Raziskave potrjujejo, kar moški že vedo: žensko telo in možgani niso vedno usklajeni!

Meredith Chivers, psihologinja z univerze Queens v Kingstonu v Ontariu, je za potrebe znanosti izumila žanr bonobo pornografije. Bonobo, pigmejski šimpanz, je, kot mogoče veste, vrsta ljudem podobnih opic, ki slovijo po strastnem odnosu do seksa, in obenem ena redkih živalskih skup­nosti, ki ne pozna nasilja. Opice bonobo so torej svojevrstna hipijevska komuna, utemeljena na načelih svobodne ljubezni. Gospe Chivers je njihovo parjenje, ki ga je posnela, pomagalo pri raziskovanju človeške seksualnosti. Ker opice spolno občujejo v tišini, če zanemarimo občasno zadovoljno mom­ljanje samic, je Chiversova posnetku do­dala animirano oglašanje šimpanzov.

Film so nato prikazali skupini, v kateri so bili moški in ženske heteroseksualne in homosek­sualne naravnanosti. Njihove odzive je be­ležila na dva načina. Objektivne fiziološke odzive je merila s pletizmografom (napravo, ki meri upočasnitev in pospešitev pretoka krvi v penisu pri moških in na vaginalnih stenah pri ženskah). Prav tako je tem poskus­nim kuncem predložila vprašalnik za opisovanje subjektivnih vtisov, ki jih je pri njih pustil predvajani posnetek. Po bonobo pornografiji so si nato ogledali še pos­netke človeškega heteroseksualnega in homoseksualnega odnosa, in sicer tako med dvema moškima kot med dvema ženskama, prizor ženske in moške masturbacije, posnetek sproščenega golega moškega, ki se sprehaja po plaži, in posnetek zelo fit ženske, ki se gola ukvarja s pilatesom.

Moški odziv

Pričakovano in v povprečju so se moški odzvali tako, kot je 'značilno za njihovo kategorijo'. Kar pomeni, da je do nabiranja ­krvi v penisu pri tistih, ki so se označili za hetero­­seksu­alne, prišlo ob ogledu heterosek­sualnega odnosa, lezbičnega odnosa, pri pos­netku ženske masturbacije in golega pila­tesa. Podobno doslednost so v skladu s svojo spolno naravnanostjo pokazali tudi homoseksualni moški.

V nasprotju s pričakovanji pa prikazovanje opičjega seksa ne med heteroseksualci ne med homoseksualci ni sprožilo animalnega nagona, ki ga tradici­onalno pripisujemo moškemu spolu. Ne enim in ne drugim se opičji seks ni zdel niti malo vznemirljiv. Tudi njihova subjektivna opažanja so se povsem ujemala s tistimi, ki jih je odčital pletizmograf. Z drugimi besedami: njihovi možgani in genitalije so se povsem strinjali o tem, kaj je seksualno vznemirljivo.

Ženski odziv

Ženska fokusna skupina je dala povsem drugačne rezultate. Ženske so ne glede na spolno naravnanost pokazale močne objektivne znake vznemirjenosti pri ogledu prizora homoseksualnega odnosa dveh moških, lezbičnega odnosa in tudi heteroseksualnega odnosa. Toda njihov odziv je bil vendarle precej močnejši pri pogledu na golo žensko kot pa pri opazovanju golega moškega. Prav tako so raziskovalci zaznali znake vznemirjenosti pri opazovanju posnetkov spolnega odnosa med opicami. Najzanimivejše od vsega pa je, da se pri ženskah – zlasti pri heteroseksualkah – zdi, kot da rezultati genitalnega in mentalnega doživljanja pripadajo različnim osebam.

Med ogledom lezbičnega odnosa so ženske priznavale precej nižjo stopnjo vznemirjenja, kot pa bi lahko to sklepali po dogajanju v njihovih vaginah. Še opaznejša je razlika, ko govorimo o odnosu do moškega gejevskega seksa. Ženske so zanikale vznemirjenje, ki ga je zaznala naprava. In, seveda, ob heteroseksualnem odnosu so priznavale opazno večje vznemirjenje, kot pa so ga kazale njihove genitalije. Tako heteroseksualke kot lezbijke so prav tako zanikale vsakršno vznemirjenje ob ogledu opičjega seksa, čeprav je pletizmograf pokazal drugače.

Razlika v rezultatih

Kako je prišlo do tako očitne in precejšnje razlike pri rezultatih? Zakaj živita um in telo žensk v tako očitnem nesoglasju? Ali ženske zanikajo svoja resnična občutenja zavestno ali podzavestno? Ali gre za nekakšno vrojeno neskladje med centralo in periferijo ali lahko to pripišemo družbeno vsiljenim prepovedim? Ali ženske preprosto lažejo, ko beseda nanese na seks?

Z vsemi temi vprašanji se ukvarja Meredith Chivers, osrednja figura maloštevilne skupine seksologinj, ki se dandanašnji ubadajo z vprašanji ženske sle. Kako je dr. Chiversova odkrila svoje poslanstvo? »Pri petnajstih ali šestnajstih sem začela fantom iz razreda risati ženske genitalije, da bi jim pojasnila, kje je klitoris. Zdi se mi, da od takrat nisem nehala govoriti o seksu,« se zasmeje mlada znanstvenica, ki ljubi visoke škornje in očala z ostrimi okvirji.

Osredotočenost na žensko slo

Raziskovanja seksa, spola in reprodukcije so se začela že leta 1929, precej pozneje pa je Kinseyjev inštitut opravil obsežno delo pri katalogiziranju spolnih funkcij. Toda do nedavnega nihče – ne glede na feminizem in seksualno revolucijo – ni preučeval sle oziroma spolne želje. Zlasti ne ženske sle. Današnja temeljita raziskovanja so zacvetela šele v zgodnjih devetdesetih minulega stoletja ob pojavu viagre. Kot da je šele viagra pokazala svetu, da sta ženska in moška seksualna sla dve različni stvari. Viagra je pravzaprav rešila težavo moške impotence – z izboljšanjem pretoka in s spodbujevalnim delovanjem na sam moški pnevmatski aparat so bile težave odpravljene. Pri moških zelo redko govorimo o pomanjkanju želje do spolnosti, razen v primerih hudih depresij.

Toda ko so začeli razmišljati o izdelavi tabletke, ki bi na žensko spolno življenje vplivala tako zanesljivo kot viagra, so se začele reči zapletati. Zgodnjim raziskovalcem človeške seksualnosti so se zdeli moški in ženske zelo podobni. Danes pa se večina raziskovanj, ki prejemajo denarno podporo in katerih rezultate objavljajo ter zanimajo javnost, ukvarja z razlikami, in ne s podobnostmi med spoloma.

Dvojnost ženskega telesa in uma

Oglejmo si na primer žensko, ki toži nad pomanjkanjem spolne želje. Po nekih podatkih naj bi skoraj 30 odstotkov žensk vsaj v katerem od svojih življenjskih obdobij sodilo v to kategorijo (seveda so tudi takšni, ki pravijo, da je ta delež dramatično prenapihnila farmacevtska industrija, ki si želi sprožiti potrebo po novem dragem zdravilu). Zdravila, podobna viagri, ki so pomagala toliko moškim, pri ženskah niso dosegla tako rekoč nobenega uspeha. Lahko vplivajo na izboljšanje pretoka krvi ali olajšajo navlaženost, kar pa ženskam niti malo ne pomaga občutiti zavestne želje po spolnih odnosih.

Tabletke ciljajo na genitalne kapilare, medtem ko težava pri ženskah očitno tiči v njihovih glavah. Najpreprostejše pojasnilo za dvojnost ženskega telesa in uma, o kateri je razmišljala Meredith Chivers, ponuja anatomija. Penis pokaže vzburjenost z zunanjim znakom, ki ga je nemogoče spregledati. Zaradi tega odraščajo moški mnogo bolj zavedajoč se svojih spolnih želja in mnogo bolj usklajeni z njimi. Ženske imajo v mladosti in tudi pozneje v življenju, deloma tudi zaradi povsem anatomskih razlik, bolj meglene predstave o erotičnih sporočilih lastnih genitalij. Po mnenju dr. Chiversove je ženska seksualnost razdeljena v dva ločena sistema, ki se samo deloma ujemata: v fiziološki, torej telesni,
in subjektivni. Spolna želja oziroma sla je doma v subjektivnem sistemu, samo fiziološko vzburjenje pa nam ne pove prav veliko o želji. Tako je, denimo, genitalna lubrikacija samo fiziološki odziv, celo ko gre za neželeni seks. Njena naloga je zmanjšati nelagodje in varovati vagino pred poškodbami. Želja pri tem ni nujno navzoča.

Rezultati raziskovanj Meredith Chivers na prvi pogled pritrjujejo stereotipu, ki pravi, da je moška seksualnost preprosta, ženska pa zapletena in polna podrobnosti. A dokazujejo tudi to, da se žensko telo odzove na širši razpon stimulansov kot moški. Žensko spolno željo tradicionalno povezujemo z intimnostjo med partnerjema. Testosteron sili moške v agresivno osvajanje vedno novih partneric, medtem ko ženske iščejo globoke in trajne intimne odnose
s partnerji, ki jim bodo zveste in s katerimi bodo zasnovale družino ter živele srečno do konca življenja? Hm, ali res? Tej zgodbi lahko marsikaj očitamo. Kje, na primer, se je v njej izgubila ženska spolna sla? Na slovito Freudovo vprašanje – kaj bi ženske rade – še vedno ni odgovora.

Revolucionaren odgovor na to vprašanje in podobna, ki so jih odprla raziskovanja Meredith Chivers, daje razlaga Marte Mean, profesorice psihologije z univerze Nevada v Las Vegasu. Če je verjeti Meanovi, prav intim­nost med partnerjema ubija željo, ne pa, da bi jo spodbujala. »Žensko telo je videti enako, pa naj je ženska vzburjena ali ne. Moško telo brez erekcije napeljuje na pomanjkanje želje. Žensko telo zmeraj obljublja, napoveduje seks – komunicira to napoved, pošilja določen naboj tako moškim kot ženskam.«

Prav to, kar poudarja profesorica Meanova, bi lahko ponudilo odgovore na nekatera vprašanja dr. Chiversove. Golo žensko telo (prav tako pa tudi spretno oblečeno žensko telo) je močnejši simbol kot moško. Vse ženske se tega zavedajo in na tem spoznanju sloni modna industrija. »Ženska si želi, da bi si jo želeli. Želi si biti želena,« poudarja profesorica Meanova. Zveni zelo staromodno. Po treh ali štirih deset­letjih feminizma, po seksualni neodvis­nosti, ki jo je ženskam zagotovil nadzor nad spočet­jem, po seksualni revoluciji in emancipaciji – si ženske želijo samo biti želene?

Želim, da si me želijo

Dominantni kulturi se lahko zahvalimo za dolgoletne predpostavke, po katerih je ženska želja pogojena z notranjo pobudo, neodvisno od zunanje iniciative. V nasprotju z njimi se večina današnjih seksoloških raziskovanj ukvarja prav s to temo. 'Želim si, da si me želijo' se danes razume kot ključna premisa pri raziskovanju in razumevanju ženske seksualnosti. In če malo bolje razmislite, ni v tej želji nič nazadnjaškega. Pojasnjuje nam, zakaj si ženske želijo biti všeč drugim ženskam in zakaj z zanimanjem opazujejo njihova telesa. Pojas­njuje obsedenost z modo, pa tudi temelje Playboya. In končno bo odkrito govorjenje, da je želena, morda zrušilo še en stereotip. Dolga leta so morale ženske dokazovati, da so intelektualno enakopravne, sposobne finančne neodvis­nosti in da niso iracionalna bitja, odvisna od hormonskih motenj in potrebe po materinstvu. Ali je mogoče, da je prišel čas, ko se bodo ženske nehale bati svojih želja, tudi tistih seksualne narave? Priznati pasivno, a vendar izjemno močno željo po tem, da se jih neobvladano želi?

Prav zaradi tega je intimnost – ki so jo ženskam doslej vsiljevali kot edini legalni afrodiziak – pri mnogih ženskah lahko vzrok za­čas­nega pomanjkanja želje. »Imam se za feministko,« pravi profesorica Meanova, »toda politična korektnost ni niti malo seksi. Biti želena ženski pomeni orgazem,« pravi malo metaforično. Prav zaradi tega dob­re, stabilne zveze ne zagotavljajo dobrega seksa. Splošno sprejeto mnenje, da bližina in zaupanje med partnerjema pripeljeta do boljšega seksa, ima Meanova za napačno.

»Ženska želja je narcistična. Ženska bi bila rada objekt seksualnega občudovanja. Ženske fantazije se mnogo manj vrtijo okoli nudenja užitka. Če govorimo o potrebi, potrebujejo ženske zvezo mnogo manj kot moški. V stalni monogamni zvezi se prav ta element ženske kot objekta potrebe drastično izgub­lja. Ne samo zato, ker je zanimanje moškega zanjo vse šibkejše, ampak tudi zato, ker ženska občuti, da je moški ujet v zvezi z njo in zato kopni potreba po njej.«

Tudi Meanova je opravila raziskave, ki so potrdile njene trditve – študijo vizualne pozornosti pri heteroseksualnih moških in ženskah. S posebnimi očali je merila gibanje oči, medtem ko so sodelujočim v raziskavi prikazovali posnetke predigre heteroseksualnih parov. Moški so pri tem v glavnem gledali ženske. Ženske so opazovale tako ženske kot moške, s posebno pozornostjo pa obraze moških in telesa žensk. Pri ženskah jih je zanimala seksualna privlačnost, ki jo izžarevajo njihova telesa. Pri moških so bile pozorne na izraze na obrazih, ki so odkrivali željo.

Meanova svojo teorijo o ženski želji po tem, da je zaželena, potrjuje z navajanjem nekaterih značilnih ženskih seksualnih fantazij. »Zelo visoko na lestvici vzburljivih scenarijev je seks z neznancem. Sledi mu sanjarjenje o podrejanju ali celo o posilstvu.«

Želja po pravem moškem

Tako Meadova kot Chiversova neradi govorita o fantazijah s posilstvom in se pri tem opravičujeta zaradi antifeminističnega prizvoka. Rape fantasies je običajni izraz, čeprav prinaša s seboj ogromno negativnih pomenov. Ne smemo pozabiti, da govorimo o fantazijah.

»Ženske najpogosteje sanjarijo o tem, da jih nekdo strastno pritisne ob zid, čeprav si ne želijo biti zares ogrožene. To so fantazije o izgubi nadzora, o želji, ki je tako močna, da poruši vsakršne meje. Ko odkrito govorim o tem, se zavedam, da hodim po ­robu, politično in zasebno. Niti najmanj ne bi hotela v svet poslati sporočila, da je v redu ženski odvzeti nadzor nad njenim telesom. Zato pa govorim svojim študentkam: vzburjenje še ne pomeni pristanka! Ko ženska sanjari o izgubi nadzora, o moškem, ki si jih ­tako želi, da se ne more obvladati, gre za ­željo biti izza racionalnega,« pravi profesorica Meanova. Ne gre za intimnost. Želi biti objekt neobvladane sle. Razmislite o tem, če živite z žensko, ki jo pogosto boli glava.

Ali vi niste takšna opica?

Raziskovanja seksualnosti so samo statistika, ta pa pelje v posploševanje. Individualne razlike so neprimerljivo pomembnejše od tistega, kar nam vsiljujeta spol in spolna naravnanost. Se počutite kot bonobo, ujet v telesu debelušnega moškega? To je povsem normalno. Seveda pa gre lahko za čisto zavist ...

Opice bonobo (Pan paniscus) so najbližji človekov sorodnik, saj je kar 98 odstotkov naše in njihove DNK enake. Njihove skupnost je nenasilna, egalitarna, matriarhalna, njeni člani pa nori na seks. Spolni akt (vse homo- in hetero­kombinacije) uporabljajo kot znamenje pozdrava in sprave, seks je sredstvo za reševanje sporov in usluga v zameno za hrano. Ne sklepajo trajnih odnosov s partnerji, seksajo v skupini, celo znotraj družine. Odkritje novega krmišča proslavijo z vsesplošno opičjo orgijo.

Moško telo kot knjiga

Moško telo je odprta knjiga. Že prebrana. Raziskovanja dr. Chiversove so potrdila, da se moški odzovejo zelo pričakovano – ko so vzburjeni, se to opazi. Tu je odgovor, zakaj Playgirl ni mogel zaživeti: moški brez erekcije je nezanimiv. Z erekcijo pa gre že za pornografijo.

Povej mi, koliko si me želiš?

Težko je verjeti, ampak ob fotografiji Monice Belucci boste uživali tako vi kot vaša žena. Če bo zanikala, ji pokažite članek in se sklicujte na znanstvena dognanja. Prekrasna ženska telesa obstajajo na vsesplošno radost. Gola ženska je simbol, obljuba užitka, večna draž ... Njena moč je v tem, ker vedno izziva, a nikoli ničesar ne zagotavlja.

Željka Klemenčić

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel