Razvoj srečnega otroka se vedno začne z igro (po Iben Dissing Sandahl)

Iben Dissing Sandahl, danska strokovnjakinja za vzgojo z več kot dvajsetlenimi izkušnjami na področju otroške psihologije, narativna psihoterapevtka, učiteljica in govornica, je avtorica uspešnice Vzgoja po dansko. Prav izjemen odziv na njeno knjigo pa jo je spodbudil, da si je z bralci zaželela deliti še več svojih osebnih in poklicnih vrednot, ki se nanašajo na vzgojo.

Zamisel, da bi napisala priročnik o igri, je prišla prav s strani njenih navdušenih bralcev, ona pa se je nanjo navdušeno odzvala. »Kot mama v deželi, kjer že 40 let živijo najsrečnejši ljudje na svetu, imam kar nekaj povedati o danski kulturi vzgoje otrok, katere pomemben del je igra,« v uvodnem poglavju knjige Igra po dansko zapiše žena in mati dveh deklet, Ide in Julie, ki je bila tudi sama deležna te sreče, da so njeno otroštvo zaznamovala poletja, polna nestrukturirane proste igre.

»Poskusite si predstavljati osem do deset otrok približno iste starosti, ki se lahko ves ljubi dan igrajo sami. Stari nas niso nadzirali in imeli smo tisoč kvadratnih metrov hiše, na katerih smo lahko sproščali svojo ustvarjalnost, ter neskončno veliko prostora na prostem. Nabrali smo šipkovo listje in si naredili svojo toaletno vodico. Igrali smo se domišljijske igre, pri tem pa uporabljali svoja oblačila in predmete, ki so jih našli v naravi. Plavali smo v morju, gradili čudovite peščene gradove in puščali domišljiji prosto pot. Ob večerih smo prirejali gledališke predstave za starše, oni pa so nam potrpežljivo namenili aplavz in pozornost, ki smo ju potrebovali. Vse je izhajalo iz domišljijske igre in naših skupnih fantazij.«

Raziskave žal kažejo, da se številni otroci med odraščanjem igrajo vse manj.

Od osemdesetih let prejšnjega stoletja do preloma tisočletja se je število ur, ki jih otroci preživijo ob prosti nestrukturirani in spontani igri, zmanjšalo za kar osem ur tedensko. Zato je trenutek, da kot družba ponovno ozavestimo dragoceno vlogo igre, ki jo ima ta na otroški razvoj, ravno pravi.

3 x ZAKAJ se otroci morajo igrati!

Za otroke je igra nekaj samoumevnega. Igrajo se, ker se hočejo igrati, in ne zato, ker bi se morali. Igra ima vrednost že sama po sebi, zato v igro ne gre za vsako ceno vsiljevati domnevnih ’izobraževalnih elementov’.

Igra kot nagon

Številne raziskave živalskega in človeškega vedenja so pokazale, da ima igra biološki namen: pripraviti otroke in mladiče na prihodnost.

»Lynda Sharpe, podoktorska raziskovalka na Univerzi v Stellenboschu v Južni Afriki, je pet let ugotavljala, zakaj se surikate igrajo. Zanimalo jo je, ali se pripravljajo na odraslost ali se morda igrajo zato, da bi se lažje spopadle z življenjem na splošno. Vendar ji igre ni uspelo povezati z ničemer drugim kot zgolj z zabavo. Igrajo se, ker se ob tem zabavajo. Ob igri niso razvijali nobenih posebnih spretnosti ali postale močnejše živali – samo zabavale so se.«

Ni torej pomembno, da razumemo pomen igre. Dovolj je, da vemo, da igra enako koristi človeku kot živali. Kakršna koli že je, velja, da je pomembna in nujna pri vzgoji trdoživih in zdravih potomcev.

Igra je privzeta nastavitev

Zavedati se gre, da je igra za otroke nekaj naravnega in samoumevnega. Je njihova privzeta nastavitev. Kar je dobra novica za starše, saj se otrokom igre ni potrebno naučiti. Še več. Ponovno bi se morali začeti igrati tudi sami.

Carsten Jessen, danski znanstvenik, ki raziskuje igro, pravi: »Veliko denarja in časa namenimo igri. Del naše narave je. Igra je tisto, kar nas dela ljudi. Vodi nas tja, kjer se lahko odrečemo samoobvladovanju. Večkrat bi se morali prepustiti trenutku in se preprosto igrati.«

Svobodno, domišljije polno igro iz otroštva bi morali skratka nadaljevati, tudi ko odrastemo, saj se v življenju nikoli ne nehamo razvijati. Z igro je podobno, kot kadar gremo na zabavo: »Ne moremo vedno povedati, kaj smo pridobili s tem, ko smo se udeležili zabave; preprosto gremo, ker nam je to všeč. In to je smisel življenja.«

Igra je najboljša učiteljica

Igra otroke uči o svetu. Z njeno pomočjo se naučijo pomena besed, kot so nehaj ali pojdi. Pri igranju z mivko z vedrom in lopatko se naučijo, kaj pomeni polno ali prazno. Otroci se med igro učijo o umetnosti, znanosti, matematiki, glasbi, naravi, živalih in ljudeh, pa tega niti ne opazijo.

Prosta igra nas dokazano uči ne le samonadzora, notranje motivacije, obvladovanja stresa, pogajalskih veščin in sodelovanja, spodbuja tudi ustvarjalnost, domišljijo in empatijo. Ob igri se otroci učijo tudi družbenih pravil, kaj je prav in kaj narobe v odnosu do drugih, izkusijo, kako je biti vodja in kako je, če slediš. Začnejo razumeti sebe in druge. »Med igro se lahko pretvarjajo, kako je, če si kdo drug: gasilec, zdravnik, mama ali učitelj. Pretvarjajo se lahko, da so dojenček ali dedek,« je jasna avtorica.

Otroci se skozi igro naučijo slediti tudi navodilom, kar je del njihovega kognitivnega razvoja. »Naučijo se biti dobri športniki, iskreni in pošteni.«

Priročnik za igro

Nikoli ni prepozno, da v življenju najdemo poseben prostor za prosto igro, ker pa je včasih težko začeti, avtorica v Igra po dansko naniza cel kup predlogov za igro otrok in z otroki. V nadaljevanju povzemamo le nekaj njih.

»Na tla razgrnite odejo – to je ključno. Bodite navzoči in sproščeni, pripravljeni, da se splazijo k vam, in odprti za vse, kar se utegne zgoditi. Vaš otrok rad sedi na vašem trebuhu, jezdi na hrbtu in podobno, in 15 minut je vse, kar potrebujete.«

»Ravsanje z otrokom po postelji je odlična ideja. Prepričajte se le, da se otrok ob tem ves čas zabava in spoštujte njegove meje. Ne bojte se takšnih igric. So preizkus otrokove moči, in skozi navidezno boksanje z očkom (ali mamico) se otroci učijo o sebi v odnosu z drugimi. Vedno imetje jasno postavljena pravila, kot so: ne tepemo se po obrazu; ko drugi reče, da nehaj, nehaj; in žgečkanje/ravsanje/valjanje naj bo nežno.«

»Skupen sprehod z družino, ko se ustavite pri ribniku in opazujete račke, mečete listje v zrak v gozdu ali z bosimi nogami čofotate po morju … Vse te dejavnosti ustvarjajo bližino in občutek pripadnosti. Pomembno je, da čas preživite skupaj.«

»Z otrokom se dogovorite, da morate vsakič, ko greste skozi dnevno sobo, hoditi nenavadno. Spustite s k tlom, izvajajte prismojene gibe z nogami, poskakujte, če je mogoče, skačite po eni nogi, delajte dolge ali pa drobcene mišje korake, hodite po prstih ali pa tako, kot da so vaše noge gumijaste, hodite vzvratno.«

»Najdite veliko kartonasto škatlo in predlagajte izdelavo hiše za lutke. Izrežite luknje za okna in škatlo obrnite z odprtino navzdol. Zavese lahko izdelate iz blaga, škatlo za čevlje pa uporabite za posteljo. Škatlo lahko pobarvate z vodenimi barvicami, da bo hiška vesela in domačna.«

»Pripovedujte težavne zgodbe iz svojega otroštva in jih predstavite kot normalen del človeškega in družinskega življenja. Otroci radi slišijo, da smo se v otroštvu tudi mi spopadali z izzivi in imeli slabe dneve. Če vemo, da imajo tudi drugi težave, se lažje spoprimemo s svojimi.«

Za še več branja in predlogov za igro po dansko priporočamo v branje!

Igra po dansko

Igra po dansko je priročnik za vzgojo uravnoteženih, trdoživih in zdravih otrok. Avtorica Iben Dissing Sandahl v njem pojasnjuje, zakaj je igra pri tem ključen in nenadomestljiv element.

Dandanes pri vzgoji preveč časa in energije vložimo v izobraževalne mejnike otrok, namesto da bi jim dovolili, naj sami raziskujejo sebe in svojo okolico. Nestrukturirana prosta igra ni tratenje časa. Ravno nasprotno, igra je eksperimentalno stanje, v katerem imajo otroci nešteto priložnosti za ustvarjanje in izražanje brezmejnih prostranstev svoje domišljije.