Toni Pugelj: "Če ne bi imel družine, dvomim, da bi bil uspešen v poslu"

ALEJA z osebnostjo, vpeto v lokalno okolje, nesporno predstavlja spomenik prestolnici. Zasnovana v podobah lusk zmaja in vodnih elementov v slogu nabrežja reke Ljubljanice, predstavlja edinstven ter moderen kompleks, ki pod taktirko izkušenega poslovneža složno diha s svojimi obiskovalci. S Tonijem Pugljem smo se dotaknili pojma uspeha v nehvaležnem podnebju za poslovne podvige, motivacijske vloge vodje ter njegove družine, iz katere črpa moč za pisanje odločilnih kariernih mejnikov.

V teh dneh obeležujete okroglo prvo obletnico odprtja središča, kateremu je nemoteno delovanje v uvodnem letu preprečila pandemija ter ukrepi, povezani z njo. S kakšno vizijo ste krmarili med preprekami, s katerimi zlasti trgovcem ni bilo prizaneseno?

Glede na to, da smo se slabih 20 let borili za izgradnjo nakupovalnega centra v Šiški, je bila zadnja stvar, za katero smo menili, da nas bo ustavila, ravno pandemija. Poslovanje je bilo omejeno, potrebno se je bilo držati razdalje, posluževati štetja obiskovalcev in skrbeti za razkužila. Danes kot uspeh ALEJE ocenjujem predvsem dobro prebrodeno obdobje, ki se pravzaprav sploh še ni izteklo. Spremljanje številk nastopi v naslednjih fazah. Že za to, da smo uspeli obdržati polne prostore, smo se morali marsičemu odreči. Za vsakega posameznega Shoppartnerja smo iskali rešitve.

Kakšen način motiviranja sodelujoče ekipe ste ubrali, ko na vidiku ni bilo optimističnih napovedi?

Predvsem z osebnimi pogovori. Bistveno se mi je zdelo ohranjati stalen kontakt, zlasti, ko so ljudje delali od doma in postajali apatični. Na to obdobje je potrebno gledati z razumevanjem, vizijo, da se bo zgodba naposled dobro iztekla ter iskati oprijemljive, pozitivne cilje. V našem primeru smo iz situacije izcimili najbolje, kar se da – poskrbeli za zadovoljstvo trenutnih obiskovalcev, ki naprej predajajo ustno propagando ter na ta način skrbijo za nov zagon za center.

Ste že odkrili odgovor na vprašanje, kaj je bistvo tega, da se ljudje vračajo k vam?

Zagotovo zasnova centra. ALEJA je z arhitekturnega vidika, vodnih elementov, zelenja, prostornimi hodniki, svetlobo in urejenega parkirišča, presežek. Ljudje si želijo urejenosti in jo tudi cenijo. Drugi faktor pa je potreba po druženju. Marsikomu prija že sedenje na eni izmed klopi ali kavarnic, opazovanje sprehajajočih se ljudi in nasploh videvati druge obraze.

Vas je tekom popolnega zaprtja države kdaj oblilo malodušje? Kako ste vzdigovali lastno razpoloženje?

Vsekakor me je zgrabilo malodušje. Po desetletnem ukvarjanju s projektom čakaš na trenutek zadoščenja, ki ga naposled ni bilo. Ni bilo obiska, rezultatov, ki smo jih pričakovali.

Znašli smo se v slepi ulici, iz katere ni bilo videti izhoda, vendar smo ohranjali vztrajnost ter se predvsem trudili najti skupni jezik z vsemi, ki so vključeni v zgodbo.  

Kaj ste sami najbolj pogrešali?

Druženja. Ko smo tičali v svojih 'balončkih', več mesecev nisem videl svojih prijateljev. Pa zabave, piknike in potovanja. Teh mi je najbolj primanjkovalo. Zdi se, da je minulo leto v primerjavi z vsemi do sedaj minilo najhitreje, navkljub temu, da se ni pripetilo nič posebnega.

 Drži pa, da je bilo obdobje pisano na kožo krepljenju medosebnih vezi ter posvečanju časa bližnjim – kako v trenutnem ponovnem zanosu obveznosti kot oče treh hčera ohranjate ravnovesje med poslovnim in družinskim življenjem?

Včasih težko. Z ženo sva jih polno zaposlila – ena ima plesne urice, druga jahanje, tretja plavanje. Nedavno tega mi je, zaradi svojih obveznosti, pripravila urnik in moral sem vse tri peljati na dejavnosti. To je bila ena sama vožnja. (smeh) Medtem ko sem eni zavezoval rolerje, sem drugo že moral peljati naprej. Ni pa očetovstvo v osnovi težko, ker ga imam neizmerno rad. Treh otrok nimam po naključju, saj sem si od nekdaj predstavljal imeti veliko družino. Na srečo opravljam takšne vrste službo, da lahko popoldneve posvetim družini in se zadev, ki so še ostale v zraku, ponovno lotim v večernih urah.

Zdi se, da je družina element, iz katerega črpate energijo, potrebno za pomembne karierne odločitve.

Če ne bi imel družine, dvomim, da bi bil uspešen v poslu. Za seboj imam namreč drugačne poglede. Včasih mi moje punce rečejo nekaj, nad čimer se zamislim. "Oči, to nisi dobro naredil," denimo. (smeh) Žena pa je moj um.

Že večkrat sem se pošalil, da z njo ne bom več obiskoval ALEJE, saj ob vsakem obisku opazi malenkosti, ki bi jih lahko še dodelali.

Sledite pri sprejemanju odločitev raje srcu ali razumu?

Nečemu vmes. Odločam se, kot čutim, da je prav. Je pa potrebno sklepati tudi razumne odločitve. Če denimo kakšen najemnik prostorov, ki je v projekt vložil veliko, temu navkljub trpi, se ne morem odločati na podlagi čustvene plati. Z razumom lahko bolje svetujem. Začutim, kako ljudje razmišljajo. Nekdo lahko zastavi odlično blagovno znamko, vendar če ne zna peljati posla, podjetje ne bo delovalo. V ozadju mora za uspeh tičati prava energija. Če ALEJA ne bi imela takšne vizije, bi bila zgolj kup betona z železjem in zelenjem. Center pa s tokom časa pridobiva in ustvarja energijo, zaradi katere se ljudje v njem počutijo odlično.

 

 

 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord