Kratka zgodba solzivca: kdo ga je izumil za ljudi, da bi ga ti nato uporabili proti ljudem

Piše: Vid Legradić

11. 10. 2021, 10:22 | Ozadja | Piše: Vid Legradić

                            Kratka zgodba solzivca: kdo ga je izumil za ljudi, da bi ga ti nato uporabili proti ljudem (foto: profimedia) profimedia

Vsi smo že slišali zanj, a je do pred kratkim njegove posledice poznal le malokdo. Toda tako kot se spreminjajo časi, se spreminja tudi uporaba solzivca. Nekoč morda v uporabi bolj kot razpršilno sredstvo za osebno zaščito, zdaj pa bolj kot sredstvo kontroliranja in razbijanja protestniških množic. Tudi izum solzivca ima, tako kot mnogo drugih stvari, v ozadju nenavadno zgodbo.

Bojni plini za solzenje so bili prvič uporabljeni že v prvi svetovni vojni, toda z drugim namenom, kot se danes uporablja moderni solzivec.

Predhodnik solzivca oziroma na začetku imenovanega »jokalni plin«, je bil izumljen - kje drugje kot - v Združenih državah Amerike.

Tam je v šestdesetih letih živel inovator Alan Litman. Na njegovo žalost ni bil niti eden od njegovih izumov uspešen.

Patentiral je otroško stekleničko, ki bi sama ogrevala tekočino, napravo za kuhanje slanine in stroj za kuhanje jajc s pomočjo vročega zraka. Prav nobena inovacija mu ni prinesla denarja. Nato pa se je nekaj zgodilo: Alanovo ženo so neke noči na ulici oropali zlikovci. Svojo izkušnjo je delila z možem in skupaj sta začela razmišljati o sredstvu, ki bi preprečilo taka nadlegovanja. Alan je začel preizkušati različne ideje aplikacij tekočine, v katero je bil namočen poper. Ugotovil je, da tekočino dobro razprši razpršilnik na stisnjen zrak. Ker poprova tekočina ni bila dovolj učinkovita, je raziskoval še naprej in vstopil v svet kemikalij in njihovih učinkov na človeško sluznico. Na koncu je za svoj izum izbral bojno kemikalijo kloracetofenon, ki je bil razvit za namene vojskovanja v drugi svetovni vojni. Zaradi nje so se v vojni solzili nasprotniki, solzili pa so se tudi nepridipravi, posprejani z Alanovim izumom, ki ga je poimenoval Kemični Mace (»Chemical Mace«).

Toda nastal je problem. Kemični Mace v svojem bistvu sploh ni bil izum. Solzilna vojaška kemikalija je bila že patentirana, raznovrstni razpršilniki pa prav tako. Aplikacija tekoče kemikalije, ki se je brizgala preko pršilke, je bila učinkovita za osebno obrambo, ne pa tudi za obvladovanje množic. Povpraševanje po produktu, ki načeloma sploh ni bil Litmanov izum, je bilo medlo in inovator se je za bajnimi zaslužki spet obrisal pod nosom.

Ne glede na to pa njegova inovacija ni ostala neopažena. Šestdeseta leta so bila leta protestov. V Združenih Državah se je razvnemal upor proti Vietnamski vojni in boj proti rasni enakosti. Policija je nujno potrebovala sredstvo za obvladovanje nemirov, saj oklepna vozila in slepi naboji niso več učinkovali. Litmanov kemični solzivec je bil uporaben, toda hkrati tudi provokativen. Da bi policija špricala svoje ljudi s kemikalijami iz vojne ... To je bilo nekoliko preveč. Zato so se pojavile nove zmesi, ki so se v obliki aerosola v granati izstrelile v množico. Iz Litmanove ideje je rodil moderni solzivec, takšen, kot ga poznamo danes.

Moderne solzivce predstavljajo poprovo razpršilo, bolj znano kot OC plin, syn-propanethial-S-oksid (sestavine čebule) in CS plin; O-klorobenziliden malonitril.

Prav ta CS plin naj bi bil uporabljen v vseh nedavnih protestih v Ljubljani.

Ko je izpuščen, tvori ta plin bele kristale, ki so v vodi slabo topni. Zato aerosoli CS plina delujejo kot "trni v prahu". Mikroskopsko ostri delci se vežejo predvsem na vlažno sluznico in vlažno kožo. Najbolj občutljivo na malo, po zraku leteče »trnje«, je oko. Na ta del telesa CS plin najprej deluje in povzroča pekoč občutek in težave z vidom. Sledi kašelj in povečano izločanje sluznice, če pa je oseba, izpostavljena večji količini, pa hudi glavoboli, omotica, tesnost v prsih, težave z dihanjem, kožne reakcije in prekomerno slinjenje. Vsi navedeni simptomi se pojavijo v 20 do 60 sekundah. Na svežem zraku vse draženje preneha v 10 do 30 minutah.

Kljub temu da je izum Alana Litmana nadgradila policija oziroma država, gospod ni ostal popolnoma praznih rok. Njegovi produkti so se še naprej prodajali za namene osebne obrambe, posvojili so ga tudi tisti, ki so obiskovali naravo, saj je bil učinkovita obramba proti divjim zverem.

Kako absurdno – izum, ki je bil namenjen za samoobrambo ljudi, je končal pa je v rokah tistih, ki ga uporabljajo proti ljudem.

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig