Tokratni gost v Greenromu je človek, ki s svojimi vlogami potuje skozi vse svetove, in avanturist, ki se z lahkoto vživlja v tuje like.
Ni le izjemen igralec, je tudi odličen pripovedovalec, ki je svoj pečat pustil tudi v uniformi, in sicer kot nekdanji vojak in pomorščak. Morje ostaja njegova ljubezen. Čeprav ga je nekoč skoraj vzelo, mu je hkrati podarilo drugo priložnost – zgodbo s srečnim koncem in zgodbo o upanju, ki dobi smisel. Iz te izkušnje se je rodila njegova najbolj osebna umetniška pripoved Človek v morju, ki je že več kot tri leta in pol pravi gledališki hit in iskren poklon pomorstvu.
Je tudi nekdanji profesionalni športnik v ragbiju in plavanju. Zasebno pa partner in oče, ki zna uživati v vsakem trenutku življenja s hvaležnostjo, širino in pogumom, da vedno znova spremeni smer, kadar to začuti. Z Lotosom Vincencem Šparovcem smo se pogovarjali o njegovem gledališkem dokumentarcu v MGL-u, ki je po ogledih presegel vsa pričakovanja, o njegovi vlogi v seriji Nemirna kri, o morju, sreči, smrti, željah, sinu in majhnih, pa tudi bizarnih življenjskih radostih.
Lotos – ime, ki ga ponosno nosi
Voditeljici na začetku najprej pojasni, od kod tako lepo in nenavadno ime, ki je sicer polno lepe simbolike,zlasti v hinduizmu in budizmu. Lotos je namreč simbol čistosti, duhovne rasti, vztrajnosti in prenove. Raste iz blata, cvet je pa vedno čist.
Lotos Vincenc Šparovec pove, da mu ga je izbrala mama, ki je bila slikarka. "To ime me je mogoče malo zaznamovalo. Sploh ko sem bil mlajši, sem bil seveda edini Lotos in sem rekel, če si ti Jasmin in če si ti Iris, sem pa jaz Lotos. To ni nič novega, da po kakšnem cvetu človek dobi ime."
Igralec, vojak, pomorščak
Čeprav je opravljal več poklicev, ga poznamo predvsem iz gledaliških in filmskih vlog pa tudi iz TV-serij. Vendar pa niti slučajno igralstvo ni bila njegova mladostna želja. "Profesorica za ruščino mi je v srednji šoli rekla, da imam blazno dober glas. Vprašala me je, ali bi jaz zrecitiral kakšno pesem na kakšni prireditvi. Zdelo se mi je zanimivo, ker sem lahko manjkal pri pouku, ko smo imeli vaje."
Ko je bil v vojski v Nišu, kot zadnja generacija fantov, ki so služili vojaški rok v Jugoslovanski armadi, pa je dobil v roke knjigo Stanislavski sistem (op. metoda študija igre), ki ga je navdušila. In tako je šel na sprejemne izpite kar v uniformi in bil v prvo sprejet. "Sem pa absolutno prepričan, da ne bi šel čez to dvakrat," nadaljuje.
Voditeljico zanima, kako gredo skupaj umetnost, pomorstvo in vojska, saj je končal tudi šolo za pomorstvo in vojaško šolo. Razloži, da je igralski poklic lahko nevaren, ker so zgodbe, ki ti jih ponujajo pisci, velikokrat bolj zanimive, kot je življenje, ki ga živiš. "Po tej plati bi lahko rekel, da je poklic sam po sebi shizofren in te lahko odnese. To je paralelni svet, ki te lahko potegne, jaz pa nisem hotel sebe izgubiti kot človeka, ki je v realnem življenju invalid ... Hotel sem se osmisliti še kako drugače in sem si rekel, da potrebujem še kakšne druge veščine."
Tako je dal v gledališču, kjer je bil že zaposlen, krajšo odpoved in se vpisal na pomorsko šolo. Med delom pa je naredil tudi vojaško šolo (je vojaški častnik), uniforma ima tako v njegovem življenju posebno mesto.
"Nisem ljubitelj orožja, nisem zbiratelj, ne hodim na strelišče ..." nadaljuje. "V umetnosti je zelo dobrodošla domišljija, asociacije, zelo je dobrodošlo, da imajo stavki več pomenov, v vojski mora biti pa stavek jasen, eksakten in imeti točno en pomen, da vseh 120 ljudi, ki so me poslušali, o tem stavku misli isto, in da vedo, kaj sem hotel povedati."
"In to je mogoče ta ozemljitev," sklene na vprašanje, kako gresta vojska, pomorstvo in igralstvo skupaj. Prizna, da uniformo še pogreša, vendar EMŠO dela svoje. Na terenu, kjer je najbolj užival, ne bi mogel več delati, z uniformo v pisarni se pa ne vidi.
Tudi pomorstvo ima v njegovem srcu posebno mesto. "Do smrti bom spoštoval te norce, pomorce," ponosno pove.
Pojasni, da se je leta 2004 še zadnjič vkrcal na ladjo kot kadet oz. pripravnik za oficirja, in voditeljici razloži, kako se je vse skupaj začelo. "Sprejet sem bil na akademijo, zmanjkalo je denarja za potovanja in začel sem razmišljati, kako bi lahko potoval in nekaj zaslužil. Odgovor je bil ladja."
Turistične destinacije ga nikoli niso zanimale, temveč raziskovati, odkrivati svetove stran od bankomatov.
Na prvo plovbo s tovorno ladjo je odšel med študijskim odmorom, s še danes svojim najboljšim prijateljem Sebastijanom Cavazzo, in takrat je vedel, da si želi še nazaj.
"Pomorec ni biti enostavno in ni za vsakega. Mogoče se sliši zelo romantično, vendar moramo fizično delati ... In valjanje ladje (mi rečemo barka valja) je 24/7. Ne smeš biti nagnjen k morski bolezni in mora ti pasati, ko vržeš pogled v nič ... Moraš biti malo melanholika. Mene ta občutek majhnosti v enem večjem sistemu, se pravi oceanu, puščavi, vesolju, zelo nagovarja, blizu mi je, ko se počutiš majčkenega. Čudim se tem razsežnostim, ki me obdajajo."
Pojasni še, da pomorci rečejo, da so palubarci možgani ladje, makinisti, tisti v stroju pa srce ladje. In ta dva svetova se zelo spoštujeta. Voditeljici še zaupa, kakšni so bili zaslužki takrat in zakaj danes med Slovenci ni več zanimanja za pomorski poklic.
Človek v morju – gledališka pripoved o čudežu
Lotos spregovori tudi o nastajanju gledališkega dokumentarca, ki ga lahko gledamo na Mali sceni MGL in je vedno v hipu razprodan. Lotos v njem pripoveduje, kako je pri 21 letih s tovorne ladje Bočna padel v Atlantik, kjer je preživel skoraj 4 ure, se pripravljal na svoj konec, saj ladje ne obračajo, a zgodil se je čudež.
Na malem odru je do danes že približno 130-krat podoživel to zgodbo. "Vsakič znova jo spustim čez sebe, čez glavo, srce, telo. In vsakič znova sam sebe prepričujem oziroma spominjam, da v bistvu obenem, ko govorim ljudjem, govorim tudi sebi. In si dajem smisel in upanje."
"Pomorci so mi rekli, takoj ko so me našli na Atlantiku, da je to čudež in da se o čudežih in o sreči ne govori, da to ni moj dosežek, ampak sem imel neverjetno srečo. In kar se tiče sreče, se z njo človek ne hvali. In to sem spoštoval." Lotos namreč dolgo ni govoril o tem, kaj se mu je zgodilo, med korono pa se je odločil, da to unikatno izkušnjo pove ljudem, saj je to zgodba o upanju.
Pove še, da je bila pravzaprav to lepa stvar, ki se mu je zgodila. Voditeljico še zanima, ali je verjel, da mu je bilo namenjeno preživeti? "V vodi sem verjel, da je nekaj onkraj čez in nekdo ali kaj, ki je z mano. Ali je to energija, oče ali ne vem, kdo. Po določenem času sem se nehal ukvarjati z vprašanjem, a bom ali ne bom. Prepustil sem se trenutku in nisem se spraševal več, kaj bi bilo, če bi bilo, in kaj bo, ko bo."
Voditeljico še zanima, kakšni so odzivi gledalcev na njegovo pripoved? "Najbolj se jih dotakne ... kaj bi jaz naredil, če bi se meni to zgodilo?” In upa, da si rečejo, da problemi, s katerimi se vsak zdaj ukvarja, sploh niso problemi, še doda igralec.
Voditeljici v pogovoru razkrije, kaj je zanj sreča. "To je pri meni povezano z mirom ... Harmonija, mir, neka pretočnost, za začetek sam s sabo, če ti uspe pa še koga najti, da se povežeš, je pa še toliko lepše."
In mir je tudi odgovor, kako se je rešil smrti in kaj mu smrt sploh pomeni. "Jokal sem med tistimi valovi in se bal. Strah me je bilo tega, da nobenega od mojih ne bom več videl in oni ne mene, da je res grozno, da je tega življenja konec. Moram reči, da so bile faze blazne jeze zaradi tega spoznanja, blaznega obupa in samopomilovanja. Kdo je meni to naredil, s čim sem si to zaslužil? Potem je nastopila faza iskanje boga in na koncu nirvana oz. mir. In v tem miru je prišla rešitev.”
Med drugim razkrije, da je imel že idejo, da bi se po njegovi zgodbi posnel tudi film. "Režiser Peter Bratuša je že prijavil scenarij. On je nosilec ideje oz. projekta, da bi se po tej zgodbi posnel film. Mogoče bom kandidiral za vlogo kapitana," še v smehu pove.
Serija Nemirna kri, kjer igra skrbnika konjev
Lotos prizna, da nikoli ni gledal nobene serije, kjer je igral, in to jasno pove tudi producentom: "Ne gledam, grem pa delat."
Vlogo Zvoneta Jermana v seriji Nemirna kri je sprejel, ker je to vloga, ki da lahko gledalcem nekaj pozitivnega. "Zvone Jerman širi idejo, da če hočeš kaj vzeti, moraš tudi kaj dati od sebe ... pa tudi neka zdrava kmečka pamet, odnos do surovin, odnos do živali, bližnjih. Meni se zdi, da smo tukaj kot družba kar malo zašli," zamišljeno sklene.
Zaupa nam še, da nikoli ni jahal konj: "Doma smo imeli tri konje. Veliko sem bil z njimi, ampak nikoli nisem šel nanj, ker me še noben ni prepričal, da konju teh mojih 110 kg paše."
Lotos v podkastu med drugim spregovori tudi o športu, saj je bil nekoč odličen plavalec in ragbijist. Razkrije tudi bizarno zgodbo o hujšanju, kako so šli k notarju overit stavo, o sinu Brunu in kje bo pričakal novo leto. Vabljeni k poslušanju.
