Kako je covid-19 razgalil slovenski zdravstveni sistem

Pomanjkanje zdravnikov srž vseh tegob

10. 2. 2021, 15:04 | Ozadja | Piše: Ana Turk

                            Kako je covid-19 razgalil slovenski zdravstveni sistem (foto: Shutterstock) Shutterstock

In s prstom pokazal na osrednje krivce za številne križe slovenske zdravstvene scene. In ti križi ne tičijo v številu zaščitnih mask, respiratorjev in druge opreme. Prav tako se ne skrivajo v številu bolniških postelj.

Srž vseh tegob je manjko zdravnikov. In, kakopak, drugega zdravstvenega osebja.

Slovenija pod evropskim povprečjem

Na kar nas, roko na srce, iz jedra stare celine svarijo že lep čas. Nenazadnje so številke evropskega statističnega urada Eurostat že leta 2017 razodele, da smo pred dobrimi tremi leti na tisoč prebivalcev premogli 3,1 zdravnika, članice Evropske unije pa v povprečju 3,6.

Še več: rekorderji Avstrijci so imeli 5,18 zdravnika na tisoč prebivalcev, Litovci dobre 4,5, Švedi 4,26, Nemci 4,25, za stotinko manj od njih Bolgari. 

In tako smo se Slovenci s klavrno številko 3,1 zasidrali na rep evropske lestvice. Med 24 članicami EU, ki so poročale o številu zdravnikov (številk niso sporočile Grčija, Portugalska, Slovaška, Finska), je imelo manj zdravnikov samo pet držav. Romunija, Poljska, Belgija, Luksemburg in Velika Britanija; ta je bila za čas poročanja še pod streho EU.

Zdesetkani študentje medicine

Pa se vprašamo: kako je mogoče, da smo se znašli v kadrovskem krču, če pa smo pred desetletjem in pol, pisalo se je leto 2004, poleg ljubljanske medicinske fakultete dobili taisti hram zdravniške modrosti še v štajerski prestolnici. Vpis v prvi letnik pa: povprečno sto študentov vsako študijsko leto.

Iz statistik mariborske fakultete še razberemo, da se z nazivom doktor medicine okiti več kot 90 odstotkov pri njih vpisanih študentov.

Kje potemtakem tiči težava, da zdravniških halj pod Alpami manjka?

»Na predlog oblasti smo vpis v zadnjih dveh letih povečali in to bolj kot ljubljanska fakulteta z dolgoletno tradicijo. Letošnje študijsko leto smo tako vpisali rekordnih 120 novih študentov,« s številkami streže rektor mariborske medicinske fakultete Zdravko Kačič.

In, glej, tudi v beli Ljubljani so v zadnjih dveh študijskih letih povečali vpis. A kaj, ko s tem ne morejo popraviti sila klavrne slike, kako je število študentov medicine pod njihovo streho v zadnjih dvajsetih letih dobesedno kopnelo. Še leta 2006 so vpisali 236 novih študentk in študentov, v zadnjih petih letih v povprečju 182. Natančneje - 54 študentov manj kot leta 2006. Samo v zadnjih petih letih so tako pod svojo streho sprejeli 270 študentov manj, kot bi jih, če bi se ravnali po letu 2006. 

Še več zdravnikov z diplomo bi premogli, če bi se ravnali po rekordnem letu 2011, ko so na ljubljansko fakulteto sprejeli 254 študentov. Tako pa je vsako leto pred vrati ljubljanske fakultete obtičalo sto in več kandidatov. Prav toliko pred durmi mariborske. Slovenci pa smo tako ostali brez 600 dodatnih zdravnikov.

Največji padec pod Bratuškovo in Cerarjem

In kdo je odgovoren za takšen padec študentov? Kdo drži vajeti tega voza in narekuje številke vpisanih?

Odgovor je strnjen v eno samo besedo: politika. Natančneje zdravstveno ministrstvo in vsakokratna vlada, še izluščimo iz pojasnil zdravniške zbornice, zdravstvenega ministrstva in obeh fakultet.

Pa poglejmo, katera vlada in njen zdravstveni minister sta najbolj varčevala na račun vpisanih študentov?

Vlada nekdanje premierke Alenke Bratušek leta 2013 in 2014. Zdravstveno ministrstvo je bilo tedaj prvega pol leta pod okriljem Tomaža Gantarja, sledila sta mu Karl Erjavec in Alenka Trop Skaza, krmilo zdravstva je za njo prevzela Bratuškova.

Nič bolje se nista izkazali vlada Mira Cerarja in Cerarjeva zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc. Vpis je ostal na najnižji možni točki. In to kljub glasnim in že dve desetletji trajajočim svarilom podalpske stroke o vse bolj starajoči se družbi in posledično nujnem večanju števila zdravnikov. 

No, sta pa ta svarila zares vzela Janšev zdravstveni minister Andrej Bručan, a samo leta 2006, in Dorijan Marušič. Slednji je pod vlado Boruta Pahorja ministroval od aprila 2010 do februarja 2012 in poskrbel za rekorden vpis na ljubljansko fakulteto.

A ker tudi pod Alpami velja, da ena ptica ne prinese pomladi, so tu skrb zbujajoča dejstva. Poglejmo tri ključna.

Množično upokojevanje zdravnikov

Po podatkih zdravniške zbornice je tik pred upokojitvijo cela četa zdravnikov. Od pediatrov do družinskih zdravnikov. Slednjih naj bi se v petih letih upokojilo 236.

Tujih zdravnikov ni več na spregled

Dolga leta so vztrajali pred našimi durmi, a ker smo jih že pri vratih zasuli z nešteto preprekami, so jo mahnili v Nemčijo, Veliko Britanijo in druge gostoljubnejše države. Tam ovir ni. Je pa topel sprejem. In zavedanje vseevropskega manjka zdravnikov.

Dremež zdravstvenega ministrstva

Na ministrstvu ne premorejo niti analize, kaj šele rešitve za kadrovsko podhranjenost zdravnikov. Tako je vsaj razbrati iz njihove pošte, v kateri pišejo, kako bodo načrt o dejanskih potrebah po kadrih v zdravstvu strnili šele konec leta. 

In kdo bo medtem zamenjal upokojene zdravnike? Kje bomo na vrat na nos dobili diplomirane zdravnike, če pa tujci nočejo več pod našo streho, z vpisi študentov pa smo vrsto let škrtarili?

Rešitev je ena sama. In to niso štipendije za študij v tujini, saj se podalpski študentje, razodeva Marušič, iz tujine največkrat ne vrnejo. Raje vrnejo štipendije, pri tem pa jim pomagajo tuje bolnišnice, samo da jih zadržijo.

Prav tako si ne moremo umisliti še ene medicinske fakultete, ker ne premoremo dovolj bolnišnic za prakso in zadosti profesorjev. Lahko pa po zgledu odpiranja mariborske fakultete, ko so zmogli vsi podalpski oblastniki stopiti skupaj, oživimo povezovanje. In to naših fakultet s tujimi hrami učenosti.

In kdo bo imel pri tem spet največ besedi? Ja, politiki. In med njimi nemalo tistih, ki so v minulih letih z zdesetkanim naborom novih študentov že zavozili. Pa veste, zakaj so škrtarili?

Ker je medicina najdražji študij na svetu.

Cena enega letnika za enega študenta = 15 tisočakov. Za njegovih šest let študija = 90.000 evrov. In tu so še stroški za specializacijo. Ta traja od 4 do 6 let, cena pa: od 135 tisoč evrov do skoraj 200 tisočakov. 

Krilatica, kako je v zdravstvu najdražji zdravnikov svinčnik, tako niti najmanj ni iz trte izvita, saj mora država za 10 študentov, da jih zmojstri za delo, primakniti 2,25 milijona evrov.

Bo naše politike vsaj covid-19 naučil, kje bi morale biti prioritete? Za kaj porabiti davkoplačevalske novce?

Prvi korak je sicer že storjen. In to prav v teh dneh. Pod taktirko Janeza Janše. Z odločitvijo: 50 več vpisnih mest za študente medicine. Na obeh fakultetah skupaj. Že to jesen.

 

Ana Turk
Novinarka