Vse, kar ste želeli vedeti o seksu, pa si niste upali vprašati

Ste tudi vi med tistimi, ki iz radovednosti kliknejo na vsak članek, ki vsebuje besedo "razvrat", "seks" ali "strastno" ter se v družbi naglas smejite šalam o spolnosti, resni pogovori o tej tematiki pa vas spravljajo v zadrego? Potem je to intervju za vas.

S partnersko in spolno terapevtko Špelo Gornik, ki se z raziskovanjem spolnosti ukvarja že 25 let, smo se pogovarjali o tem, zakaj je družba tako prežeta s seksualnostjo, po drugi strani pa se marsikdo boji odkrivati lastne spolne želje ali spolnost uporablja kot obliko nadzora, dotaknili pa smo se tudi številnih drugih perečih vprašanj v zvezi s spolnostjo v vsakdanjem življenju, ki nas jih je morda sram ali strah postaviti.

Spolnost v zrelih letih je še vedno prepogosto stigmatizirana, popularna kultura nas uči, da imajo najboljši seks mladi in lepi ljudje. Zakaj je tako? 
 
Živimo v potrošniško naravnani družbi, ki za svoj obstoj potrebuje spolnost, ki ji britanski sociolog Anthony Giddens pravi plastična. Gre za spolnost, ki je odrezana od plodnosti, prvobitne moči človeka, ki se skriva v njegovi esenci. Človeka najlažje sprogramiraš tako, da mu vzameš stik z esenco, naravo. Dobi zvestobe, odrezane od matrice (in maternic), vlada odvisniško razmišljanje. Spolnost oziroma njeno iluzijo se prodaja. Skozi stoletja smo ljudje razvili oklepe, ki temeljijo na maskah, s katerimi skrivamo ranljivost, ki je za zdravo spolnost esencialnega pomena. Biti ranljiv pomeni zmožnost biti iskren sam/a s sabo in s sočlovekom. Ranljivost ni šibkost. Za zavedanje o tem, da nismo popolni, v potrošniško naravnani družbi ni prostora, kar omogoča nenehno konzumiranje.

Kultura potrošništva nas spodbuja, da na sočloveka gledamo kot na potrošni material, kot na priložnost za kariero, spolne užitke, koristi. Pri zdravi spolnosti pa gre za odnos, ki ga imamo s sočlovekom.

Kakovosten odnos zahteva zrelost dveh ljudi in prav zrelost je tista, ki resnično zamaje tla potrošništvu, saj kultura potrošnikov spodbuja zacementiranost v zrelosti na stopnji najstnikov ne glede na starost. Če se večno iščeš, boš zapravljal tako denar kot čas. 

 
V zadnjem času je veliko govora o zasvojenosti s pornografijo. Katoliški portal Iskreni je denimo lansko leto objavil izpoved mladega fanta, ki se je rešil zasvojenosti s pornografijo in je prepričan, da se še nihče ni samozadovoljeval in bil na to ponosen. Kako gledate na to vzbujanje krivde?
 
Na to vzbujanje krivde se trudim gledati sočutno. Zamišljam si, da je omenjeni mladenič ponosen na to, da je s pomočjo moralnih sodb monoteistične religije uspel premagati težave, ki pestijo večino sodobnih moških: zasvojenost s pornografijo. Vsakršna zasvojenost sicer izvira iz rane zapuščenosti oziroma navezovalnih travm. Ni ga človeka, ki bi odraščal v popolnem okolju, prav vsi nosimo rane in maske, vprašanje je, koliko smo jih pripravljeni ozaveščati in ne dovoljevati, da delujemo iz njih. Samozadovoljevanje ob pomoči pornografije človeka razmagneti, seks se prenese stran od čutenja v območje stimulacije in fantazije. Tradicionalna koda moškosti si moške prizadeva odrezati ne le od rahločutnosti, temveč celo od čustvovanja. Pornografija je odličen portal za dosego tega cilja. Človeka zasvoji in odreže od samega sebe in stika s (potencialnim) partnerjem. Nekaj čisto drugega od malodušnega "drkanja" je masturbacija kot samonegovanje: dotikanje spolovil ob pomoči globokega dihanja, ki spolne energije ne vzdraži, temveč pošilja prvobitno energijo po celotnem telesu. 
 
Zanimiv fenomen najdemo pri Japoncih, ki so iznašli načine in pripomočke, ki naredijo masturbacijo zanimivejšo in prijetnejšo – npr. silikonski jajček, v katerega lahko moški ejakulira, plačana masturbacija pred javnostjo in tako dalje. V članku za The Atlantic iz leta 2018 novinarka poroča, da se zdijo mnogo mladim Japoncem odnosi naporni, zaradi tega vse stavijo na masturbacijo. Je nenavadno, če se zdi komu masturbacija prijetnejša od spolnosti?
 
Japonce poznam kot čustveno otopel narod in ta fenomen me ne preseneča. Pa smo spet pri prvem vprašanju. Če nam je masturbacija prijetnejša od spolnosti, potem si še nismo dovolili razviti pravega intimnega odnosa s sočlovekom. Mnogo ljudi se niti ne zaveda, kako pomembna je pri tem relacijska zavest: poznavanje sebe, poznavanje drugega in spoznavni proces vmes. Nanj vpliva vse, kar se nam je dogodilo med življenjem. Koliko tega procesa je ozaveščenega in koliko ga poteka na podzavestnem ali nezavednem nivoju? Masturbacija je od spolnosti mnogim prijetnejša, ker jih zavaruje pred občutenjem sramu, ki bi ga lahko čutili ob iskrenem povezovanju s sočlovekom. 
 
Kaj pa, po drugi strani, ljudje, ki jih samozadovoljevanje sploh ne mika? Je to nenavadno, pomeni, da niso v stiku s svojim telesom?
 
Obstajajo takšni in drugačni ljudje. Prav tako se ljudje tekom življenja in izkušenj spreminjamo. Zanimivo je raziskovati, od kod ta odločitev izvira in kaj jo krepi. Sama verjamem, da je samozadovoljevanje odločilnega pomena pri poznavanju svojega telesa. Šele ko svoje telo in potrebe poznamo sami, lahko v svoj svet zares povabimo tudi še koga drugega, ne da bi se nanj prehitro, prezgodaj in pretirano navezali. Pomembno je tako pri moških, ki se prek njega učijo čutiti različne stopnje vzburjenja in zadrževanje ejakulacije, kot pri ženskah, ki se naučimo zaznavati svojo maternico in posledično čutiti, kateri moški zna biti pravšnji za nas.

Je seks dejansko najboljši v glavi, ko ga torej še pričakujemo? Ali z osebo, s katero vemo, da ga ne bomo mogli imeti?
 
Ko smo v pričakovanju seksa, nas "šopa" dopamin. Zahodni svet nas je navadil na seks pod vplivom dopamina in adrenalina. Gre za obliko spolnosti, ki pretirano vzburja živčni sistem in izčrpava ledvice. Tovrstna spolnost se je razvila v ljudeh z oklepom, ki svojega telesa niso zmožni čutiti. Zares čuteč seks bo v nas vzbudil vse, kar je v telesu prisotnega, kar pa ni zgolj vzhičenost, temveč lahko na površje priplavajo različna čustva in nerazrešene travme, ki kličejo po celjenju. 
Seks z osebo, ki je ne moremo imeti, bo avtomatsko bolj privlačen, saj na ta način lažje bežimo od realnosti v svetove idealizma.

Lažje je seksati z imaginarno osebo kot z realno, ki ima svoje potrebe, strahove, meje. Veliko ljudi raje, kot da bi se soočili s celoto človeka ob sebi, sanjari o nedosegljivem drugem, ki ga lahko povzdiguje v nebo.

Resnična intima s človekom, ki smo ga izbrali za svojega, prebuja spolnost na drugih ravneh. Dopamin in adrenalin postopoma nadomesti oksitocin, hormon zdravilnega navezovanja in zadovoljstva. Ko smo zadovoljni, smo tudi zadovoljeni in nimamo potrebe po bežanju, iskanje pa skupaj z drugo osebo, ki je dovolj zrela, da je sposobna ljubeče govoriti resnico, omogoča globlje uvide. Partner/partnerka je tako naš najboljši učitelj/učiteljica in vajenec/vajenka hkrati: najbolj čisto ogledalo. 
 
V kulturi, kjer povprečno ni več dovolj dobro, je eden od družbenih imperativov tudi imeti dober seks. Kaj pa ljudje, ki tega nočejo dosegati? Ki jim seks dejansko ni pomemben? Smo lahko dobri ljudje, a slabi v postelji? 

Dovolite mi, da na to vprašanje odgovorim kar s podvprašanji. Kdo je tisti, ki lahko ocenjuje, ali je nekdo v postelji dober ali slab? Vsak izmed nas ima svoje izkušnje, svoje standarde in pa tudi svoje sprožilce in boleče točke. Vprašajmo se, kako dobro poznamo človeka, s katerim si izmenjujemo najbolj intimne sokove? Koliko je v postelji nas in koliko podobe, ki so jo izoblikovali družbeni imperativi? Koliko nas je partner pripravljen spoznavati in koliko nas gleda zgolj z očmi, ki sodijo ali pa objektivizirajo? Če je seks namenjen samo zabavi, ne bomo segli daleč, kaj šele globoko. Spolnost je kompleksna in ne sme biti ločena od preostalega emocionalnega zdravljenja. 

Od kod prepričanje, da zveza propade, če ni dovolj spolnosti? Ali zveza s "povprečno spolnostjo" lahko preživi?

Za srečo ni pomembno zgolj to, da partnerstvo preživi. Bolj pomembno je, da zveza poživlja in v partnerjema prebuja in udejanja najbolj žlahtne potenciale, tudi spolnosti. To se udejanja skupaj z zavedanjem, da nas bolj kot trenutki sreče poveže to, da gremo skupaj tudi čez težke preizkušnje.

Če sta se uspela najti dva človeka z nizkim libidom, potem je to zanju kot zadetek na loteriji. Problem se pojavi, ko se v zvezi znajdeta človeka, od katerih ima eden močan spolni nagon, pri drugem pa tega nagona ni oziroma s časom, ko upade, izgine tudi njegova volja in motivacija pri obujanju tega stika.

Močno razširjen je mit, da imajo poročeni avtomatično željo po seksu. V resnici večina ljudi živi v zvezah s podpovprečno ali celo odsotno spolnostjo, kar je dokaz, da so ljudje za zunanjo sliko, ki jo kažejo svetu, pripravljeni žrtvovati marsikaj. Mnogo se jih zateka k prešušništvu, medtem ko igrajo vlogo vdanih partnerjev, njihovi partnerji pa ne vedo resnice ali pa si zakrivajo oči pred njo. Veliko parov sluti, da je nekaj narobe, a težko najdejo besede za to. Kako nasloviti konflikt? Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ljudje namesto bega v objem druge ali drugega ali "pirovske flaške" poiskali pomoč z obiskom spolne terapije. Najbolje rastemo takrat, ko rastemo skupaj in drug v drugem prebujamo najboljše. 
 
Zakaj je po vašem mnenju družba tako prežeta s seksualnostjo – vse je nekakšen dražljaj, bodisi v medijih bodisi v marketingu, kjer nasploh velja, da seks prodaja – je seks v resnici tako pomemben?

Seks je najmočnejša sila na tem svetu. Človekov bioenergetski in družbeni ustroj si nasprotujeta, saj je bila spolna energija postopoma odrezana od naše naravne inteligence in je tako postala mehanska. Živimo v družbi, kjer se tako moške kot ženske uči, kako to silo manipulirati. Tako eni kot drugi smo bili vzgojeni v umetno moškost in ženskost, ki nas mnogokrat oropata dejanskega čutenja svoje celosti. Vedno, ko se ne počutimo celi, pa se porodi kup priložnosti za to, da umetno zapolnimo to praznino. To porodimo s neobrzdano strastjo, ki nas vodi h konzumaciji - tako stvari kot soljudi. 
 
Po drugi strani pa se o številnih plateh seksa nismo pripravljeni zares pogovarjati in jih še vedno uporabljamo za nekakšno obliko nadzora. Kaj menite o tem? 

Res je. Seks je in bo najbolj intimna plat človeške izkušnje. Zgolj govoriti o njem še ne pomeni, da smo zares iskreni. Ponavadi se ljudje več ali manj hvalisajo, o problemih in izzivih pa neradi zaupajo. Tako se v kulturi širijo laži in stereotipi, ki vplivajo na vedno večje množice ljudi, medtem ko zdravilne in duhovne oblike spolnosti ostajajo skrivnost. Ne ker ljudem niso dostopne, temveč zato, ker je le majhen procent ljudi sposoben zrelosti in discipline, da jih vnese v svoje partnersko življenje. Ogromno ljudi nadzira s pomočjo manipulacij na spolnem nivoju. Gre za kolektiven problem, ki ga postopoma ozaveščamo s prepoznavanjem raznolikih dinamik, ki so na delu v odnosih. Ljudje imamo priložnost, da na svojih in sosedovih napakah spoznavamo, da določene na široko sprejete potrošniške resnice ne vodijo tja, kjer si želimo biti. So obliži na rane, a rane ostajajo. Za kaj več je potreben pogum. 
 
Marsikdo ne ve, da poznamo dve obliki poželenja, spontano in odzivno, in se sprašuje, ali je z njim kaj narobe, da se ne vzburi kar tako, samo ob pogledu na golo kožo. Marsikdo o seksu sploh ne razmišlja pogosto. Nekateri za primerno vzburjenje potrebujejo sprostitev, kontekst ... 

Spontano poželenje je visoko reaktivno, kar pomeni, da spolni dražljaj zelo hitro prebudi subjektivni občutek nagona. Odzivno poželenje je bolj premišljeno, bolj upoštevajoče kontekst in potrebuje več dražljajev in občutenja varnosti, preden se pojavi potreba po spolnem združenju. 
Globoka spolna povezanost se ne začne s poželenjem, temveč s čutenjem intimne povezanosti. Slediti energiji in ji dovoliti, da se dviguje in upada. 
Tradicionalna kitajska medicina pravi, da so moški prvo polovico življenja bolj yang (poživljajoči), potem pa postopoma začnejo prehajati vedno bolj v yin (počivajoči). Pri ženskah te prehode čutimo mesečno. Prvi del mesečnega cikla smo bolj yang, drugi bolj yin. Če se uskladimo s svojim ciklom, potem lažje vidimo, da je v yang fazi, ki kulminira z ovulacijo, bolj pod vplivom spontanega poželenja, medtem ko v yin fazi prevladuje odzivno. 
 
Odprtost družbe za spolne prakse, kot so analni seks, seks igračke itd., je povzročila tudi to, da naj bi se nam vse te prakse zdele normalne. Kaj pa, če komu ne ustrezajo? 

Spolnost je ključen element človeškega razvoja in zavesti. Tu ni togih pravil v smislu orgazmov, izlivov, erekcij, časovnih okvirjev in števila lukenj, ki želijo biti zapolnjene. To je stvar med dvema. Danes je tako, jutri bo drugače. Skupaj se prilagajata izzivom, ki jih prinašajo življenje in z njim kariera, bolezen, otroci. Nekomu igračke predstavljajo popestritev dolgoletne zveze, nekomu drugemu pa ne. Ni nujno, da bo tisto, kar je za družbo normalno, osrečujoče za vsakogar. Popularno je, da se silimo v sprejemanje marsičesa, do česar naše telo čuti odpor. Namesto postopnega spoznavanja in izražanja svojih mej mnogokrat pohodimo sami sebe in tako čutimo dvojno prevaro. Spolne igračke, kot so npr. vibratorji, telesu mnogokrat dovajajo celo premočno stimulacijo in tkiva naredijo še bolj otopela, še bolj odrezana od biopotenciala.

 
Je smiselno, da dandanes, ko se je življenjska doba tako podaljšala, še stremimo k enemu spolnemu oziroma življenjskemu partnerju? Je monogamija oziroma povezovanje koncepta spolnosti z ljubeznijo sploh naravna?

Dandanes je popularno, da imamo več partnerjev v različnih življenjskih obdobjih. Vedno več ljudi eksperimentira tudi z več partnerji naenkrat. Nekateri ljudje se odločajo za pogosto menjavo partnerjev, da tako vedno znova doživljajo občutenje zaljubljenosti, ki deluje kot endogena droga. Ko jim partner ne dobavlja več tega emocionalnega odziva, si poiščejo drugega, ki zopet sproži plaz teh hormonov. Sama pa si upam trditi, da za je za globok in transformativen odnos pomembno, da smo se sposobni dolgoročno povezovati z eno osebo, ki naj bo naš srčni izbranec ali izbranka. 

Ali je monogamija za človeka naravna ali kulturno pogojena, pa je vprašanje, ki zahteva celo knjigo. Kar precej je bilo že napisanih na to temo. Tako takšnih, ki trdijo, da smo ljudje naravno monogamni, kot tudi takšnih, ki trdijo drugače. Samo če smo osvobojeni kulturnega prepričanja, da je monogamija naravna ali prava, lahko naravo monogamije izkušamo s polno žlico, saj tovrstno navezovanje prihaja od znotraj navzven in ne obratno. Ne sprašujem se, kaj od partnerja ali partnerke lahko dobim, temveč kako lahko z njim ali z njo rastem. Tako ne čutim, da karkoli žrtvujem ali se čemurkoli odrekam. Sama se zavedam, da je v vsakem izmed nas tako naravni, kot tudi kulturni in duhovni potencial. Pomembno se mi zdi, da kulturni potencial temelji na človečnosti in da se vse tri plati ljudi med seboj povezujejo v eno zgodbo, ki osmišljajo skupno pot dveh posameznikov. 
 
Se vam zdi, da so mlajše generacije v tem celo bolj konservativne od recimo generacije, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja slavila svobodno ljubezen? 

Pri mladih opažam ogromno upora, ki se izraža tako v večji konzervativnosti kot tudi v nasilnem vzpostavljanju novih oblik tako imenovanih fluidnih spolnih praks. Zelo malo je avtentičnih izkušenj, kjer bi psihe posameznikov sodelovale z njihovo somo oziroma instinktivno modrostjo telesa.  

Predvsem me žalosti, da večina mladih nima na voljo vzornikov za zdravo spolnost in partnerstvo, od katerih bi se lahko naučili, da je seks veliko več kot zgolj zadovoljevanje potreb, iskanje vzhičenja, instantnega užitka in sredstvo za reprodukcijo.

Intimni seks ni nikoli dolgočasen: celo ob istih položajih, brez igračk in lahno stimulacijo. Je dobra alternativa spolnosti, ki je zasvojila generacije, ki so bile ujete v bolj stroge ter toge okove in so odrešitev iskale v protipolu, ki smo ga družbeno pripeljali do ekstrema. 

 
Kako je dojemanje seksa pri mladih odraslih spremenilo gibanje JazTudi in četrti val feminizma? 

Gibanje JazTudi je sprožilo tako val pozitivnih kot tudi negativnih posledic. Predvsem se je postavil nov temelj za ozaveščanje in jasno izražanje spolne integritete, ki jo določajo meje, ki jih ljudje postavljamo drug drugemu. Vedno več ljudi se zaveda svoje spolne osebnosti. Imajo priložnost, da ne delujejo iz (kolektivnih) senc, temveč integritete. Pri tem ne govorim o spolni identiteti, ki postaja vedno bolj popularna, mnogokrat tudi kot sopotnica četrtega vala feminizma. Govorim o pomenu zavedanja potreb in jasni sposobnosti komunikacije o njih, ne da bi nasilno posegali v sočloveka.

Od žensk je bilo skozi zgodovino pričakovano, da zgolj sledimo potrebam drugih in jih zadovoljujemo. Ni nam bilo dovoljeno, da čutimo in izražamo svoje potrebe in svoja telesa. Tako smo stoletja bivale kot soustoličevalke patriarhalne doktrine. Tekom stoletij so bila pohabljena tako moška kot tudi ženska telesa in psihe, kar je pripeljalo do popolne odtujenosti od modrosti teles in posledično težav z neplodnostjo in disforijami spola oziroma stisk, ki jih imajo osebe zaradi neskladja biološkega in družbenega spola. Potreba po razglašanju absolutnih resnic je razglasila premnoga telesa. Smo se pripravljeni doživljati kot spolna bitja, po katerih se pretaka življenjska energija, ali zgolj kot osebnosti, ki preigravajo spolne vloge? Odločitev je v naših rokah. Ne brez posledic. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol