N.Z. | 24. 8. 2022, 12:44

Zakaj žrtve zlorab molčijo (in storilcev ne prijavijo policiji)

profimedia
Zakaj žrtve zlorab molčijo (in storilcev ne prijavijo policiji) (foto: profimedia)

Žrtve o zlorabah neredko molčijo, o njih ne povedo ničesar niti najbližjim, kaj šele, da bi te prijavile organom pregona. Navkljub vsemu lahko veliko tega storimo, da bi pomagali bližnjemu, ki kaže znake zlorab.

Zloraba ima veliko obrazov. Sega vse od fizične do spolne in od psihične do čustvene zlorabe. Lahko gre za nasilje v družinskem krogu, partnersko nasilje, nasilje staršev nad otroki ali otrok nad starši ali pa praktično od kogarkoli, ki je posamezniku tako ali drugače križal pot.

Včasih je zares težko ugotoviti, ali je bil naš bližnji morda žrtev zlorabe. Nekateri preživeli znajo svoje rane dobro skrivati pred okolico. Z bolečino svoje travme trpijo v tišini in že davno tega so se odločili, da o tem ne bodo nikomur črhnili niti besede.

Kaj je ’tiha žrtev’?

Žrtve zlorabe lahko o svoji izkušnji molčijo iz najrazličnejših razlogov. Nekaj njih navajamo v nadaljevanju. Tem žrtvam pravimo ’tihe žrtve’.

Kako prepoznati zlorabo?

Poznamo veliko tipov zlorab, kar hkrati pomeni, da so tudi znaki, ki jih razkrivajo, nadvse raznovrstni, zato jih je včasih težko prepoznati. Vsaka situacija je tudi unikatna, zato je včasih težko prepoznati znamenja zlorab.

A kakorkoli že, v nadaljevanju navajamo nekaj precej splošnih znakov zlorab, na podlagi katerih gre posumiti, da je vaš bližnji žrtev zlorab.

Samoosamitev: če se je vaš bližnji socialno izoliral, prekinil stike s prijatelji ali družinskimi člani in umaknil v osamo, je to samo po sebi znak, da se dogaja nekaj, kar nas mora upravičeno skrbeti.

Fizične poškodbe: praske, modrice, ureznine, zlomljene kosti ali odrgnine na zapestjih (ki bi lahko bile posledica privezovanja z vrvjo ali drugimi sredstvi za uklenitev).

Spremembe vedenja: če se nenadoma začnejo vesti drugače kot običajno ali so videti močno anksiozni.

Poškodbe na osebnih predmetih: morda ste opazili, da so njihova oblačila ali osebni predmeti poškodovani, raztrgani ali polomljeni. Znak za alarm so tudi nenavadne poškodbe na zidu doma.

Seznam še zdaleč ni dokončen, številni pomenljivi znaki pa morda tudi niso tako zelo jasno vidni s prostim očesom.

Zakaj žrtve zlorab molčijo?

Žrtve zlorab imajo lahko zelo različne razloge za to, da o zlorabah, ki so jih preživeli (ali jih še izkušajo) molčijo. Med njimi so:

Obsodbe okolice. Včasih se žrtve zlorab bojijo, da bi jih drugi ljudje obsojali.

»Nihče mi ne bo verjel.« Morda so prepričani, da jim nihče ne bo verjel, da so bili zlorabljeni.

Varnost. Žrtve zlorab se morda bojijo zlorabljevalca in njegovega maščevanja. Zlorabljevalci jim neredko grozijo in jih celo izsiljujejo.

Strah pred kaznijo. Nekatere žrtve zlorab se bojijo potencialnih kazni. Morda je nekoga zlorabil njegov nadrejeni, starš ali skrbnik. Žrtve so pogosto tarče nekoga, ki ima več moči od njih.

Sram. Sram igra pomenljivo vlogo pri tem, da žrtve o zlorabah molčijo. Nekateri preživeli morda verjamejo, da so si za zlorabe nekako sami krivi ali kako drugače zanje krivijo sebe. Morda jih preganjajo občutki krivde in sramu tudi zato, ker se niso mogli (ali znali) ubraniti zlorabe.

Zakaj žrtve zlorab ne prijavljajo policiji?

Žrtve zlorab pogosto ne prijavljajo zlorab organom pregona. Razlogi za to so različni in odvisni od specifične situacije ter osebnih okoliščin.

Med njimi so:

Počutijo se soodgovorne. Včasih ljudje ne prijavijo zlorab, ker krivdo zanjo pripisujejo sebi.

Minimalizirajo zlorabo. Neredko žrtve zlorab zmanjšujejo pomen zlorabe ali celo sami pred seboj zanikajo, da se je ta sploh zgodila.

Pomanjkanje podpore. Včasih se žrtve zlorab nimajo na koga obrniti. To je lahko tudi taktika zlorabljevalca, saj je ta pred tem dolgo delal na tem, da je žrtev prekinila vse stike s svojimi prijatelji in družino.

Finance. Nekatere žrtve zlorab ne prijavijo zlorabljevalcev, ker so morda tako ali drugače finančno odvisne od njih. Spet druge so v neenakem položaju, saj ima zlorabljevalec veliko več finančnih sredstev za plačilo odvetnikov in sodnih stroškov, če bi jih morda potreboval.

Se bojijo za svoje otroke. Nekatere žrtve zlorab ne prijavljajo storilcev, ker so v zgodbo vpleteni tudi otroci. Žrtve npr. zato ne prijavljajo nasilnih partnerjev, s katerimi imajo otroke.

Nimajo se kam zateči. Žrtvam se morda zdi, da se ob prijavi zlorabe ne bodo mogle nikamor umakniti, še posebno, če živijo v istih prostorih kot zlorabljevalec.

Kako pomagate svojemu bližnjemu, ki je žrtev zlorabe?

Pomoč bližnjemu, ki je (bil) žrtev zlorabe, ni brez izzivov, a je vitalnega pomena za opolnomočenje žrtve.

Nekaj stvari, ki jih lahko storite:

1. Dovolite jim, da se vam odprejo sami od sebe. Dajte jim vedeti, da ste jim pripravljeni prisluhniti, če se bodo za to sami odločili.

2. Poskrbite, da se bodo lahko umaknili v varen prostor. Ponudite jim varen prostor: čustveno in fizično. Če je le mogoče, svojemu bližnjemu odprite vrata svojega doma ali mu priskrbite možnost bivanja proč od zlorabljevalca.

3. Prisluhnite brez sodb. Potrudite se, da jim aktivno prisluhnete, a jih ob tem ne obsojate ali sramotite za položaj, iz katere so ušli.

4. Bodite pošteni glede svojih skrbi. Prav je, da jim dajete vedeti, da vas skrbi zanje, pa tudi, da jih boste podprli, ne glede na to, kako se bodo odločili.

5. Bodite jasni glede tega, kako jim lahko pomagate. Glede tega, kako in na kakšen način ste jim pripravljeni pomagati, bodite iskreni. Na primer, da ste jim pripravljeni pomagati pri selitvi v varno hišo ali s finančno pomočjo, če se bodo odločili zapustiti zlorabljevalca.

6. Bodite jim na voljo. Dajte jim vedeti, da ste jim na voljo, če bodo potrebovali vašo pomoč.

7. Nežno predlagajte vire pomoči. Svojemu bližnjemu lahko pomagate tako, da poiščete stike, ki nudijo pomoč žrtvam zlorab. Spodbudite jih, da npr. pokličejo telefonsko številko za pomoč žrtvam zlorab, jih povežete z varno hišo ali skupinami podpore.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.