O nalezljivem zehanju se je skozi leta razvilo več zanimivih teorij.
Zehanje je nekaj povsem običajnega, vendar ima zanimivo lastnost – pogosto se prenaša z ene osebe na drugo. Ko vidimo nekoga zehati, lahko kmalu zazehnemo tudi sami. Včasih je dovolj že, da zehanje slišimo ali o njem beremo.
Znanstveniki razlikujejo med spontanim in nalezljivim zehanjem. Spontano zehanje je povezano s telesnimi procesi, na primer s prehajanjem med spanjem in budnostjo ter uravnavanjem temperature možganov. Nalezljivo zehanje pa je bolj skrivnostno in bi lahko bilo povezano z nezavednim posnemanjem vedenja ljudi okoli nas.
Zanimivo je, da nalezljivo ne zehamo samo ljudje. Takšno vedenje so raziskovalci opazili tudi pri nekaterih živalih, med drugim pri šimpanzih, bonobih in psih. V raziskavi s šimpanzi so nekateri odrasli zazehali ob gledanju posnetkov drugih zehajočih šimpanzov, medtem ko se mladiči niso odzvali na enak način, piše HowStuffWorks.
To je raziskovalce spodbudilo k razmišljanju, da bi bilo nalezljivo zehanje lahko povezano z empatijo in odnosi med posamezniki. Pri bonobih so na primer ugotovili, da jih zehanje prijateljev in družinskih članov hitreje spodbudi k zehanju. Podobne povezave so iskali tudi pri ljudeh, vendar dosedanje raziskave še niso dokazale, da je empatija glavni razlog za ta pojav.
Obstaja tudi evolucijska razlaga. Nekateri znanstveniki menijo, da je zehanje nehoten odziv na stresne okoliščine. Med zehanjem naj bi se povečal pretok krvi v možgane, zaradi česar postanemo bolj budni in pozorni. Nalezljivo zehanje bi zato lahko našim prednikom pomagalo povečati budnost celotne skupine. Če je zazehnil en posameznik, so mu lahko sledili tudi drugi in tako postali bolj pozorni na dogajanje okoli sebe. Zehanje bi tako lahko delovalo kot nekakšen tih opozorilni signal, ki je skupino pripravil na morebitno nevarnost.
