Dr. Renata Salecl: "Ideja, da če boš priden in se boš učil, bo prišel tudi ekonomski uspeh, se je za marsikoga izkazala za iluzijo"

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl velja za eno najbolj prodornih razlagalk družbenih pojavov. Pred dvema letoma je v knjigah Človek človeku virus in Strast do nevednosti raziskovala spremembe, ki jih je družbi prinesla pandemija koronavirusa in to, zakaj se v poplavi informacij in dezinformacij vse več ljudi zavestno odloča za ignoranco, nedavno pa je izšla njena nova knjižica Čas grobosti.

Ta je posvečena analizi različnih mehanizmov grobosti, ki smo jim izpostavljeni v današnjem svetu poudarjenega individualizma ter pretiranega poudarjanja materialnega bogastva in uspeha. Ob izidu knjige je na nekaj vprašanj odgovorila tudi za Metropolitan.si

Pravite, da na nevidne mehanizme grobosti v knjigi ne opozarjate zato, da bi ljudje obupali, češ, vse skupaj je itak grozno, družba tone v pogubo, temveč da bi se zbudili iz apatije in naredili korak k spremembam. Katere so najpreprostejše spremembe, ki jih lahko sam pri sebi naredi vsak posameznik?  

Prva stvar je gotovo ta, da pazi na to, kako pridobiva informacije. Informacije dandanes pridobivamo vse bolj po internetnih kanalih, ti pa so vezani na to, da zelo močno živimo v nekih svojih lastnih mehurčkih. Zato je dobro, da preverjamo različne vidike informacij in skušamo pridobivati informacije iz kredibilnih medijev, kjer še obstaja poglobljeno, raziskovalno novinarstvo.

Druga stvar pa je naša družbena in politična angažiranost že na mikro ravneh. Ko je na oblast prišel Donald Trump, je ameriški režiser Michael Moore dejal, da bi morali biti ljudje pozorni, da so dovolj družbeno aktivni, da ne omogočijo populistom niti vstopa na lokalne volitve ali šolske svete. V ZDA je namreč prišlo do tega, da ravno ta mikro raven zdaj večinoma obvladuje konservativna, politična struja, povezana z Donaldom Trumpom. To gotovo velja tudi za druge države: na pozicije moči ne smemo spuščati škodljivih ljudi in tudi v zvezi z oblastjo vztrajamo pri kritiki, ki jo pri nas dobro opravlja civilna družba.

V knjigi ste zapisali, da nekateri ljudje, čeprav dobro vedo, kako poteka medijsko manipuliranje, zato niso nič bolj dovzetni za spreminjanje družbe - oziroma je prav to, da "vedo, kaj je v ozadju", še dodaten razlog za njihovo apatijo. Kako se s tem spopadate sami? Ne nazadnje ves čas spremljate družbene procese, jih komentirate, razgaljate njihove mehanizme.

Ja, zelo možno je, da prideš do točke, ko se ti zdi vse brezveze. To je nek normalen psihološki pojav, ki ga že dolgo poznamo in ima celo ime, utrujenost od slabih novic, v angleščini "compassion fatigue" (dobesedno: utrujenost od sočustvovanja). Pojavi se posebej ob novicah o vojnah, katastrofah in tako dalje.

Naši možgani preprosto ne morejo več procesirati cele vrste katastrofalnih podob, s katerimi smo obkroženi, tako da je zame to neka normalna samozaščitna dejavnost vsakega posameznika, da ko pride do točke nasičenosti, se umakne.

Kako pa se sama spopadam s tem? Dnevno sledim različnim mednarodnim medijem in to se je izkazalo za način, ki mi kar ustreza. Tako dobim različne perspektive, sledim pa tako desnim kot levim medijem, tako tiskanim kot spletnim - in na ta način dobim zanimive poglede, ki mnogokrat niso niti nujno izključujoči.

Kakšna se vam zdi raven politične kulture v Sloveniji? Prej ste omenjali "mehurčke", v vašem socialnem mehurčku so ljudje verjetno bolj politično angažirani in naklonjeni družbenim spremembam. Toda če pogledamo splošne ankete o tem, ali ljudi zanima politika, je odstotek tistih, ki so nezainteresirani, velikokrat skrb vzbujajoče visok - zdi se, da tudi na volitvah pogosto samo izberejo "manjše zlo".

Res je. Pravkar sem se vrnila iz Kitajske, kjer so mladi ravno tako izrazito neinformirani glede preteklosti, kar se mi je zdelo zanimivo. Precej prebivalstva je kar nekako sprejelo, da se jim je zgodil "nadzorovalni kapitalizem". Ameriška teoretičarka Shoshana Zuboff pravi, da so marsikje na svetu ljudje sprejeli, da gre gospodarski razvoj z roko v roki z močno nadzorovalno mašinerijo, celo cenzuro. Na Madžarskem, na primer, je precej ljudi dejansko naklonjenih Viktorju Orbanu. Tako da - strinjam se, da med ljudmi obstaja neka apatija, ki je zelo močno povezana tudi s potrošniško kulturo in tem, da nas nenehno preprečujejo, da "je vse v naših rokah", da moramo samo "dovolj trdo delati, pa bo uspeh prišel".

Na žalost se je ta obljubljena prosperiteta za mlajše generacije izgubila in ideja, da če boš priden in se boš učil, bo prišel tudi ekonomski uspeh, se je za marsikoga izkazala za iluzijo. Zato mislim, da za mlajše generacije res prihaja trenutek nekega obupa, ki se velikokrat kaže kot neka pasivnost.

Prav na Kitajskem se je sredi pandemije začel fenomen "quiet quittinga", tihe odpovedi. Gre za to, da delaš ravno toliko, da te ne odpustijo. To je tiha, pasivna oblika upora, ki nima neke politične manifestacije v oblikovanju delavskih uporov, gibanj. Čeprav so se po drugi strani že začeli tudi prekarni delavci, kot so dostavljavci hrane, organizirati, združevati v sindikate. Dostavljavci so od lastnikov platform, za katere delajo, prisiljeni k nenehnemu delu. Ne vem, če se kaj podobnega dogaja pri nas, ampak v tujini algoritem zazna, kdo dela manj in ga potem vedno manj pošilja na teren. Tako da ta ideja, da boš za te korporacije delal toliko, kot boš želel delati, v resnici ne drži, saj te platforme silijo v nenehno delo. Algoritem je nastavljen tako, da te sili v čim več dela, če hočeš ostati v sistemu oziroma zaslužiti neko približno spodobno plačo.

Velik del knjige posvetite ravno grobosti na delovnem mestu. Pišete o razmerah v francoskem Telecomu, zaradi katerih naj bi številni delavci naredili samomor ali imeli psihične težave, omenjate tudi nedavno afero izkoriščanja tujih delavcev v slovenskem podjetju Marinblu.

Ja, na delovnem področju je res prišlo do nekega legitimiranja grobosti. Na nek način se je to začelo že z neoliberalizmom in normalizacijo krute dirke za uspehom, ki je utrla pot ljudem s psihopatskimi motnjami. Ti se v tem sistemu kot vodje dobro znajdejo, ker nimajo občutka krivde ali empatije in so zmožni ljudi zavreči, ko jih ne potrebujejo več. Tako da ta krutost je v resnici vpeta v menedžerske ideologije že par desetletij, se je pa zdaj razširila v vse pore življenja.

Pomislimo: že v osnovni šoli velja mantra "poskrbi zase". Ti si tisti, ki mora poskrbeti zase, otroci so drug drugemu konkurenca, na fakultetah - kar je za mojo generacijo nekaj nepredstavljivega - ni več solidarnosti, deljenja zapiskov in tako naprej. Potem pa naprej, na delovnem mestu, kjer se pogosto vzpostavi tekmovalnost za neke res mizerne bonitete. Tekmovalnost pa sproža nenehen stres, ki poleg občutka nespoštovanja in tega, da si zamenljiv, močno doprinese k izgorelosti.

Kako pa sploh najti ravnovesje v vrtincu vsega tega pehanja? Toliko je nekih dejavnikov, ki lahko spodnesejo posameznika, da mora imeti zelo veliko samorefleksije, da se obdrži nad vodo. 

Zelo težko je. Še posebej, ker je naša ekonomska situacija mnogokrat prekarna ali vezana na zaposlitve, ki jih ne moremo zlahka zamenjati. Zato mislim, da je odpiranje neke širše družbene debate o tem in povečanje nadzora nad morebitnimi praksami izkoriščanja zelo pomembno. Nova vlada je veliko obljubljala glede raznih inšpektorskih služb, ni pa še veliko naredila. Odličen primer izjemnega dela se mi zdi denimo to, kar počne Delavska svetovalnica, to je svetla točka upora proti vsem izkoriščevalskim praksam.

Zapisali ste tudi, da je prisila, da moramo biti ves čas prisotni na delovnem mestu, obenem pa delati na sebi, kar je mantra neoliberalnega kapitalizma, mnoge pripeljala do želje, da bi se popolnoma odklopili od vsega. Njihov delovni čas je videti kot nenehno beganje med delom in brskanjem po internetu, ko tuhtajo, katero izmed 23 različic bele majice bi kupili, gledajo nepomembne filme na YouTubu ali strastno uporabljajo družbena omrežja. To pa niso ravno državljani, ki bi karkoli doprinesli k spremembi, mar ne?

Ja, ampak mislim, da počasi prihaja do organizacije družbe. Ravno pri zdravstveni reformi se vidi, da naša civilna družba ne odneha. Ves čas na zelo zrel način na primer poudarja, zakaj gre zdravstvena reforma v napačno smer, v smer večje privatizacije in tako dalje. Mislim, da nam na delovnem področju manjka še malo večja organizacija civilne družbe, tudi sindikatov. Zelo mi je na primer všeč, da se je ustanovil sindikat dostavljavcev. Tako da, ja, če povzamem, potrebujemo močno civilno družbo, pritisk na politiko in na odločevalce v kapitalskih krogih. Tukaj pač ne gre brez pritiska. Skrb vzbujajoče je na primer, da se nenehno znižuje cena dela v določenih panogah, tako da se uvaža poceni delavce iz daljnih držav - to je nekaj, kar vidimo tako pri nas kot v sosednjih državah, posebej v času turistične sezone.

Torej glede prihodnosti niste povsem pesimistični?

Opažam denimo res zelo veliko solidarnosti, ko pride trenutek krize. Kadar se na primer zbira denar za bolne otroke, pa ko se je začela ukrajinska vojna ... seveda lahko v tem, da so po drugi strani nekatere vojne ignorirane, vidimo tudi nekaj rasizma. Ampak na splošno se mi zdi, da ne smemo popolnoma katastrofično gledati v prihodnost. Osebno me poleg razpada demokracije najbolj skrbijo klimatske spremembe in pri okoljski tematiki vseeno vidim neke preboje, ne samo na individualni, temveč tudi na skupnostni ravni. Za primer lahko dam Kitajsko, ki je sicer še vedno velika onesnaževalka, vendar pa je v Pekingu vse več električnih avtomobilov. Čez čas se bomo sicer morali ukvarjati s tem, kaj početi z vsemi temi baterijami električnih avtomobilov, gre pa vseeno za mini korak, spremembo v mentaliteti.

Človeška vrsta je vseeno precej trdoživa in je preživela že marsikatere padce, seveda pa prihodnost ne bo povsem takšna, kot si jo zamišljamo.

Najbrž bo veliko bolj travmatična in z novimi izzivi, ki jih ne bomo rešili samo s tehnološkimi inovacijami. Dolgo časa smo mislili, da lahko družbo rešimo samo z boljšimi tehnologijami, pozabili pa smo na empatijo, razumevanje, poznavanje družbenih odnosov, psihologije - skratka, humanistične znanosti, ki so izjemnega pomena za razumevanje ljudi in družbenih procesov. Tudi nekatera visokotehnološka podjetja se tako danes že zavedajo, da jih morajo vkomponirati v svoje delovanje.