Zakaj je dobro ŠE ENKRAT PREMISLITI: psiholog Adam Grant o veščini, ki rešuje življenja

Umska pripravljenost ni zgolj inteligenca, za katero smo mnenja, da predstavlja sposobnost razmišljanja, učenja in hitrega reševanja zapletenih problemov. Bolj kot kadarkoli prej je jasno, da umska pripravljenost pomeni tudi kognitivno sposobnost ponovnega razmisleka in sposobnost, da v teh nemirnih časih (skupaj s hitro napredovalo znanostjo) kdaj tudi zavržemo to, kar smo se naučili.

Psiholog in ugleden profesor na Univerzi Wharton, prejemnik večih nagrad in avtor knjižnih uspešnic, Adam Grant, je svoje življenje posvetil prav raziskovanju takšnih vprašanj. Njegova raziskovalna področja so namreč usmerjena na proučevanje človeške motivacije in iskanje načinov, s katerimi si človek lahko zagotovi ustvarjalno življenje.

V svoji najbolj odmevni knjigi Premisli še enkrat postavi pod drobnogled načine človekovega razmišljanja ter ustvarjanja lastnega pogleda na določeno težavo. Ali če na kratko sklenemo: Grant trdi, da ’nam ni treba verjeti vsega, kar čutimo’, pa tudi: »Če je znanje moč, je razumevanje in uporaba tega, česar ne vemo, modrost.«

Zmota prve reakcije

Nedolgo nazaj so psihologi pod lupo vzeli rezultate pisnega preverjanja 1500 študentov v Illinoisu. Želeli so preveriti, ali zares drži mit o tem, da pri testih ne gre spreminjati prvotnih odgovorov, saj naj bi bili prvi odgovori pogosteje pravilnejši od popravkov. Izkazalo se je, da to ne drži.

»Le pri četrtini popravkov je napačni odgovor nadomestil pravilnega, pri polovici pa je pravilni nadomestil napačnega.«

Nekaj podobnega je pri svojih študentih opazil tudi profesor Grant: »Pri končnih izpitih je videti presenetljivo malo znamenj brisanja, tisti študenti, ki še enkrat razmislijo o pravem odgovoru, namesto, da bi mu neomajno zaupali, pa si izboljšujejo oceno.«

Navkljub temu, da je bilo okoli tri četrtine študentov prepričanih, da si bodo pokvarili oceno, če popravijo odgovor, je nato trojica psihologov s preučevanjem triintridesetih raziskav potrdila, da je bila večina popravkov z napačnega odgovora na pravilnega, čemur v psihologiji zdaj rečejo zmota prve reakcije.

»Seveda je mogoče, da je drugi odgovor boljši le zato, ker študentje v splošnem tako neradi spremenijo odgovor, da to storijo šele potem, ko so o tem močno prepričani. Pri nedavnih raziskavah pa se je pokazala še druga razlaga: končna ocena ni boljša toliko zaradi spremenjenih odgovorov, temveč zaradi razmišljanja o tem, ali naj bi jih spremenili.«

Profesor Grant v nadaljevanju ugotavlja, da študentje tudi potem, ko so bili seznanjeni z izsledki omenjenih študij in bili spodbujeni, naj si vendarle premislijo, niso nič pogosteje popravljali odgovorov.

»Delno je težava v kognitivni lenobi,« je prepričan Grant.

»Nekateri psihologi opozarjajo, da radi skoparimo z umsko dejavnostjo: pogosto se nam je laže oklepati starih pogledov, kakor da bi se ubadali z novimi. Z našim odporom, da bi še enkrat razmislili, pa so še globlje sile. Če podvomimo sami o sebi, je svet bolj nepredvidljiv. Če storimo, da si moramo priznati, da so se dejstva lahko spremenila – da je to, kar je bilo prej pravilno, zdaj lahko napačno. Ko si premislimo glede nečesa, o čemer smo močno prepričani, imamo pri tem lahko neprijeten občutek, da izgubljamo del svoje identitete.«

Pa vendar s tem, da si premislimo, nimamo nujno večjih težav.

Nobenih hujših težav nimamo, ko se odločimo za obnovo stare kuhinje ali dnevne sobe, ko imamo občutek, da je oprema odslužila svoje. Prav tako zlahka zavržemo garderobo, ko ta ni več v modi.

Povsem drugače pa je, ko gre za znanje ali prepričanje. Tu se praviloma le težko pustimo premakniti. »Oklepamo se obstoječega stanja, kot da smo vanj zamrznjeni. Raje imamo udobje prepričanosti kakor neudobje dvoma,« je jasen profesor, nato pa nadaljuje: »Smejimo se ljudem, ki še vedno uporabljajo operacijski sistem windows 95, trdno pa se oklepamo prepričanj, ki so se nam oblikovala leta 1995.«

Se žaba res pusti skuhati?

Profesor Grant ta fenomen primerja z znano priliko o žabi, ki vržena v lonec vrele vode takoj izskoči, medtem ko se bo pustila skuhati, če jo daste v mlačno vodo, nato pa lonec prav počasi grejete.

In takšni smo tudi ljudje. Nevarnosti neredko ne dojamemo, dokler ni prepozno.

Prilika o žabi skratka drži, čeprav v resnici … no, ne drži.

Profesor Grant je namreč tudi to preveril.

»Če žabo vržemo v vrelo vodo, se bo močno opekla, morda bo skočila ven, morda pa tudi ne. Dejansko je na boljšem v loncu, ki se počasi segreva, saj skoči ven takoj, ko voda postane neprijetno topla,« je jasen Grant.

»Žabe niso tiste, ki ne razmislijo še enkrat. Mi smo takšni. Ko slišimo pripoved in sprejmemo njeno resničnost, o njej praviloma ne podvomimo več.«

In ko smo že pri prilikah, naj na tem mestu povzamemo eno iz resničnega življenja, ki dokazuje, da nam ponovni premislek tudi zares lahko reši življenje. Adam Grant je o primeru požara v soteski Mann pisal v uvodu svoje velike uspešnice.

Pozno popoldan tistega vročega avgustovskega dne leta 1949 se je skupina gasilcev - padalcev podala po strmem bregu proti reki Misuru in nameravala tam skopati jarek, da bi požar, ki plamtel v bližini, omejili in ga usmerili na območje, kjer ni bilo toliko suhe rasti. Medtem pa je požar na drugi strani soteske že ušel kontroli in se jim nevarno približal. Od njih je bil oddaljen le še slabih 100 metrov, plameni pa so švigali deset metrov visoko. Zato so se morali odločiti.

Njihov poveljnik Wagner Dodge je takoj doumel, da je časa za kakršnekoli ukrepe zmanjkalo in da jim preostane le še beg. Skupaj s fanti se je skozi visoko travo pognal po strmem klancu navzgor in v naslednjih 8 minutah so se po bregu prebili za skoraj 500 metrov, tako da jim je do vrha grebena ostalo še manj kot 200 metrov, kjer bi lahko bili zares na varnem.

Ko je Dodge videl, da jim ne bo uspelo, je naenkrat naredil nekaj, kar je njegovo ekipo zmedlo, nekateri so bili prepričani celo, da se mu je zmešalo. Namesto da bi skušal ubežati požaru, se je namreč ustavil, sklonil in pričel z vžigalicami prižigati suho travo. Ko mu je uspelo požgati travo pred seboj (in tako odstraniti gorivo za bližajoče se plamene), si je z vodo iz čutarice namočil robec, si z njim pokril usta in naslednjih 15 minut z obrazom navzdol ležal na požganih tleh. Medtem ko je požar besnel tik nad njim, je preživel s skromno količino kisika, ki je še ostala tik nad tlemi.

Požar so preživeli le trije gasilci. Medtem ko sta preostala dva preživela tekla hitreje od napredovanja požara in uspela doseči greben, je Dodge preživel zaradi umske pripravljenosti.

»Dodge ni preživel zato, ker je premišljeval počasneje. Preživel je zaradi svoje sposobnosti, da hitreje na novo razmisli o situaciji. Dvanajst gasilcev je plačalo z življenjem, ker se jim Dodgeovo ravnanje ni zdelo smiselno. Niso zmogli pravočasno še enkrat razmisliti o svojih predpostavkah in spremeniti prepričanja.«

Življenja jih je stala prav evolucijska prilagoditev, ki naj bi jim življenja reševala. Pred akutnim stresom se namreč ljudje običajno zatečejo k samodejnim in priučenim odzivom (v primeru gasilcev je to: gašenje), žal pa je situacija s požarom v sosteski Mann zahtevala več od te avtomatike (saj je življenja reševalo nasprotno: netenje novega požara).

Dobro je vedeti, česa ne vemo

Profesor Adam Grant v knjigi Premisli še enkrat razčleni še en pomemben psihološki fenomen, t.j. velik pomen samozavestne ponižnosti. Slednje so sposobni le ljudje, ki o stvari vedo dovolj veliko, da so se pričeli zavedati, da je še več tistega, česar ne vedo.

Ne le, da so ti ljudje so čisto nasprotje ’vsevednih’ nesposobnežev, ki jih opisuje znani Dunning-Krugerjev učinek, so tudi (dokazano) najsposobnejši vodje.

»Čeprav zaupajo svojim sposobnostim, se tudi jasno zavedajo svojih slabosti. Zavedajo se, da se morajo soočiti s svojimi omejitvami in jih preseči, če želijo dosegati največ, kar je mogoče,« še piše profesor Grant.

Pa vi? Ste 'vsevedni' narcis ali 'skromno' premišljen sposobnež?

Preverite spodaj v profesorjevem kratkem (zabavnem) testu.

Test za narcise

1. Korak: Vzemite si trenutek za premislek o sebi.

2. Korak: Če ste se prebili do 2. koraka niste narcis.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol