So dobri in so slabi policaji (ki so rasisti)? Lorie Fridell trdi, da ni tako enostavno!

Prav stereotipi nam pomagajo, da se v različnih situacijah hitro odločimo in nato tudi reagiramo, če je to potrebno. Kar je tudi njihova (žal edina prava) korist.

Stereotipov se ljudje priučimo že od mladih nog. Zbiramo informacije iz našega okolja (iz zgodb, ki jih pripovedujejo odrasli, medijev in v interakciji z vrstniki) in jih dnevno povezujemo v avtomatične asociacije.

"Ko slišite nekoga govoriti o 'inženirju', se vam v misli avtomatično prikaže podoba moškega. Takšna povezava se nam zgodi nezavedno. Če bi imeli trenutek, da se o tej podobi preizprašamo zavestno, bi bila podoba kaj lahko drugačna. S prav takšnimi in podobnimi asociacijami smo namreč zrasli." - Rachel Godsil, raziskovalna znanstvenica, ki proučuje fenomen percepcije

Od stereotipov do diskriminacije (ki lahko tudi ubija)

A če lahko za prav vse stereotipe rečemo, da bolj ali manj pačijo resničnost, pa ne moremo za vse reči tud, da so benevolentni. Še več. Cel sklop njih je namreč dovolj toskičen, da se iz njih napajajo številne diskriminatorne prakse, med katerimi je tudi npr. rasizem. Kako rušilen je slednji za družbo, pa imamo priča opazovati ob protestnem vrenju onkraj luže. In to se v ZDA še zdaleč ne dogaja prvič. Smrt temnopoltega Georgea Floyda, ki jo je med nasilno aretacijo zakrivil belopolti policist, je le še ena v seriji na stotine nepotrebnih in nesmiselnih smrti, ki jim je botroval rasizem.

Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je: so rasisti le ameriški policisti ali pa je rasizem tako vtkan v družbo, da je z njim okužen celotni sistem?

Stroka je na to temo jasna: 'Implicitna rasna pristranskost med policisti ni nič močnejša ali bolj prisotna kot med običajno polulacijo!' Precej razširjeni rasni stereotipi predstavljajo pri policistih znatno večji problem zaradi narave njihovega dela.

"Tudi policisti so samo ljudje in kot ljudje so nosilci določenega spektra pristranskosti tako kot vsi drugi. So pa posledice te pristranskosti veliko hujše," pravi Phillip Atiba Gof, kriminolog na Univerzi John Jay in predsednik Centra za policijsko pravičnost. "Če jaz ali vi naredite napako zaradi implicitne pristranskosti, so posledice tega zdrsa zanemarljive. Če pa policist naredi napako na podlagi istega, pa to lahko drugega človeka pošlje v zapor, ga loči od njegovih otrok, ali, bog ne daj, ga stane življenja."

Da je temu zares tako, je že pred leti tekom lastnih raziskav na sled prišla tudi Lorie Fridell, profesorica kriminologije, raziskovalka in predavateljica.

Ko se je vitka, modrooka in svetlolasa strokovnjakinja prvič 'spotaknila' ob prisotnost prisranskosti v policijskih vrstah, je bila prepričana, da obstajata le dva tipa policistov: prvi so zlobni in rasisti, drugi pa dobronamerni in odprtega uma. "Mislila sem, da so predsodki vedno nadvse eksplicitni, v oči bijoči in jasno razvidni." Potem pa je kmalu spoznala, da je resnica precej bolj kompleksna.

"Verjela sem, da je problem zgolj v nekaj gnilih jabolkih," je povedala. "Pa vednar sem tudi ugotovila, da je večina policistov resnično dobronamernih posameznikov, ki si iskreno želijo pomagati skupnosti."

Študija implicitne pristranskosti in nezavedno asociiranje

Fridellova je takrat sicer že dobro poznala pomembnejšo študijo s področja implicitne pristranskosti in nezavednega asociiranja pripadnikov Afriško-Ameriške skupnosti s senzacionalističnimi medijskimi naslovi v kroniki. 

Študija so leta 2004 izvedli Stanforska profesorica psihologije Jennifer Eberhardt in njeni kolegi. Ko so bili nje izsledki objavljeni, pa je hipno pričela veljati za eno od prelomnih študij s tega področja.

Raziskavo so izvedli tako, da so prostovoljcem kazali fotografije temnopoltih in belopoltih obrazov, nato pa jih izpostavili še slikam, ki so bile povezane bodisi s kriminalnim ozadjem ali vsakdanje poslovnim. Izkazalo se je, da so udeleženci temnopolte obraze znatno hitreje povezale s slikami s kriminalnim ozadjem, medtem ko se je ob obrazu belcev dogajalo prav nasprotno.

Nekaj podobnega je v svojem eksperimentu leta 2002 ugotavljal tudi psiholog Joshua Correll, ko je pred sodelujoče v raziskavi postavil igralne konzole z nalogo, da ob igranju računalniške igre bodisi 'čim hitreje ustrelijo tisti lik, ki ima v rokah pištolo' in 'pustijo živeti tiste, ki imajo v rokah neogrožujoče predmete'. Izkazalo se je, da so študentje znatno počasneje reagirali na grožnjo v rokah belopoltih likov, po drugi strani pa veliko prehitro 'ustrelili' temnopolte, ki v rokah niso imeli pištole. Ko je Correll z isto nalogo soočil še čisto prave policiste, se je izkazalo, da so ti vendarle imeli malce boljše rezultate kot študentje. Tudi policisti so se 'motili' na podoben način v škodo temnopoltim likom, kar pomeni, da so tudi policisti podvrženi istemu psihološkemu fenomenu nezavedne pristranskosti, vendar nekoliko redkeje.

Fridellova, ki je dobro na tekočem z vsemi, ne le omenjenima študijama, pa je vendarle šla še dlje.

Ozaveščanje policistov o pristranskosti, ki je skupna vsem

Danes namreč o svojih spoznanjih predava tudi policistom, zanje pa organizira tudi posebne tematske delavnice. Na slednjih skušajo osvetliti privzgojene stereotipe, zaradi katerih bi policisti lahko povzročali nepotrebno škodo nič krivim, hkrati pa jih ozavešča tudi na nevarnosti za lastno življenje zaradi istih predsodkov. Ko je policistom enkrat zares jasno, da so nagnjeni k prehitrim zaključkom, ko se pri svojem delu srečujejo s temnopoltimi predstavniki družbe, a tudi, da nehote postanejo preveč sproščeni, ko imajo opravka z belepoltimi (in v posamičnih primerih morda zelo nevarnimi) moškimi in ženskami.

Takšna srečanja, ki se končajo z nekaj več uvida v lastno psiho (kar pa samo po sebi še ne pomeni instantne rešitve problematike), Fridellova rado konča z naslednjo trditvijo: "Vsi smo do neke mere pristranski!"

Zanimive so tudi reakcije prenekaterih policistov, ki so sodelovali v Fridellinih delavnicah. Ne le, da so marsikateri policisti spregovorili o lastnih izkušnjah s predsodki drugih ljudi do njih (ne le tistih na rasni osnovi, temveč tudi do njihove poklicne vloge kot takšne), je bila nadvse zgovorna tudi osuplost marsikaterega od njih, še posebno tistih najboljših med njimi.

Eden takšnih je bil tudi policijski šef Ramsdell, ki je bil nad spoznanjem, da je tudi sam nosilec predsodkov, čeprav je iskreno mislil, da temu ni tako. Ob koncu delavnice je namreč zgroženo povedal: "Najraje sploh ne bi več ustavil nobenega avtomobila. Kaj pa, če se mi zgodi, da koga ustrelim?"

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del