Včasih so ljudje, ki pridejo samo mimo, najboljši za dušo (piše: Maja Fister)

Smešno, v uvodu oboji naredijo povsem identičen gib. S prsti leve roke k sebi dvakrat, trikrat stisnejo tisto ročico za smernike. A namen in sporočilo enih in drugih si ne bi mogla biti bolj različna.

Prvi ti prihaja nasproti.

Drugi je za tvojim hrbtom.

Prvi ti z mežikom luči sporoči: »Hej, neznanec, tole je prijateljski namig, da vozi varno in se drži omejitev na cesti. Za ovinkom merijo hitrost!«

In drugi ti neučakano pravi: »Spravi se mi s poti, nesposobnež!«

Ne ve pa, ali tisti počasnež spredaj vozi počasi, ker je že enkrat letel s ceste in ima ob povratku nanjo vsakič znova tresoče roke. Ne ve, ali vozi počasi, ker ima na zadnjem sedežu torto, ki jo pelje nečakinji. Ne ve, ali vozi počasi, ker je imela sopotnica ravno operacijo, ko so ji odstranili žolčnik in jo ob vsaki luknji v cesti zaboli tam, kjer so šivi. 

Ne ve, ali je razlog za presežek previdnostni banalen, opravičljiv ali gre za nespretnega voznika, ki morda na čisto vsaki vožnji živcira, ali celo ogroža druge. Kot tudi on ne ve, ali se tistemu zadaj spet tako prekleto mudi, ker zamuja nekaj življenjsko pomembnega, ima že tako slab dan ali je zgolj zelo spreten, a tudi agresiven voznik, ki morda na cesti prav tako kdaj ogroža ostale.

Ne poznamo zgodb in razlogov vseh, s katerimi si delimo poti. Lahko pa manj renčimo in več migamo z repom, kar tako, ker tudi to lahko.

Na kateri strani ceste se znajdemo pogosteje? 

Študije trdijo, da imamo največji krog prijateljev nekje med 18. in 25. letom, potem se ta začne drastično krčiti. Takrat se jih nekaj malega drži še iz osnovne šole in uric popoldanskih dejavnosti, nekaj je otrok sosedov in prijateljev naših staršev, ki so nam jih vsilili v druženje, da so lahko odrasli na vrtu v miru pekli na žaru in smo jih hočeš-nočeš nekje vmes dejansko vzljubili. 

Nekaj tistih, s katerimi smo doživeli vse pomembne »prviče« v življenju in poznajo naše pubertetniške sanje in strahove, je prišlo še v srednješolskih letih. In potem se po sistemu snežne kepe v naša življenje lepijo še vsi prijatelji teh prijateljev in kolegi novih ljubezenskih partnerjev. Krog se širi. 

Nato na morebitnem faksu in kasneje še v službah ujamemo še nekaj tistih s precej podobnimi zanimanji, vsaj v kariernem smislu. To je obdobje, ko nam (še) ni povsem vseeno, kaj si drugi mislijo o nas, želimo si prijateljev, bližine in odobravanja ljudi, tem več, tem bolje. 

Mrežimo se, dokaj iskreno nas zanimajo njihove zgodbe in radi delimo svoje, hodimo na družabne dogodke in širimo svoj krog. Splošni stopnji intro- in ekstrovertiranosti posameznika primerno, seveda. 

Nato se nekega jutra zbudimo in ugotovimo, da se nam tega enostavno res ne ljubi več.   

Da si že itak ne uspemo vzeti časa niti za tiste najdražje, kaj šele za nove. In da se nam ni treba več nikomur dokazovati, saj zdaj pa ja že vemo, kdo smo in zakaj smo in pri tem ne potrebujemo stadiona občinstva, ki nam vzklika »Maš to!«, nam boža samozavest in si o nas misli le najboljše. 

To je verjetno tudi ta prelomna točka. Točka, ko nam postane vseeno, kaj si drugi mislijo, je pogosto tudi točka, ko nehamo biti do vseh tako vljudni, strpni, razumevajoči in prijazni. Nehamo se truditi z idejo, da bi bili lahko vsi skupaj prijatelji.

Starejši, izkušenejši in bolj suvereni smo, bolj jasno nam je, kakšne ljudi želimo okoli sebe in kakšnih nimamo več energije tolerirati. Jasno, ljudje smo si različni in ni vsaka energija kompatibilna z drugo. Vsaj brez veliko truda ne.

Tako z odraslo dobo začnemo zapirati svoje kroge, na okna proti vsem nebodigatrebcem namestimo komarnike in žaluzije, zasadimo žive meje in se nehamo truditi z grajenjem odnosov z ljudmi, ki jim ni uspelo pravočasno skočiti v naš krog, preden smo na ograjo namestili še verigo in bodice.

»Kdo so to? Oni niso naši!« vzklikamo, ko nekdo sumljivo postaja pred našo ograjo in kuka skozi odpadlo listje na naše dvorišče. Pa ne mislim dejanske situacije oprezajočih sumljivcev pred vrati, mislim bolj v metaforičnem smislu. 

Kaj pa, če prihajajo v miru? Kaj pa, če so samo prijazni? Če si nas iskreno želijo spoznati? Če morda še vedno gradijo svoj krog, ker do 25-ke tega niso utegnili ali pa jim ga je vmes odpihnilo življenje? 

Odkar imam svoje primarne kroge bolj kot ne sklenjene, zarisane in ustaljene, so moj vir svežih srečanj predvsem mimobežniki. To so tisti, ki poblendajo pred radarjem na Šujici – čeprav že itak vsi, tudi tisti, ki nimajo pojma, kje Šujica sploh je, vedo, da je tam pogosto tudi radar.

Tisti, ki me na blagajni spustijo naprej, ko vidijo, da imam v roki samo wc papir in majonezo. Tisti, ki mi na parkirišču ujamejo odkotaljene pomaranče. Tista teta, ki me prosi, če ji lahko preverim naslov, nakracan na listek in jo usmerim do prave ulice.

Do tistih težjih tem, ko sedim v čakalnici in si v mislih ponavljam, kaj vse moram povedati, da ne bi česa ključnega pozabila, pa mi mlada punca na levi od nikoder zaupa, da ima raka, čeprav jo vidim prvič, verjetno zadnjič in ne poznam niti njenega imena. Nekomu je morala povedati. Nekomu, ki ne pozna njenega imena. Izreči na glas. To je vse. 

Tako kot se naše poti sklenejo, se tudi razidejo. A pri tistih, ki so mi ljubši, ostaja tisti sladek občutek, da nismo sami, tudi ko naši bližnji niso blizu. Da se včasih lahko zanesemo tudi na razumevanje koga, ki je iz enega čisto tujega kroga.

Včasih se je lažje zaupati neznancu. In včasih neznanec odreagira boljše od "naših". Včasih so ljudje, ki pridejo samo mimo, najboljši za dušo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord