Post-pandemijska anksioznost (tudi vračanje v NORMALO skrbi nemalo ljudi)!

V nadaljevanju iz njenega daljšega prispevka, ki je nastal po odzivu na desetine bralcev na raziskavo BuzzFeed Newsa, povzemamo nekaj razmislekov, v katerih se bo morda prepoznal tudi kdo izmed vas.

23-letna tehnologinja radiologije, ki se je predstavila kot Mazzy, se sicer veseli ponovnega snidenja s prijatelji in romantičnega potovanja, ki ga planira po koncu pandemije, vendar pa ...

"Resno me skrbi, da bodo ljudje opustili vse zaščitne ukrepe, še preden bi bilo to dobro. Že zdaj imam polno ordinacijo ljudi, ki si snemajo maske med pregledom. To pospremijo z besedami: 'Pa saj ste že cepljeni? Ne morete zboleti.' Utruja me neprestano ponavljanje, da četudi sem bila cepljena, lahko še vedno prenašam virus, kar me skrbi. Virus lahko prenesem na svojega fanta, ki sodi v ogroženo kategorijo, sploh pa bi rada še kdaj videla svoje starše. Ljudje bi morali začeti bolj pozorno poslušati, kaj jim skušajo dopovedati eksperti. Prenehati se morajo zanašati na zdravstvene delavce v prvih bojnih vrstah."

62-letna Lisa Russel, nadomestna učiteljica v Severni Karolini, pa je zaskrbljena, da nas čakajo novi pandemijski valovi.

"Dokler ne bo pandemija pod nadzorom po celem svetu, bodo ljudje še naprej trpeli in umirali."

Amy Gujsbers van Wijk, 28-letna scenaristka iz New Yorka, dodaja.

"Ne verjamem, da se bo še kdaj zgodila 'nova normalnost' brez virusa. Še posebno, ker je v ZDA tako veliko ljudi anticepilsko naravnanih."

Hannah Merchant, kuratorka v bostonskem muzeju, pa se boji dneva, ko se bo  morala ponovno začeti voziti na delovno mesto. Pred pandemijo je 36-letnica vsak dan porabila tri ure dneva na vlakih in podzemnih.

"To me je izčrpavalo tako mentalno kot fizično. Odkar delam od doma, lahko spim dve uri več vsak dan. Tako jaz kot moj mož sva bolje razpoložena, ker vse te vožnje odpadejo, pa tudi več časa ostane za naju."

Kris Kelley Majors, fotograf iz Filadelfije, je poročala o podobnem. Ne le, da se z možem bolje razumeta potem, ko je ta pričel več delati od doma, temveč imata zdaj naenkrat več časa za to, da ga preživita skupaj in si pomagata pri gospodinjskih delih.

"Zaenkrat se še nič ne govori o tem, da bi se moral s kolegi vrniti v pisarno, a me je vseeno strah. Zdaj sva se tako navadila na to, da imava več skupnega časa, pa tudi na delitev skupnih hišnih opravil, da si ne prestavljam več, kako bo, ko tega ne bo več. Nisem prepričana, da bom to sploh še lahko vse zmogla sama."

In potem so tukaj tudi tisti, ki se nočejo več vrniti v takšne delovne okoliščine, kot so obstajale pred pandemijo.

25-letna raziskovalka KB je povedala:

"Zakaj za božjo voljo bi še hotela ves svoj čas preživeti na delo ali pa ob misli na delo? Če kaj, vem, da tam nihče ne razmišlja o meni. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak tekom pandemije sem se zavedla, da so mi bolj od kariere pomembni moji domači, pa tudi moji hobiji. Če kaj, potem so se mi v zadnjem letu še kako spremenile prioritete."

26-letna strokovnjakinja za digitalne strategije iz Louisiane:

"Pred pandemijo sem živela nadvse stresno urbano življenje in imela opravka z nadvse tekmovalnim delovnim okoljem. Tako zelo me je vsrkalo to neprestano dirjanje, da sem bila na robu izgorelosti. S prehodom na delo na domu sem se odločila za selitev nazaj v domači kraj. To mi je omogočilo, da sem več časa preživela z domačimi in naredila revizijo tega, kaj mi je v resnici pomembno v življenju. Postalo mi je jasno toliko stvari. Predvsem to, kako nesmiselno je bilo vso tisto dirjanje. Skrbi me, kaj se bo zgodilo potem, ko se bomo vrnili v pisarne in v isto tekmovalno vzdušje. Bom to novo perspektivo izgubila? In z njo tudi na novo pridobljeni notranji mir?"

33-letna Nicole Peevy, študentka in podjetnica iz Los Angelesa, ki so jo med pandemijo odpustili, potem pa je doživela še travmatične izgube zaradi nekaj smrti v družini, je že odločena:

"Nikoli več nočem delati za kakšno korporacijo. Tako sem bila jezna, ker so se stvari tako odvile in kako zaposlovalcem ni prav nič mar, če zaradi dela izgoriš do smrti. Vse to me je naredilo depresivno in morala sem se vprašati, kakšen je sploh smisel mojega življenja. Zdaj vem, da hočem delati zato, da bom lahko živela, in nič več živeti zato, da bi lahko delala."

Posledice pandemije so pustile svoj pečat tudi na medosebnih odnosih.

KB je povedala:

"Pandemija mi je pokazala, da je tam zunaj veliko ljudi, s katerimi sem se družila, ker me je bilo strah, da ne bi imela dovolj prijateljev. Ko se bodo stvari normalizirale, se bo to spremenilo. Že zdaj vidim, kako močno se spreminja moj krog prijateljev in verjamem, da si bom svoj čas v prihodnje organizirala precej drugače."

Do podobnih zaključkov je prišla tudi Lauren, nekdanja zaposlena pri transportnem podjetju v Seattlu:

"Nič več nočem imeti tako širokega kroga znanstev, kot sem ga imela pred pandemijo. Celo generacijo starejših smo izgubili v moji družini. Nadvse stresno je bilo pokopati sedem družinskih članov, medtem ko so se bogati beli razvajenčki hvalili s tem, kako so preskočili cepilno vrsto, ker se jim je mudilo potovati. Z ljudmi, ki jim je bilo pretežko slediti preventivnim ukrepom, v svojem življenju enostavno nočem imeti več opravka."

Nicole R., pravnica iz New Jerseya:

"Ne zaupam več tako ljudem, kot sem jim nekoč. Nekaj svojih prijateljev in celo družinskih članov sem dobila na laži, da niso bili v rizičnih kontaktih, ko so prišli na obisk, da bi videli otroka."

Katrina Ehrnman-Newton, knjižničarka iz Portlanda v Oregonu, pa je povedala:

"Izgubila sem precejšen del vere, ki sem jo imela v ljudi, da bodo storili to, kar je prav, ko bo to potrebno. Pa naj bo to v trenutkih porasta rasnega nasilja, porastu gibanja antimaskerjev ali pa čisto enostavno, s preprosto gesto pomoči v trenutku, ko smo soočeni s trpljenjem in smrtjo v družini. Moja krščanska vera v dobro je ta trenutek na precej nizki ravni."

35-letna Dana, analitičarka iz Indiane, poroča o drugačnih strahovih.

"Strah me je spustiti ljudi spet v svoj dom. Zdaj je moj dom tako pisarna kot varen prostor. Prav nič mi ni več všeč ideja, da bi nekdo kar tako stopil v moj dom. Ne vem, kje so bili in s kom so se družili."

Maggie A., 22-letna študentka prava, z naslednjo skrbjo še zdaleč ni bila edina.

"Verjamem, da me bo še kar neka časa strah velikih skupin ljudi."

Kar nekaj Američanov azijskega porekla pa je opozorilo še na eno sramoto, to je rasizem, ki ga je razkrila prav pandemija.

Jasmine, študentka iz Teksasa:

"Izogibam se temu, da bi šla ven sama. Neprestano gledam čez svojo ramo, ker me je strah napadov. To se ne bi smelo dogajati. Zakaj moram zdaj naenkrat živeti v strahu pred svetom?"

Eunice Kim, 25-letna njujorčanka:

"Breme rasizma, ki smo mu priča ... skupaj s pandemijo bo moje življenje precej drugačno. Ne grem več v predele mesta, kjer živi pretežno bela populacija, izogibam se krajev, kjer nisem dobrodošla zgolj zaradi moje rase in etnije. To, da me zmerjajo z Kung Flu, korono, vuhanskim virusom in kitajskim virusom, kako naj se vendar počutim varno? Ko se enkrat tako veliko ljudi obrne proti nam, Azijcem, se življenje za nas zelo spremeni. Tudi ko bo pandemije konec, bom verjetno še naprej v stanju stresa. V strahu za preživetje."

Na poziv BuzzFeed Newsa se je odzval še 37-letni Rae, ki dela v službi storitvenih dejavnosti.

"Mislim, da je manjko distrakcije, ki ga prinašajo šport, filmi in potovanja, prisilil številne, še posebno privilegirane, da se soočijo z neudobno realnostjo. Upam, da bo pandemija postala transformativna sila, katere posledica bodo globoke družbene spremembe."