Sram me je priznati, koliko serij gledam (piše: Danaja Lorenčič)

Vem, da nisem edina, ki obožuje TV-serije. Vendar najbrž ni najbolj zdravo, če jih gledaš preveč in če se ne moreš upreti skušnjavi, da pogledaš celo sezono v enem tednu.

Resnica je, da mi serije predstavljajo beg. Tja, kjer je toplo. Kjer me nihče ne jezi. Kjer imajo ljudje bistveno večje težave, kot jaz in mi zato ni treba misliti na svoje probleme. 

Spomnim se obdobja, ko sem gledala štirinajst serij na leto. In to ni bilo v obdobju brezposelnosti. Ne, takrat sem imela službo, ob delu sem pisala magisterij in nisem bila samska. S takratnim fantom sva celo skupaj buljila v televizor.

Za serije sem si vedno znala vzeti čas. Najbrž sem bila v to socializirana.

V svet nadaljevank, pravzaprav žajfnic, me je vpeljala babica z Gorenjske. Ko sem bila pri njej na počitnicah, smo z bratom in sestrično religiozno gledali Santa Barbaro. Vsak večer od ponedeljka do petka ob 18.30 smo se zbrali pred televizijskim zaslonom z velikimi očmi in še večjimi pričakovanji. Sprva smo imeli nekaj težav z razumevanjem vsebine, saj brat in sestrična nista znala brati podnapisov, jaz pa jih nisem razumela, ker so bili v hrvaščini. A sčasoma smo se naučili razbrati usode, tragedije in ljubezenske zgodbe, prav tako pa nam je babica z veseljem ob večerji postregla s povzetkom nadaljevanke.

Ravno ko sem se naučila izgovoriti imena vseh likov, je priljubljenost Santa Barbare v srcu moje babice izpodrinila telenovela Rosa Salvaje. Ki mi ni bila pretirano všeč, vendar ji tega nisem priznala. Babica je bila namreč nad njo tako navdušena, da smo imeli zaradi Rose namesto kosila "brunch", čeprav ta izraz še takrat ni obstajal. Telenovela je bila na sporedu ob 11.45, zato je babica kosilo postregla že ob 11.15.

Čeprav me mehiška telenovela ni očarala, sem uživala v babičini družbi in komentarjih, ki so bili polni negodovanja nad usodo glavne junakinje. Včasih ji je od šoka, ker se stvari niso odvijale po pričakovanjih, zastal dih. Ko je Slovenijo zajela "esmeraldomanija", je bila seveda tudi moja babica med tistimi, ki jih ob uri, ko so predvajali Esmeraldo, nikakor nisi mogel priklicati na telefon.

Nekoč mi je najboljša prijateljica potarnala, da lahko poleti obišče babico le v največji vročini, v času kosila, saj je njena babi sicer povsem zasedena z gledanjem telenovel in njihovimi ponovitvami. Morda je včasih upala na drugačen razplet, če telenovelo pogleda dvakrat, mi je prijateljica dejala z nasmehom.

Tudi ona se je po vzoru svoje babice pridružila klubu navdušenih gledalk serij. Dandanes si brez Netflixa ne predstavlja življenja. Po napornem delovnem dnevu se sprošča tako, da pogleda kakšno serijo. Ali dve. Ali tri. No, ali pa celo sezono. Polovičarstva si namreč pri gledanju serij ni treba privoščiti.

Se lahko za svojo ljubezen do serij zahvalim babici? Najbrž ne, saj je moja babica tudi izjemno rada poslušala Naceta Junkarja in Borisa Kopitarja, pa sama nisem razvila tovrstnega glasbenega okusa.

Nadaljevanke sem z lahkoto vzljubila. Predstavljale so mi oddih in protiutež knjigam, saj sem lahko precej hitreje pobegnila v drug svet, v katerem sem se poistovetila z glavnimi junakinjami, četudi mi niso bile niti malo podobne. Sem se pa zato jaz trudila, da postanem podobna njim. Kar v primeru Ally McBeal zagotovo ni bilo zdravo – nisem namreč želela postati odvetnica, ampak imeti takšno postavo, kot ona. V primeru Rachel Green je bila zadeva manj škodljiva, saj peroksid, s pomočjo katerega sem pridobila podobno barvo las kot Jennifer Aniston, ni razjedel mojih možganov.

Po diplomi sem serije začela gledati kot nekakšen smerokaz - kaj lahko v življenju počnem?

Ena izmed serij je namreč nekoliko (beri: zelo) vplivala na to, da sem začela pisati kolumne. Iz vsake serije, če se le da, namreč potegnem tisto, kar najbolj potrebujem. Čevljev Manolo Blahnik, nevroze in kompleksnega odnosa z moškim zagotovo ne, službo, ki me navdušuje, pa.

Pri Carrie mi je šlo marsikaj na živce, vendar sem ji zavidala njeno glamurozno delo. Pretirano gledanje nadaljevank, začuda, ni načelo mojih možganov, zato sem vedela, da ne bom postala kolumnistka, če bom le gledala Seks v mestu, ampak bo treba začeti pisati. In sem. No, pa tudi verižico s svojim imenom sem si kupila. To je bila namreč edina stvar, ki jo je imela tudi Carrie, in sem si jo lahko privoščila.

Presunljivo je, da sem vsa ta leta vzdrževala svojo odvisnost. Pravzaprav to niti ni bilo težko, saj večina ljudi, ki jih poznam, gleda vsaj eno ali dve seriji. Kar je občudovanja vredno. Jaz jih namreč še vedno pogledam bistveno več.

In vedno najdem kakšen izgovor, zakaj to počnem. Ker želim izvedeti, kaj o zgodovini ali o angleški kraljici. Ker se lahko naučim pisati duhovite dialoge, kar mi bo zagotovo pomagalo pri pisanju romana. Ker se lahko poistovetim z junakinjo, ki dela za žensko revijo in morda dobim kakšno idejo za članek. Ker bom lažje razumela mlade, kar se od novinarke seveda pričakuje, če gledam serije, v katerih nastopajo milenijci.

Skratka, za vsako serijo se najde izgovor. Priznam, da me je občasno postalo strah začeti gledati določeno serijo, saj sem vedela, da ne bom imela dovolj časa, če želim pogledati vse dele v enem tednu. Družina, narava, branje in spanje mi na srečo še vedno pomenijo več kot buljenje v ekran.

Ne pričakujem, da bom čez noč nehala gledati serije, sem pa omejila svojo potrebo po begu. Če samo pomislim, koliko časa sem namenila gledanju nadaljevank, mi postane slabo. V tem času bi namreč lahko že doktorirala.

Si pa štejem v prid, da se končno zavedam svoje odvisnosti. Ker le tako lahko nekaj spremenim. Izklopim televizijo in vklopim življenje.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del