Zakaj je vredno plačati ceno za to, da SMO točno to, KAR SMO!

Zato upravičeno pravijo, da ’biti to, kar si’ prihaja s svojo ceno.

Ljudje nas bodo videli. Zares videli. In nas sodili.

Nekateri nas bodo imeli radi, drugi nas bodo sovražili, večini pa bo za nas povsem vseeno.

»Opazil sem, da v mojih medosebnih odnosih na dolgi rok ne pomaga, če se pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem. Prav nič mi ne pomaga, če se delam, da sem miren in prijeten, ko pa sem tisti hip v resnici jezen in kritičen. Ne pomaga, če se delam, da imam odgovor na vprašanja, ko pa se mi v resnici ne sanja, za kaj gre. In prav nič mi ne pomaga, če se delam, kako priljuden in ljubeč sem, če pa sem ravno takrat sovražno nastrojen. Ne pomaga tudi, če igram, kako poln zaupanja sem, ko pa sem v tistem trenutku prestrašen in negotov. Vse to drži tudi, ko gre za najbolj enostavne ravni v odnosih.« - psiholog Carl Rogers

Biti povsem transparenten v odnosu z drugimi pomeni, da smo odprti tako glede ’dobrega’ kot ’kontroverznega’ v svojem značaju. Kar je lahko boleče. Pa vendar je od tega bolj pomembno to, da nas bodo v tem primeru ljudje vendarle lahko zares spoznali in zato tudi bolje razumeli. Še več. Ljudje, ki vas bodo imeli radi takšne, vas bodo imeli radi za to, kar v resnici ste, in ne za to, za kar se predstavljate.

Imeti en sam resničen odnos z nekom, ki vas sprejema takšnega, kot ste, je neprimerno bolj izpolnjujoče kot imeti na stotine lažnih odnosov z ljudmi, ki imajo radi le vašo ’zaigrano podobo’.

S sprejemanjem prihaja želja po rasti

Psiholog in avtor Carl Rogers je hkrati pionir gibanja ’osebnostno-centrirane terapije’.

Temeljni teoretski postulati te terapije pravijo, da je v odnosu med terapevtom in klientom nujno vzpostaviti brezpogojno sprejemanje. Namesto da bi terapevt klienta sodil ali poskušal za vsako ceno rešiti njegove težave, je cilj terapevta, da omogoči ’prostor’, kjer se bo klient lahko razgalil brez strahu pred sodbo.

Prav brezpogojno pozitivno sprejemanje (v vsem, kar drugi človek v resnici je, in torej brez poskusov, da bi ga spreminjali) ponuja priložnost za osebnostno rast. Ta se v klientu budi naravno in brez prisile takoj, ko se ta zares sooči z vsemi vidiki samega sebe.

Ali, kot pravi Carl Rogers v svojem najbolj slavnem citatu:

»Najbolj zanimiv paradoks se zgodi, ko sprejmemo to, kar smo. Šele takrat si zaželimo to spremeniti!«

Cilj Rogersove terapije je zato ravno to: klientu zagotovi varni prostor, v katerem se bo lahko raziskal in odkril brez strahu pred sodbo. Da pa bi se to lahko zgodilo, mora biti terapevt sprejemajoč, empatičen in sposoben, da klientu prisluhne v vsaki misli in čustvu, ki terja razrešitev ali pojasnitev.

Rogersov pristop k terapiji je povsem skladen s psihološko teorije skupnih terapevtskih faktorjev, na katero prisegajo kognitivno-vedenjski in psihodinamični terapevti. Obema pristopoma je skupno, da najvišje čislata močan, zaupanja poln in sprejemajoč odnos med klientom in terapevtom.

’Biti to, kar si’ je proces

Carl Rogers na tem mestu rad poudari še en, a izjemno pomemben vidik stanja ’biti, kar si’. Popolna avtentičnost namreč ni nekaj fiksnega. ’Biti to, kar sem’ je nasprotno: izjemno dinamičen proces.

To, kar smo (mislimo, čutimo in delujemo) danes, je nekaj povsem drugega kot to, kar smo (mislili, čutili in delovali) pred desetletjem ali dvema. In čez deset let bomo zagotovo drugače (mislili, čutili in delovali) kot danes.

Tako kot se nenehno vse spreminja v življenju (in vesolju), tako se nenehno osebnostno spreminjamo tudi ljudje. Iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto.

Kadarkoli torej razmišljate o tem, da ’ste, kar ste’ ali pa ’se odkrivate’, morate vedeti, da v sebi ne gre iskati nečesa, kar je stalno, temveč ste pozorni na proces v sebi, ki se nenehno spreminja in še vedno odvija.

»Ko (klient) vstopi v odnos s terapevtom, si najverjetneje zada nalogo, da bo dosegel neko fiksno stanje. Želi si torej doseči točko, na kateri bodo vsi njegovi problemi naenkrat rešeni, pa naj gre za njegovo delovno učinkovitost ali zadovoljstvo v ljubezenskem partnerstvu. Skozi svobodo odnosa s terapevtom pa nato spozna, da bo moral opustiti svoje fiksirane cilje ter sprejeti veliko bolj zadovoljujočo resnico o tem, da kot človek (in osebnost) v resnici ni neka fiksna entiteta, temveč ’proces, ki je v nastajanju’.« - psiholog Carl Rogers

Tako kot njegov klient pa mora klienta videti tudi njegov terapevt, namreč kot ’proces v nastajanju’.

»Če drugega človeka vidimo kot nekaj fiksnega, potem smo ga diagnosticirali in klasificirali za nekaj, v kar ga je oblikovala njegova preteklost, s čimer zgolj utrdimo omejitve njegove potencialne rasti. Če ga nenehno vidimo kot proces v nastajanju, podpremo njegove resnične potenciale za rast in razvoj,« je še jasen Carl Rogers.

Takšen odnos do ljudi nam je lahko v pomoč pri vseh naših odnosih (in torej ne zgolj v odnosu med terapevtom in klientom). Ko spoznamo spremenljivo naravo ljudi na splošno, se avtomatično zgodi velika čarovnija: tako sebi kot drugim omogočimo svobodo, da začnemo osebnostno rasti v boljše ljudi.

Biti jaz v resničnem odnosu

Še Rogersova sklepna misel:

»To, da ste, kar ste, ne bo rešilo vaših ’problemov’, lahko pa računate, da vas bo takšen pristop odprl za več globine in višine vsega, kar v življenju izkušate, čutite in dihate. Zavedanje o svoji unikatnosti sicer prihaja z nekaj več samote, po drugi strani pa bodo vaši (sicer redkejši) odnosi z drugimi bolj polni, kvalitetni, globlji, bolj zadovoljujoči in pristni.«

Misel na to, da boste prav zaradi pristno izražene unikatnosti morda obkroženi z manj ljudmi, večino ljudi sicer sprva plaši. Vendar pa: ko ste resnično zavezani temu, kar v resnici ste, vam bodo hrbet obrnili zgolj ljudje, ki že do zdaj niso bili zares kompatibilni z vami. In s tem ni nič narobe. Če boste zato, ker boste enostavno to, kar ste, izgubili stik s številnimi ljudmi, s katerimi ste imeli zgolj površinske odnose, ne pozabite, da bodo z vami ostali (morda redki, a zato toliko bolj dragoceni) tisti, s katerimi boste lahko imeli resničen in polnokrven odnos.

Ko boste razumeli (in v resnici občutili) razliko med površinskim in resnično polnim odnosom, vam bo postalo jasno, da dobrobiti močno pretehtajo (zgolj navidezno visoko) ceno, ki jo morate 'plačati' za to, da lahko ste, kar ste.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord