Anita Ogulin: Revščina ne izbira. Jutri lahko prizadene kogarkoli, ki še včeraj sploh ni pomislil na to! (podkast)

15. 6. 2020, 21:41 | Podkast | Piše: Borut Omerzel

                            Anita Ogulin (foto: Miran Juršič) Miran Juršič

Anita Ogulin

Gospa Anita Ogulin je po poklicu novinarka, svoje poslanstvo pa je našla v humanitarnosti. S svojimi sodelavci in prostovoljci, podporniki in donatorji, ki nikoli ne odrečejo pomoči, pomaga razočaranim, ranjenim, obupanim, zapuščenim ljudem, otrokom in odraslim.

Podkastu lahko prisluhnete tukaj:



V Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jo vodi, otroke, mlade in starše vračajo iz strahotnih stisk v dostojno življenje. S podporo donatorjev in medijev se trudijo kar se da celostno pomagati ogroženim družinam, otrokom in mladim. Celostno pomagajo družinam v stiski, otrokom pa pomagajo tudi s programom Botrstvo, in sicer jim zagotavljajo finančno pomoč, sicer pa otroke in mlade vključujejo tudi v tabore, potovanja in letovanja, zagotavljajo jim učno pomoč, psihosocialno pomoč, družinam pa z Verigo dobrih ljudi pomagajo reševati stiske, poudarimo še enkrat, celostno. Družine v stiski materialno opremijo in jih finančno podprejo, otroke pa vključijo v razne dejavnosti.

Socialno šibkim otrokom omogočajo strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja tudi v svojih dveh počitniških domovih, v Zambratiji in v Kranjski Gori. S projektom Dobro sem usposabljajo inštruktorje po vsej Sloveniji za krepitev duševnega zdravja, v Večgeneracijskem centru Skupna točka, ki deluje na več lokacijah, pa skrbijo za številne dejavnosti, ki preprečujejo zdrs v osamo in socialno šibkost. Z odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič so že pred 13 leti začeli projekt brezplačne pravne pomoči socialno ogroženim ljudem s področja socialnih pravic in stanovanjske tematike ... in še bi lahko naštevali.

Gospa Ogulin velikokrat dela po cele dneve in dolgo v noč, tudi ob nedeljah in praznikih. Preprosto ji je mar za otroke in mlade. In za družine, ki svojim otrokom ne zmorejo zagotoviti, kar najbolj potrebujejo: varnost, ljubezen, spodbudo. »Tako zelo se počutim odgovorna za sleherno dušo,« pravi gospa Ogulin, »za sleherno dušo, ki brez podpore ne zmore v življenje.« Je mati dveh otrok, ima dva vnuka, a pravi, da ima sama zaradi svojega dela otroke iz vse Slovenije. Za svoje humanitarno delo, ki se je začelo pri njenih rosnih treh letih, ko sta bila z bratom vodnika slepih in slabovidnih, je prejela številna priznanja. Je častna meščanka Mestne občine Ljubljana, v akciji Nedeljskega dnevnika je leta 2010 prejela naslov Slovenka leta in leta 2013 je postala Delova osebnost leta. Gospa Ogulin stremi k pravični družbi enake dostopnosti in možnosti za najbolj ranljive. Njeno življenjsko vodilo je: »Vse je mogoče – če se hoče. In seveda, če pomagati ne moreš, vsaj ne škodi.« In njena stalnica je: »Vselej me spremlja misel na dobro.«

V sedanji koronakrizi so se v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje spet izjemno izkazali in se še vedno z vsemi močmi trudijo pomagati vsem, ki so potrebni pomoči. Ni pretirano, če rečemo, da so v Sloveniji eden od stebrov, ki podpirajo delovanje celotne države, in prav je, da se zavedamo, da bi kot družba tudi brez Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in izjemnih ljudi, kot je gospa Anita Ogulin, ob pomanjkanju oziroma razpadu osnovnih človeških vrednot, kot sta sočutje in solidarnost, ter ob egoizmu, ki ga neredko izpričujejo tudi slovenski politiki, težko preživeli. Gospa Ogulin uteleša to, kar je pomen starodavne besede tovarištvo.

Poudariti je treba, da za svoje neumorno humanitarno delo ni plačana, to počne s srcem. In pravi, da se vse od otroštva še danes počuti odgovorna ne samo za vse ljudi, ampak tudi za naravo. Ona živi to, kar dela.

Z letovanja otrok v akciji Deželak junak v Zambratiji Arhiv ZPM Ljubljana Moste-Polje

Z letovanja otrok v akciji Deželak junak v Zambratiji

Gospa Ogulin, pogovor sva dvakrat prestavila, saj imate tako veliko nalog, projektov ... Ali nam morda lahko sedanje socialno stanje na Slovenskem oriše podatek, koliko je bilo pri vas prošenj za humanitarno pomoč pred sedanjo krizo in koliko jih je sedaj? Je zdaj kaj drugače, kot je bilo ob veliki finančni krizi pred desetletjem?

»V preteklem letu smo zadnje tri mesece v projektu Veriga dobrih ljudi reševali 1281 staršev, v letošnjem letu pa kar 2399. Seveda pa ob tem pomagamo v programu Botrstvo še več kot 5600 otrokom. Potrebe so ogromne. Leta 2008 in še posebno leta 2012, ko je vlada odpravila in zdesetkala socialne transferje, je bilo stanje zares grozljivo. V 10 letih delovanja programa Botrstvo v Sloveniji, ki ga na pobudo gospe Milene Štular uresničujemo ob neprecenljivi podpori Vala 202, smo storili ogromno. Pomagali smo ogromno družinam, poleg tega pa nam je uspelo tudi izprositi nekaj pomembnih zakonodajnih sprememb, zaradi katerih je reševanje stisk vsaj za milimeter lažje.

Se je pa v koronakrizi izkazalo, kakšno škodo dela politika, ko ne prisluhne nevladnim organizacijam. Če bi politiki v teh 10 letih sprejeli vse spremembe, ki smo jih predlagali, bi tudi tokrat bile stiske manj kritične. Razumeti je treba, da so ljudje še vedno v res hudih težavah. Živijo v povsem neustreznih razmerah. In v tej koronakrizi se je pokazalo, koliko družin pravzaprav ne zmore nahraniti svojih otrok. Pri prejšnjih vladah smo izprosili, da so omogočile subvencionirane malice in kosila najbolj socialno ogroženim. Ampak sedaj, ko ni bilo možnosti dobiti prehrane v šolah in vrtcih, se je pokazala resnična stiska premnogih družin. In vse te stiske nastajajo iz enega samega razloga: ker politika očitno ne želi socialne države, saj se pravice vedno bolj krčijo in ljudje vse teže živijo.

Številni namreč doživljajo povsem novo realnost. Že v času izrednih ukrepov je veliko družin, ki so prej samostojno shajale iz meseca v mesec, zaustavljeno življenje izredno sunkovito pahnilo čez prag revščine. Tako se danes ukvarjamo s povsem novimi prosilci za pomoč ‒ večinoma gre za samostojne podjetnike, samozaposlene v kulturi, turistične in gostinske delavce. Gre za funkcionalne mame in očete, ki jim zmanjkuje hrane, denarja za položnice itd. Še pred nekaj meseci so bili zaposleni in živeli so socialno povsem neodvisno življenje. Zato je tudi naša pomoč trenutno močno usmerjena v oskrbo s hrano, finančno podporo za plačilo položnic, poleg tega pa so izjemne potrebe tudi za psihosocialno pomoč in terapije, saj številni sploh ne dojemajo, kaj se jim je zgodilo. Za mnoge je šok prehud in ga brez strokovne pomoči ne zmorejo predelati. In vse to najbolj negativno dojemajo prav otroci.«

»Še enkrat se je izkazalo, da revščina ne izbira. Z danes na jutri lahko prizadene kogarkoli, ki še včeraj sploh ni pomislil na to, da mu bo zmanjkalo denarja za hrano. Zato glede na vse napovedi gospodarske krize in število prosilcev s strahom zremo v prihodnost, saj se je na socialnem področju najhujša kriza šele začela, čeprav je sama epidemija za zdaj končana. V prihodnjih nekaj mesecih bo najpomembneje, da tisti, ki zmoremo, priskočimo na pomoč tistim, ki enostavno ne bodo imeli možnosti, da bi se sami pobrali iz stisk in prevzeli bremena vseh finančnih obveznosti, ki jih narekuje življenje.«

Sredi letošnjega marca ste slovenskim poslancem poslali apel. Dejali ste: »Država nas je prosila za pomoč, zdaj pa, ko delujemo nad svojimi zmožnostmi, noče zagotoviti pomoči.« So se poslanci odzvali, je država ustrezno ukrepala? Kakšno je socialno stanje v Sloveniji po treh mesecih od razglasitve epidemije?

»Vlada se je pohvalno odzvala s protikoronskimi ukrepi, ki so vsaj delno olajšali stanje naše družbe. Nikakor pa to ni zadostno. Stanje je težko. Nevladniki smo stalno na terenu, ves čas med ljudmi. Pomagamo, spremljamo in opozarjamo. Socialno stanje je porazno. Ljudje potrebujejo pomoč, a je nikakor ne dobijo. V drobnem tisku so ves čas neki nerealni pogoji. Snovalci zakonov so pozabili, da ljudje nismo 'tabelice'. Vsaka družina ima svojo zgodbo, ki je nekoliko drugačna. Upam, da se bodo socialni delavci uprli takemu sistemu, ki ljudem že nekaj let dobesedno onemogoča, da bi v skrajnih primerih prišli do tako pomembne pomoči. In hkrati upam, da bodo tudi snovalci zakonov dojeli, da jih pišejo za ljudi.

Kar se tiče obljubljenih sredstev nevladnim organizacijam: tudi mi imamo stroške, ki jih moramo plačati, enako kot vsaka pravna entiteta. Če je država obljubila sredstva prek razpisov, jih mora tudi zagotoviti. Vendarle je treba vedeti, da armada strokovnih delavcev v nevladnem sektorju ne zmore delovati zgolj na etični pogon. In nedelovanje teh organizacij se bo gotovo odražalo v družbi nasploh.«

Ste imeli med epidemijo dovolj zaščitnih sredstev?

»Nismo jih imeli in ljubljanski Civilni zaščiti, gospodu Robertu Kusu, se imamo zahvaliti, da smo jih prejeli vsaj del. Sicer pa smo sami nakupili razkužila, nato pa kar sami začeli izdelovati tudi maske. Dejansko smo bili dejavni dan in noč. Tisti sodelavci, ki so lahko, so delali od doma, ostali v pisarnah. Predvsem je bil izziv delo v skladišču in zagotavljanje prehranskih paketov družinam in bolnim ter ostarelim. Te smo razvažali po domovih po Ljubljani in širši okolici. Tudi prevzemi donacij so bili zahtevni. Varovali smo otroke po domovih, bili smo dan in noč na voljo družinam v stiski tako s svetovanji, terapevtskimi obravnavami, plačili najnujnejših zadev in še bi lahko naštevala. Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če bi kdo iz ekipe ZPM Ljubljana Moste-Polje takrat zbolel. Tega preprosto ne bi zmogli.«

Unicef in Save the Children sta v skupni raziskavi opozorili, da zaradi posledic pandemije revščina grozi še dodatnim 86 milijonom otrok po vsem svetu. Število revnih otrok bi se tako povečalo za 15 odstotkov in doseglo 672 milijonov. Kako pa je na Slovenskem?

»Ne samo revščina, v takih razmerah se povečuje tudi nasilje. Ocenjujem, da ostaja še mnogo skritih primerov revščine, ki se bodo pojavili jeseni in pozimi, ko si družine same ne bodo več zmogle pomagati. Ko se bodo nabrale položnice, ko se bodo povišali stroški zaradi ogrevanja. Ko bo pojenjala hrana, ki si jo sedaj lahko sami pridelajo. Seveda sledimo trendu povečanja revščine med otroki.«

Ukrep o zaprtju vzgojno-izobraževalnih zavodov med epidemijo je močno oslabil socialno ogrožene otroke in njihove družine. Za veliko otrok, ki imajo v šoli organizirano redno in uravnoteženo prehrano, so namreč ti obroki edini zdravi in uravnoteženi ali celo sploh edini obrok ‒ najrevnejši otroci so ostali brez toplega obroka. Vi ste dejali: »Po naših izkušnjah [revni otroci] doma ne bodo deležni niti primerne niti zadostne prehrane. Zato pozivamo pristojne v državi, da ta dejstva upoštevajo in najranljivejše zaščitijo pred lakoto.« Želeli ste tudi dobiti natančna pojasnila, kako bodo ti otroci prišli do malice in kosila v času, ko so bile šole zaprte. So se pristojni ustrezno odzvali? Je država naredila dovolj za blažitev krize med uradnim trajanjem epidemije in ali menite, da zdaj zadovoljivo skrbi za to, da bi ne bilo lačnih in bezdomnih, pa ne samo med otroki?

