»Samo ljubi se brezpogojno, venomer, in bodi, kdor si.«

»Čutila sem nikakršne čustvene navezanosti na svoje telo, ki je dozdevno brez življenje ležalo tam, na bolnišnični postelji. Sploh nisem čutila, da bi mi pripadalo. Videti je bilo veliko premajhno in preveč znatno, da bi bilo lahko dom tistemu, kar sem doživljala. Počutila sem se svobodno, osvobojeno in veličastno. Vsakršna bolečina, bolest, žalost in nesrečnost so izginile! Počutila sem se povsem razbremenjeno. Nisem se spominjala, da bi se že kdaj, sploh kadar koli, počutila podobno.

Bilo je, kakor bi bila pretekla štiri leta ujetnica v lastnem telesu, medtem ko je rak razdejal mojo fizično obliko, in končno sem se osvobajala. Prvič sem okušala svobodo! Začela sem dobivati občutek breztežnosti in se zavedati, da sem zmožna biti kjer koli kadar koli …

Naj se še tako trudim, je nemogoče opisati, kako se mi je v tistem razširjenem svetu zvišalo zavedanje. Jasnina je bila neverjetna. Vesolje ima smisel sem spoznala. Končno razumem – vem, zakaj sem zbolela za rakom.!«

»Samo ljubi se brezpogojno, venomer, in bodi, kdor si.«

Ko je bila Anita rojena v ta svet, je znala edinole ljubiti, se smejati in navzven svetlo sijati. Nato pa, ko je odraščala, so ji ljudje ukazali, naj svoj smeh zatre. Vam zveni znano?

»Življenje moraš jemati resno«, so rekli, »če se želiš v tem svetu prebiti do uspeha.« Tako mi je torej smeh zamrl. Ljudje so mi naročili: »Budno pazi, koga ljubiš, če ne bi rada, da ti stre srce.« Tako sem torej prenehala ljubiti. Rekli so: »Ne sij vendar tako svetlo, saj s tem pritegneš vse preveč pozornosti.« Tako mi je torej zamrl sij in ostala sem majhna, zdelana. Umrla sem, nato pa se v trenutku smrti zavedala, da je v življenju pomembno edinile ljubiti, se smejati in svetlo sijati!

Navsezadnje nas nihče ni naučil, kako življenje deluje, in ne rodimo se z navodili za uporabo. Za Anito je bilo življenje res borba in v strašanski bojazni se je prebila do srednjih let. Verjela je, da se ji življenje dogaja in da je žrtev, zato se je na življenjske okoliščine venomer odzivala, namesto da bi jih sama ustvarjala. Le kdo bi si sam ustvaril otroštvo, prepolno vrstniškega nasilja in diskriminacije, ki bi povzročila, da se samozavest spusti na tako grozljivo nizko raven? Kdo bi si izbral biti rojen kot ženska v kulturi, ki še zmeraj verjame, da so ženske manjvredne od moških? Kdo neki bi ustvaril raka v lastnem telesu, in to raka, ki bi ga skoraj pogubil? Seveda je bila žrtev svojih okoliščin, vsaj tako se ji je zdelo – dokler ni umrla.

Eden od najpresenetljivejših uvidov, ki jih je bila deležna v obsmrtni izkušnji, da bi to življenje, torej življenje, ki ga zdaj živimo na zemlji, lahko za nas postalo nebesa, če bi preprosto razumeli, kako deluje in kaj moramo storiti, da bi ta nebesa ustvarili kot svojo resničnost.

In če se še naprej osredotočamo na to, kako se počutijo vsi drugi in kaj hočejo, se izgubimo v svetu strahu. Naše edino delo je, da ljubimo sami sebe, da se cenimo in utelešamo to resnico lastne vrednosti ter ljubezni do sebe, da bomo lahko delujoča ljubezen. To je resnično služenje, tako sebi kot tistim okoli nas. Ko spoznamo, kako ljubljeni in cenjeni smo, je vsaka bolezen ozdravljiva. Isto zavedanje nam bo pomagalo ustvariti nebeško življenje tukaj, na zemlji. Ko se izgubljamo v problemih sveta, ne služimo nikomur.

Zatorej je edino vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kadar se počutimo premagane ali izgubljene:

»Kako se ne ljubim? Kako se lahko bolj cenim?«

Živeti nebesa tukaj in zdaj

Če je »ljubiti samega sebe je sebično« mit, kaj bi potemtakem utegnilo biti resnica?

Razmislite o naslednjih mogočih resnicah:

• Ker ne moremo dajati tistega, česar nimamo, je absolutno nujno, da ljubimo sami sebe, preden lahko resnično ljubimo kogar koli drugega. (Ne moremo denimo ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe, če najprej ne ljubimo sebe.)

• Bolj ko se ljubimo, več bomo premogli ljubezni, ki jo lahko naklonimo drugim, kajti ljubezen narašča eksponentno (ne moremo porabiti ljubezni, ki jo čutimo).

• Če smo vsi izraz boga/univerzalne energije/stvarstva, potem bi bilo ne ljubiti samega sebe enako, kot če bi rekli, da bog/ univerzalna energija/stvarstvo ni vredno ljubezni.

Namigi in vaje

• Vsak dan si zapišite pet pozitivnih lastnosti samega sebe. Lahko gre za kar koli pozitivnega, na primer to, kako ste se prebili skozi težaven položaj, kako skrbite za svojo družino, lahko gre za nadarjenost ali sposobnost, ki jo imate, ali pa celo za fizično lastnost, ki jo občudujete. Pišite dnevnik teh seznamov, da boste pozneje lahko pogledali, kaj ste si zapisali. Navadno se kritiziramo, zato je namen te vaje na novo izuriti svoj um, da opaža lastne pozitivne lastnosti namesto negativnih.

• Če imate partnerja, zakonca, prijatelja ali družinskega člana, ki mu zaupate, se mu zavežite, da boste vsak dan samo pet minut preživeli med prepoznavanjem pozitivnih lastnosti, ki jih vsak od vaju vidi pri drugem. To bo zdravilo ali krepilo vsak odnos, poleg tega pa vam bo tudi povečalo samozavest.

• Vsako jutro, ko se zbudite, se zazrite naravnost v svoje lastne oči v ogledalu in glasno recite: »Ljubim te. Nikdar te ne bom pustila na cedilu, te zapustila ali hodila po tebi. Zmeraj bom tvoja najboljša prijateljica!« Spremenite te besede, da bodo odsevale, kar koli se vam zdi prav. (Prosto lahko ponavljate to vajo, kadar koli čutite, da se morate prebiti skozi dan.)

Vprašanja, ki si jih lahko zastavite:

• Kako se lahko bolj ljubim?

• Kaj bi počel prav zdaj, če bi res ljubil samega sebe?

• Kako se lahko bolj podpiram med spoprijemanjem s katerim koli izzivom, ki mi je prišel na pot?

• Kako lahko v svojem življenju za svoje otroke ali druge mlade ljudi postanem zgled, kako pomembno za vsakogar od nas je ljubiti samega sebe?

Vem, da sem ljubeč do sebe, kadar …

• Si dovoljujem sprejemati odločitve, ki se zde zabavne in mi prinašajo radost ter užitek, namesto da sem nenehno zaskrbljen zaradi tega, kar utegnejo misliti drugi.

• Se preneham počutiti krivega, ko mi gre v življenju dobro ali ko živim radostno življenje.

• Glas mojega samokritika ni več najglasnejši glas v moji glavi.

• Neham zavračati komplimente drugih in se namesto tega nanje odzovem s pristno hvaležnostjo.

• Tisto, kar storim za druge, storim svobodno in radostno, namesto iz občutka obveznosti ali zaradi krivde ali zato, ker bi se počutil zmanipuliranega.

• Prepoznavam, da imam pravico biti srečen, tudi če ljudje okoli mene niso v dobrem položaju ali sami niso srečni.

O avtorici:

Anita Moorjani se je rodila indijskim staršem v Singapurju in se pri dveh letih preselila v Hong Kong, kjer je preživela največ svojega življenja.

Zaradi svojega porekla, tradicionalne vzgoje, britanske izobrazbe in multikulturnega okolja se je znašla v hudih notranjih stiskah in je leta 2002 zbolela za rakom. Štiri leta pozneje je bila že na samem robu smrti, ko je doživela obsmrtno izkušnjo in presenetljivo popolnoma ozdravela. Sama je utelešenje resnice, da vsi nosimo v sebi notranjo moč in modrost za premagovanje celo najbolj nasprotujočih življenjskih razmer.

V biografski knjigi Z roba smrti v pravi jaz nam Anita Moorjani pripoveduje, kako je po skoraj štiriletni borbi z rakom njeno telo začenjalo ugašati, preobremenjeno z malignimi celicami, ki so se ji razširile po vsem organizmu. Medtem ko so ji organi odpovedovali, je vstopila v izredno obsmrtno izkušnjo, s pomočjo katere je prepoznala, kako dragoceno je njeno življenje … in kaj je bilo v resnici vzrok njene bolezni. Ko je prišla k zavesti, se ji je zdravstveno stanje tako naglo izboljševalo, da so jo v nekaj tednih odpustili iz bolnišnice, saj v njenem telesu o rakavih tkivih ni bilo niti sledu več! Anita brez zadržkov deli vse, česar se je naučila o bolezni, o zdravljenju, o strahu, o tem, kako »biti ljubezen«, in o resnični veličastnosti vsakega posameznega človeškega bitja.

Pripravila Mirela Smajić, PR in predstavnica založbe Primus

Anita Moorjani
Z roba smrti v pravi jaz: Moje potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve
Kaj, če so to nebesa?: Kako nam kulturni miti preprečujejo doživljati nebesa na zemlji
Založba Gnostica
Maj 2020