Smo v karanteni odkrili ključni vir za vse prepire glede gospodinjskih opravil?

Danes ženske praviloma delajo. Imajo službe, kariere, ambicije, ki segajo prek domačih logov. In čeprav kot družba poskušamo čim bolj zabrisati ne samo meje spolnih vlog, ampak morda kar ta celotni idejni koncept, se zdi, da se sam kulturni vzorec vsemu temu prilagaja počasneje, kot bi želeli. Kolikor smo v ideji enakopravnosti naredili korakov naprej, ravno toliko nas nekateri vzorci nekje še vedno držijo prikovane v preteklosti.

Zato niti ne preseneča porast anekdot, zgodb, člankov, manifestov in kar čisto zaresnih knjig o dejstvu, da danes nemalo žensk predano, a prepogosto na stroške lastnega fizičnega in mentalnega zdravja hkrati žonglira službene nujnosti in še vedno zelo neenakopravni del gospodinjskih del. Kar se seveda ne zdi pošteno, je pa logično, ker gre za kulturno podstat, ki je ženske ne morejo kar tako zanikati ali ignorirati. Posledično se zato poskušajo zdresirati moški, da bi prevzeli večji delež domačih opravil in se tako vsaj malo približali tako zelo želenemu ekvilibriju. A ne gre. Vsaj ne s temi vzorci odnosov, ki jih imamo. In to se je morda še najbolj pokazalo med karanteno.

Najbolj običajen princip gospodinjenja je potemtakem videti nekako takole: ženska ve, katere stvari v gospodinjstvu je treba postoriti, in delež teh potem mentalno delegira moškemu (torej mu izrecno ne pove, ampak pričakuje, da jih bo moški naredil), moški pa, še vedno nesposoben brati misli, teh stvari seveda ne stori.

Konflikt, ki ob neopravljenih gospodinjskih opravilih sledi, je potem sledeč: on protestira, da mu ona ni naročila, naj pospravi svoje cunje iz kopalnice, ravno tako pa ne more brati njenih misli, kdaj ona nenadoma želi, da to stori z danes na jutri, ona pa protestira, da verjetno ni treba, da mu črkuje in narekuje najbolj osnovne opravke življenja pod isto streho.

In veste, v čem je ključni razlog, da se to nikoli ne razreši? V tem, da imata oba prav.

To pa je izhodišče za najslabšo sorto prepirov. Ker imata oba prav, bosta svoje stališče branila do konca. Le kdo bi popustil, če ve, da ima prav?

Vse skupaj izvira iz dejstva, da na tem planetu dejansko ne obstaja par, kjer bi on in ona imela enak odnos do gospodinjenja. Tudi pri najbolj utečenih parih subtilne razlike obstajajo, bodisi pri gospodinjskih opravilih bodisi pri vzgoji in skrbi za otroke. Najbolj verjetno je, da vaša dinamika sledi vsem znanega ustroja, kjer se njega pohvali, da pomaga, če naredi vsaj nekoliko več od povprečja, na njej pa je, da skrbi, katere vse stvari dejansko morajo biti opravljene. Ona ima ves čas seznam nujnih opravil, on izbere, katere bi lahko mogoče prevzel.

A dokler je delegacija obveznosti zgolj imaginarna, dokler ženske samo vedo, kaj je treba narediti, in pričakujejo, da bo to narejeno, medtem ko moški na drugi strani samo nemo čakamo točna in jasna navodila, bo odgovornost za tisto, kar ni opravljeno, dejansko na strani obeh.

A tako pač je tam, kjer pristopamo z različnimi standardi. Koliko parov poznate, kjer bi oba na vsa vprašanja, kot so, kako pogosto je treba posesati stanovanje, oprati avto, zamenjati posteljnino, pomiti kopalnico, kako hitro po koncu kosila je treba pomiti posodo in tako naprej, ponudila identične odgovore? Najbrž nič.

V karanteni se je tako pokazalo, da je morda popolnoma nesmiselno iskati popolno ravnotežje v opravljanju gospodinjskih opravil, ampak da je morda bolj smiselno iskati ravnotežje v toleriranju pristopa do teh opravil.

Če ima vaš partner nekoliko nižje standarde za čistočo, pa so ti standardi še vedno znotraj vaših tolerančnih zmožnosti, je morda najboljša rešitev prilagoditev pričakovanj. Kakšno stvar lahko spregledate in sprejmete dejstvo, da smo si tudi v razumevanju gospodinjskih opravil tako zelo različni, da vztrajanje pri optimalnem ravnotežju lahko vodi le do stresa in nenehnih prepirov. Izberite eno ali dve stvari, ki sta vam najbolj pomembni, in to predstavite kot svojo gospodinjsko prioriteto. Če boste poudarjali predvsem tisto eno nujno stvar (recimo, kako vas moti, da umazane posode ne zloži v stroj), bo partner sčasoma le ozavestil kaj mora narediti, da lahko vi normalno dihate.

Tisti dnevno zloščeni parket in po feng šuju zložene skodelice za čaj pa lahko mirno pustite za drug dan.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del