Z dolgoletnimi izkušnjami v novinarstvu in izostrenim čutom za družbene dinamike se Sonja Javornik v svoji novi knjigi Kako graditi odnose poglobi v tisto, kar nas najbolj določa – odnose z drugimi in s samim sabo. Med drugim pojasni, katera je najpogostejša napaka, ki jo ljudje delamo pri gradnji odnosov.
Sonja Javornik je izkušena novinarka in sociologinja kulture z več kot 35 leti izkušenj v medijih in več kot desetletjem poučevanja. V času razcveta slovenskega tiskanega novinarstva je sodelovala z vodilnimi mediji, opravila številne intervjuje z znanimi osebnostmi ter ustvarjala in vodila različne medijske projekte. Danes predava na višji in visoki šoli IAM, kot svetovalka pa je sodelovala v TV-formatu Poroka na prvi pogled in v vlogi komentatorke v oddaji Poroka na drugi pogled.
Leta 2014 je izdala knjigo Slava – kup težav in razočaranj, kot scenaristka pa je sodelovala pri dokumentarcih o Simoni Weiss in Desi Muck. Že vse življenje raziskuje čustva in odnose, zdaj pa je pri založbi Vida izdala tudi novo knjigo z naslovom Kako graditi odnose. V nadaljevanju si lahko med drugim preberite, kaj je avtorico spodbudilo k pisanju te tematike, katera je najpogostejša napaka, ki jo ljudje delamo pri gradnji odnosov, in kaj se je med pisanjem knjige naučila o odnosih.
Kaj vas je spodbudilo, da ste napisali knjigo prav o odnosih?
O odnosih sem vedno veliko razmišljala, se izobraževala in se tudi v intervjujih veliko pogovarjala na to temo. Zato sem že pred leti pomislila, da bi vse ugotovitve združila v knjigi. Najprej sem pripravila predavanje na to temo, lani poleti pa sem začela vse skupaj zapisovati. Ker sem imela vse že tako dolgo v glavi, mi je pisanje hitro od rok. Na enem mestu sem želela zbrati tisto, kar se mi zdi pomembno, da vemo. Vse, kar bi si jaz želela, da bi mi nekdo povedal, ko sem bila mlada, da se ne bi toliko žrla zaradi določenih stvari. Mislim, da so odnosi tisti, ki nas najbolj osrečujejo, lahko pa nas tudi onesrečujejo, zato je pomembno, da imamo neko znanje, da nam je vse skupaj lažje.
Ali obstaja kakšen oseben dogodek ali izkušnja, ki je odločilno vplivala na vaše razmišljanje o odnosih oziroma da ste se odločili napisati knjigo?
Da se moram lotiti te knjige, me je spodbudilo vabilo k sodelovanju pri oddaji Poroka na prvi pogled. V prejšnji sezoni sem bila ena od strokovnjakov za odnose. Takrat sem se odločila, da moram svoje izkušnje in znanje strniti v knjigi, da bodo vsi, ki so se spraševali, kaj počnem tam, videli, kako razmišljam. Dejstvo je, da nisem terapevt po izobrazbi. Ampak kot novinar se ves čas učiš. Za vsak pogovor moraš naštudirati svojega sogovornika. Potem pa še oblikovati tekst, kar pomeni, da se z vsako tematiko ukvarjaš bolj poglobljeno kot tisti, ki se pripravljajo na izpit.
Katere so tri najpomembnejše lekcije iz knjige, ki bi jih moral poznati vsak bralec?
Vsekakor je dobro vedeti, da nihče nima ves čas v življenju samo srečnih trenutkov in je torej treba sprejeti tudi manj lepe preizkušnje. Pa da je danes težje, saj so pritiski iz okolja neprimerljivi tistim izpred nekaj desetletij. Zato se ne počutite slabo in raje zamahnite z roko, če vam kak starejši reče: "Ko sem bil jaz v tvojih letih, sem že …” Ker so bila stanovanja nekoč bolj dostopna, šefi niti pomislili niso, da bi klicali v prostem času, z oglasi nismo bili tako obkroženi, kot smo zdaj. Tretja lekcija pa naj bo ta, da je preprosto dajati ljudem okoli sebe več pohval, učinek je pa res pozitiven, zato se potrudimo in izpostavimo, kar vidimo dobrega pri drugih.
Kaj ste se med pisanjem knjige naučili o odnosih?
Moje lekcije so prišle od intervjuvancev. Med pisanjem sem recimo delala intervju z dr. Marcom Shulzem, ki na Harvardu vodi najdaljšo raziskavo o sreči. Že med predavanjem je omenil, da se ljudje zase slabo odločamo, zato sem tudi v najinem pogovoru načela to temo. Danes vlada prepričanje, da bi morali imeti svobodo, da se zase odločamo o vsem. Češ da je to za vsakega najboljše. A to ne drži. Če bi držalo, nihče ne bi pil ali kadil, mi je povedal Shulz. Ljudje se odločamo pragmatično, ampak na dolgi rok si lahko hudo škodimo. Pomislite na introvertirane osebe, ki so z veseljem sprejele delo na domu, a so po nekaj letih spoznale, da so vse bolj odmaknjene od ljudi, zaradi česar postajajo tesnobne in celo depresivne … Seveda sem tudi ta spoznanja vključila v knjigo.
Kakšne tipe odnosov obravnavate v knjigi? Ali gre za ljubezenske, prijateljske, družinske?
Po mojem se odnos začne pri enem odnosu, in sicer tistem, ki ga imamo sami s sabo. Opažam, da je veliko takih, ki so do sebe kar kruti in se ne cenijo dovolj. Mislim, da tako v prijateljskem kot partnerskem odnosu potrebujemo na drugi strani človeka, ki je s sabo do neke mere zadovoljen. Pa tudi nam je lažje, če smo samozavestni in samozadostni. Pri odnosih z drugimi pa pišem predvsem o osnovah, ki so skupne vsem odnosom, saj je recimo vedno dobro, da je komunikacija spoštljiva in podobno.
V knjigi verjetno opozarjate tudi na pasti. Katera je najpogostejša napaka, ki jo ljudje delamo pri gradnji odnosov?
Komunikacija je še največji izziv pri odnosih, saj pogosto pričakujemo, da nas bo druga oseba razumela, čeprav ji ne povemo dovolj informacij. Ženske od partnerja pričakujejo, da bo uganil, kaj se jim plete v glavi - to naj bi bil dokaz ljubezni, povezanosti. Ob tem pa pozabljajo, da niti novopečene mamice ne razumejo dojenčkov, tako da potem ugibajo, ali joka, ker je lačen ali ker je polna plenička. Če mame, ki imajo res veliko motivacijo, da bi ugotovile, kaj si želi dojenček, tega niso sposobne, je nesmiselno pričakovati to od kogarkoli, kajne!
Če bi morala povzeti recept za dober odnos v eni sami povedi, kakšna bi bila?
Tako kot ni preprostega recepta za uspešnico, tudi ni kratkega recepta za odnos. Ampak je pa gotovo dober odnos tisti, kjer oba lahko ostaneta, kar sta. To pomeni, da se spoštujeta, sprejemata, si puščata svobodo, ker si medsebojno zaupata.
