Zakaj tako veliko ljudi ne verjame v resnost nevarnosti globalne pandemije?

Do danes se je to skupaj z mnoštvom teorij zarote med prebivalstvom le še razširilo.

Ker so tako kot drugod po svetu s kovidioti imeli opravka tudi v Kanadi, se je na ta račun oglasilo kar nekaj strokovnjakov človeškega vedenja in komuniciranja. Ti so bili mnenja, da so stvari nekoliko bolj kompleksne, kot se to morda zdi na prvi pogled.

Da ne gre zgolj za sebične ’butlje’ (pa čeravno je povsod tudi nekaj takšnih), je prepričan Robert Gifford, profesor psihologije in okoljskih študij na fakulteti University of Victoria.

»Naši možgani so evolucijsko oživčeni tako, da hipno reagiramo na prežečo nevarnost,« je med drugim povedal za kanadski National Post. Ker pa so v kolektivnih scenarijih tveganja izostala jasna, enostavna in neposredna sporočila o resnični grožnji, ki ga virus predstavlja za prebivalstvo, se med ljudmi prične nezadržno širiti skepsa.

Yoni Freedhoff, profesor za družinsko medicino na University of Ottawa, se v luči nedavne ustavitve države in vsesplošne karantene z Giffordom strinja:

»Zaskrbljen sem zaradi načina poročanja o novih primerih okužb. Neprestano slišim stroko in politike poročati o novih 400 ali 500 okuženih v Ontariu, kar zgolj pomeni, da so v številčno omejenem zajemu vzorcev, torej pri okoli 10.000 opravljenih testih, našli in potrdili največ 500 njih. Ljudje te vrste poročanje razumejo, kot da je v celem Ontariu potrjeno okuženih le 500 ljudi, v resnici pa je ’tam zunaj’ na deset tisoče prav takšnih. Poročati bi morali o številkah slednjih.«

Freedhoff verjame, da prav relativno nizke številke, o katerih se poroča, napeljujejo nekatere ljudi k razmišljanju, da jih problem nekako ne zadeva.

»Več kot očitno je, da ljudi prežema lažen občutek varnosti, zato lahko pričakujemo, da bo naslednji val okužb veliko večji,« je bil že marca prepričan Freedhoff.

»Če pa bi javno diskusijo opremili s številkami, ki bolj resnično povzemajo grožnjo okužbe z virusom, bi ljudje stvari jemali bolj resno. Številkam, ki jih vlada lahko posreduje tudi prek tvita, bodo sledili tudi naslovi v medijih.«

Problem načina poročanja, ki mu sledi večina držav po svetu, zmanjšuje občutek tveganja za okužbo, naši možgani, ki so nagnjeni k optimizmu, pa zato grožnjo zavrnejo kot minorno. »Vsem po vrsti nam je skupno to, da se radi samo-tolažimo z mislijo, da bo še vse v redu, da smo pametnejši od drugih ljudi in da smo bolje videti od večine njih. Stvari se bodo slej ko prej uredile,« še dodaja Gifford.

»Vse to nam v običajnem življenju lahko koristi. Prav zaradi takšnih prepričanj ljudem slej ko prej uspe najti partnerja in se dobro odrezati v šoli. Ko pa gre za zdravstveno krizo, kot smo ji priča zadnje tedne (in mesece), pa nam ’nadevanje’ te vrste ’rožnatih očal’ prej škodi kot koristi.«

Takšni zaključki naj bi bili še posebno značilni za mlade moške. Tako je vsaj pokazala kanadska anketa National Posta, v kateri se je izkazalo, da je bilo 49 odstotkov žensk zelo zaskrbljenih zaradi epidemije, medtem ko je bilo med moškimi takšnih le 30 odstotkov.

In vse to ne velja zgolj za Kanado.

»Ob začetku pandemije smo prebivalstvo obveščali, da 80 odstotkov obolelih zaradi Covida-19 izkusi zgolj mile simptome in da bolezen ogroža samo starejše in šibke,« dodaja svoje še Lee Ashton, raziskovalka na University of Newcastle. »In zato je veliko mladih ljudi prepričanih, da so na virus imuni. Da se jim torej ne more nič hudega zgoditi, zato vsega skupaj ne jemljejo resno.«

Še posebno mladi moški pa naj bi bili skupina, ki ostaja gluha za sporočila zdravstvenega tveganja, še ve povedati Ashton, katere tema raziskav je prav komunikacija z mladimi moškimi o zdravi prehrani. »Če boste njih vprašali za mnenje, bi ti le zamahnili z roko, opustili vse ukrepe socialne distance in z njimi tudi vsako upanje za umirjanje krivulje okužb.«

Problem pa seveda še zdaleč niso zgolj mladi ljudje.

»Jasno, dosledno in preprosto poročanje je ključno za to, da vas bodo ljudje jemali resno, ko javnost obveščate o nevarnosti. Zgolj takšne vrste poročanje ima za posledico lahko spremembo v vedenju ne glede na demografsko skupino, ki ji pripadajo,« pa zaključuje polemiko Elias Fernandes Domingos, španski raziskovalec kolektivnih tveganj.

Računati gre namreč na to, da bodo zgodbe, teorije in mešana sporočila ljudi z lastnimi množičnimi platformami in veliko sledilci na družabnih omrežjih ’vodo vseeno skalile’, zato je v situaciji, ki lahko vsak trenutek nevarno eskalira, nujno, da se pomena svoje vloge v situacije čimprej pričnejo bolj zavedati prav uradni prenašalci informacij, politiki in strokovnjaki.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere