili za mrtvega, pol ure pozneje je odprl oči
- Oto Pestner je zaupal, da je bil po srčnem zastoju sedem minut klinično mrtev
- Priljubljena igralka doživela hud šok - pri komaj 20 letih resno zbolela
Od odvetnika do pisatelja
Ta občutek miru je pozneje začel znova iskati s pisanjem, ki mu je postalo zatočišče. Čeprav ima disleksijo in se zaradi poškodbe možganov hitro izčrpa, je tri leta vztrajno pisal v beležnico. "Danes svet vidim drugače. Čeprav sem v primerjavi s tem, kar sem bil sposoben prej, zelo omejen, se počutim svobodnejšega in bolj odprtega," pravi Charnley. Zanimivo je, da je bila njegova mama prav tako pisateljica.
