Stara modrost, v kateri se skriva močan življenjski nauk

Zgodba govori o tem, da tudi, ko se znajdemo v težkih življenjskih situacijah in nam tema zakrije oči, nikoli nismo povsem sami. Indijanska legenda govori o dečku, ki je moral opraviti tradicionalni obred na njegovem prehodu v odraslost. Oče je sina peljal globoko v gozd, mu zavezal oči, ga postavil na izdolbeno drevo.

Dečku je naročil, naj vso noč nepremično sedi na tem drevesu in ne sname preveze z oči, dokler ne začuti prvih sončnih žarkov na svojem obrazu. Ni smel jokati ali klicati na pomoč. Ko bo preživel to noč, bo postal moški.

O svoji izkušnji mu je bilo prepovedano govoriti drugim fantom, saj je moral vsak izmed njih zoreti po svoje. Fant je bil seveda zelo prestrašen. Okoli sebe je slišal najrazličnejše zvoke − od krikov divjih živali, različnih ptic, do oddaljenih glasov ljudi. Nenehno je čutil bučanje vetra, ki mu je v obraz nosil travo in pesek. Vse skupaj ga je precej strašilo.

A mladi deček je vse pogumno prestal. Vedel je, da je to edina pot do zrelosti. Končno je po strašni noči vzšlo sonce in lahko je odstranil prevezo z oči.

Šele v tistem trenutku je ugotovil, da je njegov oče ves čas sedel poleg njega na drugem podrtem drevesu in skrbel, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega!

Na podoben način se mora tudi vsak od nas zavedati, da tudi, ko se znajdemo v temi življenja in okoli sebe ne vidimo nikogar ter se počutimo osamljeno … to še ne pomeni, da smo povsem sami!

Vedno imamo nekoga, ki pazi na nas. Morda ga v tistem trenutku zaradi svojih okoliščin ne moremo videti ... a to še ne pomeni, da ne obstaja. Tudi sonce kdaj zakrijejo oblaki, pa še vedno vemo, da je tam gor in bomo − ko nevihta mine – spet začutili njegove tople sončne žarke.

Vir: Sensa RS