Direktorica Špas teatra Urška Alič brez dlake na jeziku: "Ko jih spoznaš, se pogosto izkaže, da idoli v resnici niso idoli"

Je direktorica smeha in arhitektka dobre volje. Je tista, ki je svojo kariero posvetila temu, da Slovenci nikoli ne pozabimo, kako zdravilna sta radost in zabava. Pred več kot četrt stoletja je zbrala pogum in v Mengšu ustanovila prvo zasebno gledališče pri nas. Od takrat so številne uspešnice navdušile že skoraj tri milijone obiskovalcev. Obvlada vse – od zakulisja, logistike, financ do trženja – a tisto, kar jo resnično odlikuje, je njena neverjetna ustvarjalnost. Je odlična organizatorka in zakladnica idej, ki živi za svoje gledališče in skrbi, da je pri njej vedno prostor za dober špas.

Tokratna gostja je Urška Alič, ustanoviteljica prvega zasebnega gledališča pri nas, ki obiskovalce spravlja v smeh že skoraj 30 let. Popeljala nas je v zakulisje vodenja svojega gledališča, dela z igralci in nam razkrila še veliko zanimivosti. V studio pa ni prišla sama, temveč s svojim višavskim terierjem Lolo, saj je Urška tudi velika ljubiteljica psov. 

Rojstvo Špasa

Vedno je najboljše volje takrat, ko na spletno stran gledališča napiše besedo razprodano in ko se spominja začetkov svojega teatra. Stara je bila 28 let, ko se je odločila za to poslovno potezo, tudi zato, ker je bila prej v službi v MGL-u, kjer se je ogromno naučila. Imela je srečo, da je imela med igralci dobre prijatelje, prva predstava Dan norosti je bila uprizorjena z Mirjam Korbar, Borutom Veselkom, Jernejem Kuntnerjem, Brankom Djurićem in Nino Ivanič. "Če bi takrat vedela, kaj vse me čaka, bi verjetno ostala tam v zadnji pisarni MGL-a brez oken. Samo da bi bila malo bolj na sigurnem," pove. Začela je s prodajo abonmajev, potem s prodajo vstopnic, dve ali tri leta pa se je ukvarjala z organizacijo obiska.

Dobro se spominja, kako je potekala organizacija prve predstave v Špasu. "Vse je bilo zelo entuziastično. Z mami sva sami prodajali vstopnice. Vstopnice sva tudi natisnili ter pisali: prva vrsta prvi sedež, drugi sedež in ceno. Tudi odre smo morali čistiti sami, v bistvu smo vsi delali vse. Še zdaj mami pere obleke igralcem in še zdaj noče tega izpustiti iz rok. Pravi, naj ji samo tega ne vzamem."

In kaj se je najbolj spremenilo v vseh teh letih? "Sama sem se najbolj spremenila," izstreli. Doda še, da v tem poslu ne smeš biti občutljiv in da zdaj dela z distanco, čeprav je težko, ker po naravi ni taka. "Ampak če hočeš preživeti brez bolezni in zgodb, ki te potegnejo, se moraš zabremzati."

Sin Žiga Flajnik – prihodnost Špasa

Urška s ponosom in z navdušenjem pripoveduje tudi o svojem sinu Žigi Flajniku, ki veliko predstav tudi režira. "On je otrok teatra. Bil je stalno z mano, tudi na vseh sestankih. Ali je risal, igral nintendo, ves čas je prisluškoval oz. slišal, kaj se pogovarjam. Je neizmerna zakladnica znanja, tehnik, scenograf, režiser, oblikovalec ... Ni tako ozko usmerjen kot otroci igralcev, ki hočejo biti samo igralci. Žigo zanima vse. Pride domov, se uči, posluša režiserje, scenariste, knjige kupuje ..."

"Ali si še vedno njegova šefica," zanima voditeljico. "Nisem več šefica, me je že zdavnaj postavil v kot! Tako da mu zdaj rečem nadšef. Organizacijo seveda prepušča meni, ker je že vse tako utečeno, da nas težko kaj preseneti."

Pripoveduje o predstavah, ki jih je režiral. Med drugim eno, ki ni komedija, je komična drama in je režijsko, scensko in igralsko izjemno zahtevna. Igrata pa Domen Valič in Saša Pavlin Stošić. Prvi odzivi so bili mešani, saj ni tipična komedija Špas teatra. "Problem je v tem, da se ljudje ne pozanimajo, kaj grejo gledat. To je za gledališke sladokusce, ni tipična predstava Špas teatra. Ta predstava nam ne bo prinesla plusa, ampak smo jo naredili, ker je prav, da delamo tudi predstave, ki niso na prvo žogo. Mi smo gledališče, ki dela gledališke predstave, s tem se odmikamo od poplave stand upov, ki so zdaj tako množični v Sloveniji."

Delo z igralci

Spregovori tudi o tem, kaj vse se dogaja v zakulisju produkcije ene predstave. "Od januarja do marca si vzamem čas, na internetu sem po šest do osem ur na dan in gledam, kaj igrajo po svetu. Doma imam tudi ogromno besedil, samo idej, kaj bi lahko igrali in kaj ne. Potem se odločam, kakšna naj bi bila sezona, da vsaj osmislim neke svari. Najprej pa moraš dobiti avtorske pravice. Te stanejo od 5 do 15.000 evrov, da jih sploh dobiš in da lahko začneš delati."

Izbira igralcev ni lahko delo, saj je večina zaposlena v gledališčih in treba je uskladiti in najti termine, da lahko igra še v Špasu. Zato ni vedno lahko dobiti tistega, ki si ga želi. "Zdaj sem se odločila, da bom v starejših zrelih letih delala samo še s fajn ljudmi," odločno pove. 

Zaupa nam, da ima odličen francoski tekst, vendar je igralec, ki si ga želi, preveč zaposlen. Igralce izbira po tem, kako jim vloga leži in tudi malo po priljubljenosti. Lea Mihevc, ki jo lahko zdaj gledamo v seriji Nemirna kri, že igrala v eni od predstav.

V teatru pa nima samo komedije, je tudi malo drame. Pripoveduje o dogodivščinah in anekdotah o delu z igralci. "Če bi me vprašali po 5moških.com bi me skoraj v polje odpeljali," pove v smehu. Naj omenimo, da so v predstavi 5moških.com nastopali Lado Bizovičar, Sebastian Cavazza, Matjaž Javšnik, Rado Mulej, Jurij Zrnec in Matjaž Tribušon. Ob tem razkrije, zakaj bi bila lahko tudi vzgojiteljica. "Kdaj zažvižgam, ampak to ne pomeni, da bodo tri minute lahko kaj poslušali."

Kljub vsemu Urška izjemno rada dela z njimi, čeprav je sama ekstremno organizirana, igralci pa kreativni. Pove, da je približno 40 vaj po štiri ure na predstavo. Kar je zelo veliko. Voditeljico zanimajo tudi honorarji. "Plačani so po posamezni predstavi. Vem, da se enim zelo splača, tudi jaz bi bila igralka."

Omeni tudi, koliko je situacij, ko igralec zboli. "Problem je, ker ljudje tega ne razumejo. Igralec si do zadnjega prizadeva, da ne odpove predstave, če zboli. Čutijo ta poklic in vedo, da ne smejo odpovedovati. Hodijo z blokadami in pojejo ogromno medrolov, samo da ne bi odpovedali."

"So tudi kakšni igralci, režiserji, s katerimi verjetno ne bi več sodelovala," dregne voditeljica. En tak primer je Lado Bizovičar, s katerim sta ustvarila nekaj predstav. "Ugotovila sva, da drug z drugim ne moreva delati, ker sva oba velika perfekcionista, vendar to še ne pomeni, da ne bova skupaj česa ušpičila v prihodnosti." Povedala je tudi, zakaj bi prav Lado Bizovičar moral imeti govor na njenem pogrebu. "Midva z Bizovičarjem sva takšna prijatelja, da bi želela, da prav on govori na mojem pogrebu. Zelo dobro me pozna, na neki način sva si podobna."

"V življenju pridejo trenutki, ko gresta dva narazen, a to še ne pomeni, da je slab on ali jaz, gre za splet okoliščin. Ko postaneš modrejši, imaš čisto druge prioritete v življenju. Pomembno ti je, da se razumeš, usedeš in pogovoriš, tudi če se nikoli več ne boš slišal ali prijateljeval, če nič ne bo ... Samo da se pogovorimo. To se mi zdi zelo pomembno," zaključi. Najbolj fajn pa je ... Jurij Zrnec. "Z Jurijem sva res velika prijatelja, tudi z Gašperjem (Tičem), sva bila, a ga žal ni več, za njim je nastala res velika praznina. Ni tako talentiranega tekstopisca, ki bi obvladal tudi rime."

V podkastu nam med drugim zaupa, kateri je njen neuresničeni projekt, ali bi kaj spremenila, o bolezni in okrevanju svoje mame in o neizmerni ljubezni do psov in o fundaciji, ki jo je poimenovala po svojih dveh kužkih. Vabljeni k poslušanju.