Tako sem 5 dni jedel in pil na indijski poroki ženina, ki so mu starši izbrali nevesto (piše Vid Legradić)

Indija je velika država. Tradicije, ki se po zveznih državah razlikujejo, slonijo na kombinaciji verskih in družbenih pravil. Večina le-teh je konservativna in predstavlja del družbenih norm, ki se le počasi spreminjajo oziroma liberalizirajo. Ena od teh norm so dogovorjene poroke. Na jugu indijske podceline, v Kerali - kamor sem odpotoval jaz - so bile take poroke popolnoma običajna stvar. Večino zakonov urejajo starši ali sorodniki, tudi v izobraženem razredu. Od otrok se pričakuje, da bodo odločitev glede svoje poroke brezpogojno sprejeli. Zunajzakonske zveze, ločitve in ponovne poroke so slabo sprejete, stigmatizirane in lahko v določenih primerih pomenijo veliko sramoto za družino. 

Ko sem se v Indiji ponovno srečal s svojim prijateljem, se je prvo vprašanje glasilo, ali je srečen. Odgovor se je brezpogojno glasil: »Da.« 

Sledilo je logično vprašanje: »Kako pa veš, da je prava?« 

»Nihče me ne pozna bolje kot starši. Oni najbolje vedo, kaj je dobro zame.«

Kasneje mi je priznal, da je govoril, kot mora govoriti. Pred »izbranko« je bil zaljubljen v drugo dekle. Celo družila sta se, a so jima starši to preprečili, saj po njihovem mnenju ni bila prava. Odločitev je spoštoval, a v znak nestrinjanja ni nikoli več nosil tradicionalnih oblačil. To je bil njegov protest.

Na podlagi česa pa starši sploh odločijo, katera je za njihovega otroka prava.

Dogovor o poroki se sprejme na podlagi sporazuma med družinama, na podlagi astrološkega zapisa para in na podlagi materialnega ter kastnega statusa.

Kaste se med seboj ne mešajo, kar velja tudi za družbene razrede, ki so prisotni v naprednejših zveznih državah Indije. Mojemu prijatelju so starši za ženo izbrali nekrvno sestrično. Od njega je bila mlajša skoraj deset let, on pa jih je imel 29. 

»Že od majhnega se poznata, zmeraj sta se dobro razumela,« mi je odgovoril njegov oče, ko sem ga povprašal o izbranki. »Poznamo jo kot lastno hčer. S svojo družino živi v bližini. Tudi denar bo ostal v družinskem krogu,« se je glasil pragmatičen odgovor, za katerega sem si moral priznati, da je (ne glede na norme Zahoda) imel nek smisel. 

»Mladi na Zahodu vse preveč energije vlagajo v iskanje parterja. Potem pa nista za skupaj. Sledi razočaranje in žalost, zaradi katere trpi šolanje in življenje. Mladi začnejo popivati in nečistovati ...« se je glasilo razmišljanje mame skorajšnje neveste. »S tem, ko se za poroko dogovorimo starši, mladim prihranimo mnogo energije in problemov. 

Kako je potekala hindujska poroka v indijski zvezni državi Kerala, na kateri sem bil gost?

• Prvi dan je bil namenjen sistematični pripravi doma na poroko. Bodoča mož in žena ter njuni družini so vsak svoj dom pripravljali na pogostitve in rituale za dni, ki bodo sledili. Na ta dan niso sprejemali nikogar.
• Drugi dan se je odprla hiša staršev bodočega moža. Žene tja ni bilo. Povabljeni so bili vsi prijatelji in celotna soseska, vključno z mano, edinim belcem. Nič zabave, le umirjena pogostitev.
• Tretji dan se je odprla hiša staršev bodoče žene. Vsi pridejo tja, posebno mesto pa ima družina bodočega moža, ki pride v nevestino hišo v ceremonialnem slogu, ki se zaključi z veliko zabavo in glasno glasbo.
• Četrti dan je dan templja. Ženin in nevesta s svojima družinama religiozne obrede opravljata skupaj in posebej. 
• Peti dan je dejanski dan, ko se par poroči. Sledi veliko večerno slavje ter simboličen odhod ženina in neveste v novo življenje. 

Verjetno se sprašujete, kako je bilo na peti dan vse skupaj videti.

Jedro indijske poroke je bilo sestavljeno iz treh dejanj. Prvo dejanje se imenuje kanyadaan in je bilo v domeni nevestinega očeta. Ta je pripeljal hčer do sedišča, kjer je potekal poročni ritual, in položil njeno roko v roko ženina. Ko je ženin sprejel nevestino roko, je moral njenemu očetu izreči verze z imenom kamasukta, ki omenjajo ljubezen v povezavi z boginjo Kamo (hindujsko boginjo ljubezni). Vse skupaj je nadzoroval višji svečenik. Tako ženin kot nevesta sta bila ovešena z zlatom in cvetjem. Tretje dejanje se je imenovalo saptapadi in pomeni sedem zapriseg, ki jih morata izreči ženin in nevesta. Te sta potrdila s sprehodom okrog svetega ognja, ki je bil prižgan na sredini ceremonialnega odra. S tem se je poroka zaključila. Brez poljubov in brez izmenjave prstanov. Ta sta si nadela tik pred ceremonijo.

Sledilo je slavje, na katerega je bilo povabljenih nekaj tisoč ljudi. Trajalo je do poznega večera oziroma do trenutka, ko sta se ženin in nevesta odpeljala svojemu poročnemu darilu naproti.

Se sprašujete, kaj je to darilo bilo? Moj indijski prijatelj in njegova žena sta dobila čisto novo hišo.