Besede, ki jih je izrekla, zvenijo neverjetno, a to še ne pomeni, da se ni zgodilo.
Ksenija Krkljuš je babica in upokojenka iz Novega Sada, ki je, kot je pred nekaj leti razkrila za srbske medije, delala je in skrbela za dom, pomagala otrokom pri domačih nalogah ... Skratka: živela je povsem povprečno življenje. In nihče ne bi rekel, da je že pri 13. letih doživela klinično smrt. Pisalo se je leto 1965. Šla je na operacijo popkovne kile in takrat se je zgodilo nekaj, kar si prej ni mogla niti predstavljati.
Svojo izpoved je pred časom delila v jutranjem programu televizije Pink, kjer je povedala, da je kilo (bruh) dobila že kot dojenček, ker je veliko jokala, saj njena mama ni imela mleka za dojenje. Zato so jo napol mrtvo odpeljali k sosedi, ki jo je dojila šest mesecev skupaj s svojim sinom. Ta njen "mlečni brat", kot pravi, je bil Đorđe Balašević, znameniti novosadski kantavtor, ženska, ki jo je s svojim mlekom rešila, pa je bila njegova mama.
"Živela sem normalno življenje"
"Po tisti operaciji pri 13 letih sem živela kot vsako normalno dekle. Odraščala sem v veliki družini in bila sem prva vnukinja med vsemi odraslimi, zato sem morala le poslušati, nisem smela vpiti... Bila sem navihana in sem se družila predvsem s fanti," pravi Ksenija, ki je nato opisala, kaj se je zgodilo med operacijo, po kateri je doživela klinično smrt.
"O tem nimam pisnih dokazov – oziroma jih imam, ker se je na klinični sliki videla ravna linija, priča pa mi je bil moj stric Laza Petrović, ki žal ni več živ, a je takrat delal na novosadski kirurgiji. Edina živa priča mi je teta, ki je še živa in še danes pripravljena potrditi, da se je tako zgodilo," pove Ksenija. Nato pa je opisala tudi, kaj je "tam" videla...
Ustavilo se ji je srce
"Rekli so mi, da mi je srce popolnoma zastalo in da je bil na aparatu samo raven signal. Tega ne bom nikoli pozabila. Šla sem skozi črn tunel, in v tistem trenutku nisem videla sebe, temveč samo belo svetlobo, ki je bila ogromna in je z neverjetno hitrostjo prihajala iz tunela. Tam nisem videla nikogar, a bila je najlepša travnata planjava s poljskim cvetjem, najlepša, kar sem jih kdaj videla… Ni bilo vetra, pa se je vse premikalo, kot da piha; nebo je bilo svetlo modro, a brez sonca in oblakov… Nikoli nisem občutila večje ljubezni in miru, slišala pa sem tudi neko nežno glasbo," opisuje Ksenija.
In potem popoln preobrat: "Nenadoma pa je neki grob moški glas zavpil name, da se moram vrniti in da še ni moj čas. 'Kaj ti delaš tukaj?' me je vprašal. Rekla sem, da sem prišla domov, z neizmernim veseljem, kot da sem končala domačo nalogo in srečna prišla domov… Rekla sem, da ni moj čas, ampak da želim ostati," pripoveduje Ksenija in dodaja, kaj se je medtem dogajalo v bolnišnici.
"Ime mi je Ksenija, ampak mooj vzdevek je Nena. In ko sem bila ‘mrtva’, me je stric oklofutal, polivali so me z vodo, trepljali, stric me je klical ‘Nenac, Nenac, zbudi se’… Takrat se je res zelo prestrašil," pove Ksenija. Dodala je še, da ji je oče ob rojstvu dal tudi skrivno ime – Paraskeva – za katerega ji je pozneje šele povedal, da ga ima, in jo prosil, da ga ne omeni nikomur, dokler ne umre. Ksenija verjame, da to ime nekaj pomeni in da ima povezavo z vsem, kar se ji je kasneje zgodilo v življenju.
Čutila je veliko žalost
"Ko sem se prebudila v bolniški postelji, sem občutila neizmerno žalost. Ko sem se vrnila domov, se je zgodil nek družinski dogodek, za katerega sem natančno vedela, kaj se bo zgodilo, kot deja vu. Točno sem vedela, kaj bo sledilo, a nisem mogla vplivati na to in sem staršem ves čas govorila: ‘To se je že zgodilo, to sem že videla’, in kaj naj bi si mislili drugega kot to, da sem nora," pravi Ksenija. Dodala je, da je od takrat izredno intuitivna in da je mnogim kolegom in znancem znala rešiti neko življenjsko situacijo, čeprav so nekateri enostavno niso hoteli poslušati, čeprav jim je videla rešitev.
"Zatirala sem to v sebi, življenje je teklo dalje – hiša, služba, otroci –, potem pa sem začela o tem brati, o podobnih izkušnjah drugih ljudi, ker me je to nekako vleklo," zaključi Ksenija, ki je o svoji izkušnji napisala tudi knjigo.
Povzeto po: Mondo.rs
