Psihološko ozadje slovenskega političnega rivalstva (piše David Cigoj)

V tej kolumni se ne bom ukvarjal s tem, koliko naših medijev je naklonjeno levici in koliko desnici. Zanima me kvaliteta razmišljanja urednikov, novinarjev in drugih oblikovalcev javnega mnenja, predvsem pa njen vpliv na stanje narodovega duha. Čeprav naj bi načeloma bila njihova naloga objektivno informiranje, razčiščevanje iluzij in omogočanje katarze, dajejo vtis, kot da so tudi sami ujetniki določenih matrik. Namesto, da bi nad slovensko deželo vodili sonce razuma, bruhajo nadnjo gosto meglo. Poglejmo torej v sam vir sistemske napake - v njihove glave. No, gledajoč v njihove, bomo poskušali ugotovili, kaj se dogaja tudi v naših - glavah seveda. Pri tem bomo napeli vse sile, da pri odkrivanju iluzij ne zapademo v še sami v katero od njih.

Na kvaliteto našega razmišljanja ključno vpliva to, ali imamo občutek, da obvladujemo svoje življenje, oziroma svojo realnost, ali ne. O tem govori samodeterminacijska teorija.

Človek, ki svoje življenje obvladuje je bolj notranje motiviran, se dobro samoregulira ter posledično kvalitetno in prijetno obnaša. Občutek obvladovanja življenja vpliva na njegovo blagostanje.

Človek, ki svojega življenja ne obvladuje, ni notranje motiviran, s čemer izgubi avtonomijo, saj naravnost prosi za usmerjanje in dominacijo. Enostavno rečeno: "Če sam ne boš naredil, te bom jaz prislili."

Tako se v odnosih med partnerji, med starši in otroki, med šefi in podrejenimi oziroma med dominatorji in dominiranci ustvarja psihološko nasilje, ki stvari le še poslabša.

Kdor je dominiran, se vede obrambno - napadalno in se slabše samoregulira. Njegovo obnašanje ni prijetno, kaj šele krepostno. V takem življenju je njihov občutek blagostanja nizek.

Ti dve vrsti ljudi poznamo vsi iz vsakdanjega življenja. V bistvu se od enega do drugega ekstrema razporejamo v obliki Gaussove krivulje.

Ta dva opisa vzbudita mnogo vprašanj. Najpomembnejše bi bilo, kako v državi vzpostaviti tako ugodne razmere, da bi imelo več ljudi občutek, da življenje obvladujejo? V kolikšni meri kvaliteta naših odnosov in naša komunikacija zaostrujejo razmere? Je mogoče karkoli izboljšati na kulturni ravni? Nenazadnje - v kolikšni meri politika in mediji prispevajo k občutku zaostrenih in neobvladljivih razmer?

Če nimamo zadovoljenih osnovnih psiholoških potreb, začnejo v nas rasti frustracije, ki se kažejo na mnogotere, v težjih primerih tudi patološke načine. Predvsem pa, kot rečeno, v primeru nezadovoljenosti, naša notranja motivacija skopni, samoregulacija popusti in naše blagostanje izpuhti. V odnosu do življenja pa se začnemo počutiti kot žrtve. V možganih žrtev se podoba realnosti celostno popači. V trenutku, ko svojega življenja ne obvladujemo dobro, začnemo vzroke za lastno mizerijo iskati zunaj sebe in zato postanemo obtožujoči, kritikantski, presojajoči in cinični. Nezaupajoč drugim postanemo sumničavi. V njih vidimo zle namere. To nas vodi v ustvarjanje prepričljivih zgodb o njih, kar pogosto privede do zarotniškega mišljenja. Stvari in dogodke vidimo vedno bolj kot le dobre ali slabe, črne ali bele, brez vmesnih nians. Za nas so oni drugi zlobni, neumni in napačni, zato jim niti ne poskušamo prisluhniti ali jih razumeti. Za naše se vedno najde razumevanje, zato so vedno dobri, pametni in seveda imajo prav. V takem krutem svetu je treba najprej dobro poskrbeti zase, zato so žrtve sebične in nehvaležne. Znanstven članek, ki opisuje mentaliteto žrtve, ima zgovoren naslov: Pravica žrtev do sebičnega vedenja (Victim entitlement to behave selfishly).

Nekompetentni se počutimo takrat, ko naše delovanje ne prinaša želenih rezultatov, ko nismo učinkoviti ali uspešni. V odnosih po definiciji nismo zadovoljeni takrat, ko nimamo nikogar za kogar bi skrbeli. Zanimivo, v odrasli dobi ne gre za to, da bi kdo skrbel za nas, ampak za to, da mi skrbimo za druge. Če vzamemo v obzir vse tri osnovne psihološke potrebe, ugotovimo, da gre pri njih za vprašanje svobode, (ta omogoča avtonomijo) moči, odgovornosti (ti dve nas delata kompetentne) in ljubezni (ta omogoča kvalitetne odnose).

Tehtnica med obvladovanjem in neobvladovanjem življenja, med zadovoljenostjo in nezadovoljenostjo psiholoških potreb, pa je zelo plahega značaja.

Politolog dr. Joseph Uscinski razlaga, kako ob prihodu nasprotne politične opcije na oblast vsaj deloma izgubimo občutek moči, kompetence oziroma občutek, da življenje obvladujemo.

Vsakomur, ki obvlada malce zahtevnejšo angleščino predlagam, da si na spletu v celoti ogleda njegovo predavanje z naslovom Conspiracy theories are for loosers (Teorije zarot so za zgube).

V predavanju pojasnjuje, kako se naša podoba realnosti spreminja, v odnosu od tega ali so na oblasti naši ali vaši. Spreminja se na način do sedaj opisan v tej kolumni. Širše sem o tem pisal za Metropolitan v kolumni z naslovom Razmišljanje rogonosca ali kako deluje miselni svet sledilcev Trumpa. Naj le še enkrat ponovim: Če realnosti ne obvladujemo, se obrnemo proti njej, razmišljamo precej destruktivno, nerazumevajoče, sovražno, netolerantno, sebično in manj objektivno. Če realnost obvladujemo, se ji odpremo, razmišljamo konstruktivno, smo razumevajoči, dobronamerni, zaupljivi, nesebični in precej objektivni. Samo kot medklic naj velja poziv k refleksiji o tem, kako se počutijo imigranti v tujem okolju, take ali drugačne manjšine ter obstranci vseh vrst in kako to vpliva na kvaliteto njihovega razmišljanja.

Skratka pomembno je skrbeti za enakopravnost vseh ljudi in njihovo svobodo v visoko demokratičnih razmerah.

Kje so tukaj uredniki, novinarji, taki in drugačni oblikovalci javnega mnenja ter sami politiki? Največkrat v istem zosu kot mi. In to ima katastrofalen učinek na dušo naroda. Po službeni dolžnosti in poslanstvu naj bi bili nad miselnim blatom, ki ga povzroča neobvladovanje razmer, pa v glavnem niso. S tem, ko pride na oblast nasprotni pol, običajno popolnoma vzrojijo. Njihov mentalni svet se popači in pridobi precej lastnosti pristranskega, rigidnega in nekvalitetnega razmišljanja mentalitete žrtve. Na levem polu načeloma zagovarjajo toleranco, vendar na netoleranten način - predvsem do drugače mislečih v lastni državi.

V Sloveniji imamo trenutno nenavaden položaj.

Janša, volivci SDSa in še kdo, so prepričani, da imamo v naši državi levo hegemonijo. V to, ali imajo prav ali ne, se ne bomo vtikali. Zaradi tega se neprestano počutijo ogrožene in če je resnična, jih tudi dejansko ogroža. Če opazujemo njihovo obnašanje, predvsem pa Janšev cinizem, lahko zaključimo, da jih prežema mentaliteta žrtve.

Po drugi strani so ob prihodu Janše na oblast na levem polu popolnoma vzrojili. Večina medijev nasprotuje sedanji vladi, zato v jasnem slogu mentalitete žrtve z vsemi topovi tolčejo po njej. Tako mentaliteta žrtve triumfira na obeh straneh fronte.

S prizorišča miselne devastacije so skorajda popolnoma izginile zdrava pamet, kritična presoja, objektivna mnenja, višja perspektiva in imenitnost duha. Bes, rjovenje in škripanje z zobmi v duhovnem močvirju so tako glasni, da se slišijo do Bruslja. Pandemični zrak je tako gost od nezadovoljstva, da pogosto ni možno niti do sosednje občine.

Janša je na položaju moči, vendar se ne obnaša temu primerno. Primerno bi namreč pomenilo konstruktivnost, dobronamernost, velikodušnost, odprtost in sproščenost. Ob skrbi za utrditev položaja njegove stranke gotovo lahko verjememo v objektivno dobronamernost in konstruktivnost njegove politike, vendar jo prezentira na nekako prikrito maščevalen način, saj očitno drugačnega vedenja iz prevladujoče opozicijskih časov nima v svojem vedenjskem repertoarju.

Najbolj katarzičen občutek za vse Slovence se bo zgodil takrat, ko bomo zagledali Janšo, kako se od vsega srca nasmeje. Takrat bodo zazvonili vsi zvonovi v deželi in zapeli bomo Alelujo.

Razmere so zaradi pandemije zelo zahtevne in vladi pri spopadanju z njo ne moremo prav veliko očitati - seveda, če imamo vsaj kanček razumevanja. Ogroženo ogorčeni levičarski mediji in politiki ga nimajo. Tako ne prispevajo k lajšanju razmer, ampak ravno obratno - podpihujejo negativna občutja, ki so nadalje vir dodatnega nezadovoljstva. Tako leva sfera pada v negativno spiralo nezadovoljstva, neobvladovanja razmer in mentalitete žrtve. Težava ni več v težavi, ampak lastnem odzivu nanjo. Negativen odziv na levi napihuje negativen odziv na desni. Tako si Slovenci lastoročno, pardon - lasnomožgansko - ustvarjamo pekel na zemlji.

Kje je torej rešitev? Razni new-age modreci trosijo naokrog nasvete o pozitivizmu. Ob vsem, kar vemo sedaj, razumemo, da je pozitivizem le megleni obliž na debelo plast megle v glavi. Ne deluje. Kako naj bi sploh bili pozitivni? S pozicioniranjem na levo ali desno? Razvojni psihologi govorijo o tem, da si ljudje neprestano pojasnjujemo realnost in si ustvarjamo smisel, pri čemer skrbimo za ohranitev koherentnega jaza. Dokler ne postanemo dovolj mentalno kompleksni, da si lahko kvalitetno pojasnjujemo realnost, iz česar bi sledilo nadaljnje kvalitetno razmišljanje, odločanje in delovanje, ne moremo ustvarjati znosne in prijetne realnosti tudi v težkih razmerah.

Najprej bi morali vsi po vrsti, ne le uredniki in politiki, ozavestiti kogitivne pristranskosti ali z drugimi besedami - zablode, ki so posledica občutka pomanjkanja moči.

Enostavno povedano: Vedeti bi morali, da je kvaliteta našega razmišljanja odvisna od našega obvladovanja realnosti. Čimveč ljudi bi moralo videti predavanje dr. Uscinskega. Nadalje bi morali ljudje spoznati tri osnovne stopnje mentalne kompleksnosti. Žal je večina prebivalstva na prvih dveh stopnjah. Biti na prvi pomeni, da precej nekritično sprejemamo informacije, predvsem le iz okolja, v katerem smo odraščali, brez lastne refleksije. Druga stopnja pomeni sposobnost lastnega odločanja, kateremu viru bomo verjeli. Z zmerno sposobnostjo refleksije ga bomo tudi ognjevito zagovarjali. Šele na tretji stopnji pride do odrešitve. Vendar se do nje razvije le okoli odstotek ljudi. Na tej stopnji smo sposobni spoštovati dostojanstvo vseh mogočih virov in od njih sprejemati informacije ter si z učinkovito refleksijo oblikovati lasten pogled na svet. Na tretji stopnji pride do bistvenega dviga perspektive, kar omogoči višjo objektivnost, razumevanje, nehlinjeno toleranco, dobonamernost in dokončno osvoboditev.

Tega več kot očitno, navkljub mogoči visoki inteligenci in obilici znanja, manjka tudi večini urednikov, novinarjev, sploh pa politikom ter vsem ostalim deklariranim pripadnikom ene ali druge politične opcije. Zaradi tega prispevajo k neznostnosti bivanja v Sloveniji.

Biti na povprečni ali celo podpovprečni stopnji mentalne kompleksnosti in nenazadnje zrelosti ter modrosti je, resnici na ljubo, ne le pri nas, družbeno še vedno sprejemljivo. To je razlog za kronično pomanjkanje imenitnosti duha. V Sloveniji je to gotovo posledica naše težke preteklosti, vendar: ali ne bi bil že čas? Čas za kaj? Za razvoj zavesti.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