»Kot sem dejala, je naša država s protikoronskimi paketi ukrepov delno blažila stanje najranljivejših. Res pa je, da to ni dovolj. Je pa sedaj čas, da se sprejemajo ukrepi, ki bodo posledice blažili. Še posebej, če se bo stanje s koronavirusom ponovilo. Vem, da je sede za obloženo mizo težko razumeti, vendar tudi v Sloveniji so še zmeraj lačni otroci, lačne družine in posamezniki. Zato smo tako vztrajni z zagotavljanjem toplega obroka otrokom. Ker nekateri starši preprosto nimajo možnosti ali zmožnosti zagotoviti ustrezne prehrane.«

Menite, da so se odgovorni na ministrstvu za šolstvo ter na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavedali tega velikega problema? So ga skušali ublažiti, odpraviti ali ste bile humanitarne organizacije prepuščene same sebi?

»Ne vem, ali so se zavedali. Je pa pomembno, da se čim prej začnejo zavedati. Humanitarne organizacije smo bile v glavnem prepuščene same sebi in prav tako ljudje. Poglejte, država ima dostop do podatkov o finančnem stanju vsakega posameznika. Če lahko pobira davke, bi lahko našla tudi način, kako ljudem pomagati. Kako priti do res čisto vsakega državljana v stiski in omogočiti dostojno preživetje. Ampak za to preprosto ni interesa. Veliko laže je ljudi obsojati, da skrivajo premoženje, da goljufajo državo, da so leni in da si po nekih subjektivnih merilih in brez kakršnihkoli informacij o resničnem stanju pač ne zaslužijo pomoči. Humanitarci in prostovoljci pa potem vstopamo v družine, ki so jih vsi pozabili, odrinili, in rešujemo, kar se rešiti da.«

Anita Ogulin Miran Juršič

Anita Ogulin

Vi ste družinam, vključenim v vaše humanitarne programe, prehranske in druge nujne pakete v svojem skladišču razdeljevali dnevno, za oddaljene družine pa so bili na voljo tudi boni za prehrano. Ali ste imeli oziroma imate na voljo zadostne količine hrane in bonov?

»Na veliko srečo nam je uspelo pomagati res ogromnemu številu družin. Za to se lahko zahvalimo našim donatorjem, ki skozi Verigo dobrih ljudi pomagajo s finančnimi in materialnimi donacijami ter z donacijami bonov. Če lahko, bi se resnično rada zahvalila prav vsem podjetjem in posameznikom in vsem, ki so nam v tem času pomagali in se priključili našemu poslanstvu. Potreb po pomoči s prehrano že prej nismo mogli dohajati, v tem času pa smo lahko sestavljali tudi izjemno prehransko in vsebinsko bogate pakete. Seveda bi potrebovali še več, saj prehajamo v obdobje, ko komaj sestavimo spodoben prehranski paket, primeren za otroke. Pri tem naj povem, da si želimo družinam podarjati kakovostne sestavine, saj se v mnogih družinah poleg pomanjkanja soočajo še z različnimi presnovnimi boleznimi. To pa pomeni, da potrebujejo bone za hrano – da si lahko nabavijo dietno prehrano, ki pa je žal tudi dražja od običajne. Bojimo pa se, kaj bo jeseni. In kako bomo sploh zmogli zagotavljati zadostno količino dobrin in sredstev za naše uporabnike, ker se število prosilcev že sedaj zelo povečuje.«

Ali na državni ravni sploh imamo podatke o tem, kolikšno je dejansko število otrok, ki imajo subvencionirano prehrano v slovenskih osnovnih šolah?

»Bom kar pošteno povedala, da nikjer nisem zasledila konkretne številke, vem pa, da smo govorili v preteklosti, da jih je okoli 50.000. Se pa res opravičujem, nisem prepričana o pravilnosti podatka. Iz naših izkušenj bi dejala, da jih je ogromno in mnogo preveč.«

Pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pomagate več tisoč otrokom in njihovim družina s projektoma Botrstvo in s projektom Veriga dobrih ljudi. Povejte, koliko pomeni to, če posameznik vsak mesec nameni pet evrov za Botrstvo? In koliko je dovolj prispevati na mesec, da postaneš boter ali botrica otroku?

»Vsak cent šteje. Z donacijami v projektu Botrstvo zagotavljamo, da otroci res prejmejo finančno pomoč. Poleg osnovnega preživetja s programom Botrstvo zagotavljamo zdrav razvoj otrok, vključevanje v različne dejavnosti. Omogočamo enake možnosti v primerjavi z vrstniki. Otrokom in mladostnikom omogočamo počitnice, kakovostno preživljanje prostega časa, z dijaškim skladom tudi bivanje v dijaških domovih, kjer mnogi prejmejo podporo in pomoč, ki jim je starši ne bi mogli zagotavljati. Ko smo pred desetimi leti snovali program Botrstvo, smo preračunali, koliko približno stane vključitev v prostočasne dejavnosti, in na podlagi tega določili znesek 30 evrov, ki ga botri in botre mesečno prispevajo za svojega varovanca ali varovanko. Znesek vedno brez kakršnihkoli odbitkov namenimo otroku in skrbimo, da se sredstva namensko tudi porabijo. Seveda pa, če botri zmorejo, darujejo tudi več, lahko pa seveda tudi manj. Se pa dogaja, kar je nujno povedati, da imamo že veliko število otrok, katerih starši so v preteklosti zmogli botrovati, danes pa sami potrebujejo pomoč ali obratno.«

Med prosilci za vašo pomoč so zdaj tudi visoko izobraženi ljudje. Je bilo tako že tudi pred sedanjo krizo?

»Že v času prejšnje gospodarske krize so se na nas obrnili visoko izobraženi ljudje, ki so ostali brez dela in možnosti preživetja. Boleče je videti, da našo pomoč potrebujejo tudi tisti, ki skrbijo za kulturo in umetnost – tisti, ki nam prinašajo neko dušno zadovoljstvo. Da, imamo precej oziroma preveč visoko izobraženih prosilcev za pomoč. Razlogi za to so izjemno tehtni: bolezen, smrt v družini, izguba dela in zaslužka – ne po lastni krivdi, druge izredne razmere in še bi lahko naštevala.«

Kako vidite položaj samozaposlenih, se pravi espejev, in kulturnih delavcev, zdaj, ko po treh mesecih ne prejemajo več finančne pomoči države? Veliko jih je, ki še vedno ne morejo delati, poslovati, torej so še vedno brez prihodkov. Se država sploh zaveda potencialne socialne bombe?

»Država se nikoli do sedaj ni zavedala stiske prekarnih delavcev. V tem času prejemajo drobtinice, ki so padle z mize, in morajo ob tem preživeti. Menim, da se nihče noče zavedati, kaj še prihaja. Samostojnim podjetnikom so že tako pogosto odrekane pravice iz socialnega varstva. Mnogi tudi z našo pravno pomočjo vlagajo pritožbe, da so sploh upravičeni do nadomestila za brezposelnost. Ves čas so potiskani v neenak položaj, kljub temu da za namene zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva namenjajo enakovredne vsote kot zaposleni. Bojim se, da bomo poleti in jeseni spet priča najhujšim scenarijem iz obdobja 2008–2015. Najhuje pri vsem pa je, da se iz prejšnje krize nismo nič naučili. Politika ni uvedla nobenih ukrepov, ki bi dobesedno ščitili človeška življenja.«

Naj se vas ljudje torej ne sramujejo poklicati?

»Absolutno ne. Na srce polagam vsakemu in vsem, ki so se znašli v stiski, naj čim prej pokličejo. Nas, centre za socialno delo, kogarkoli, ki jim lahko pomaga. Pri nas imamo res sistem celovitega reševanja stisk skozi Verigo dobrih ljudi. Imamo načine, da pomagamo rešiti stisko – pomagamo s finančno pomočjo, pravnimi nasveti, psihosocialno podporo, s prehranskimi paketi, vzgojnimi nasveti … Z vsem, s čimer se lahko ljudem omogoči postaviti na lastne noge, da zmorejo svojo pot sami. In tega se ni treba sramovati. Vsak od nas kdaj potrebuje pomoč. Tako ali drugače.«

Vem za primer podjetnika, ki je pred nekaj leti brezplačno pomagal vam, zdaj vi pomagate njemu, on pa vam že pomaga s tem, kar zna. Menda so steber delovanja Zveze prijateljev mladine Moste-Polje prav takšni posamezniki.

»Res je. Pri nas se dobro vrača z dobrim. Vsak od nas ima nekaj, s čimer lahko pomaga komu drugemu. In če se ti členi povežejo, zmoremo res velike premike. Ne samo na osebni ravni, tudi v družbi. In ves čas poudarjamo, da je meja med imeti in biti odvisen od pomoči drugih silno tanka. Hkrati pa – vsak padec pomeni tudi novo rast in vračanje družbi in državi kot celoti.«

Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje ni samo ljubljanska, ampak je vseslovenska organizacija in svoje poslanstvo predaja pomoči potrebnim že skoraj 70 let. Na samem začetku delovanja Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje ste želeli otroke postaviti kot enakovredne dele naše družbe, danes pa k dvigu iz revščine, k dvigu v boljše, človeka vredno življenje kot človekoljubna nevladna organizacija pomagate tako otrokom kot odraslim. Na vas se obračajo centri za socialno delo, zdravstvene institucije, šolske svetovalne službe z vseh koncev Slovenije. Ali lahko rečemo, da civilno-družbene organizacije uresničujete deklarirano socialno državo?

»Z velikim obžalovanjem moram reči, da najbrž res. Priča smo razkroju socialne države. To pa je mogoče le zato, ker so nekateri spretno izkoristili stiske ljudi, da so jih obrnili drugega proti drugemu. Poglejte samo, kolikokrat slišite, da je kdo len, da si ne zasluži pomoči, da bi morali biti pogoji takšni in drugačni. In na podlagi tega ter vsesplošne apatije v prizadevanju, da rešimo lasten obstoj, se pred našimi očmi krčijo socialne pravice. Tega ne bi smeli dopustiti. Ker to sega vse od rojstva otroka pa do skrbi za nemočne upokojence. Vsem nam mora biti v interesu, da država zagotavlja socialno varnost.«

Ali ne bi pravzaprav morali vsega tega, kar delate vi Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje delati državni socialni centri po vsej državi? Ne nazadnje so tam zaposleni ljudje, ki so za to delo izšolani in za to delo tudi plačani. So tam ljudje z veliko začetnico ali prevladujejo birokrati?

»Srečala sem veliko enih in drugih. Ampak osredotočimo se na ljudi z veliko začetnico. Menim namreč, da je bilo ob izbiri poklica prav vsem to najpomembneje. Upam pa, da se bodo v čim večjem številu uprli nesmiselnim odločitvam, ki jim jih vsiljujejo, ter se osredotočali na skrb za sočloveka. Z mnogimi strokovnimi sodelavci na CSD ugotavljamo, da uvedena birokracija odmika strokovnjake od ljudi in žal tudi človeka od človeka.«

Državi ste v letih delovanja predlagali več sistemskih sprememb. Dejali ste, da vas država ne ignorira, a da je gluha za mnoge stvari, ki bi jih bilo treba premakniti. V zadnjem, tretjem manifestu, ki ste ga konec leta 2018 poslali pristojnim – tudi ministrom in predsedniku vlade –, ste opozorili na to, da bi z nekaj sistemskimi rešitvami posameznikom in družinam, ki so se znašli v hudi socialni stiski, država lahko bistveno učinkoviteje priskočila na pomoč, a se je kljub številnim sprotnim pobudam doslej spremenilo le malo. Dejali ste: »Že za otroški dodatek potrebuješ pravno pomoč. Birokracija se je tako razpasla, da ljudje omagajo, še preden pridejo do ustrezne podpore sistema.« A o debirokratizaciji države so politikov polna usta že dolga dolga leta …

»Ja, res je. Bojim se, da se pri nas toliko ukvarjamo s tem, kako nekaj preprečiti, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako nekaj omogočiti. Še posebej, kadar gre za socialno pomoč.«

V tem tretjem manifestu ste med drugim pozvali tudi k pravočasnemu izdajanju odločb o pravicah iz javnih sredstev pri centrih za socialno delo, saj je za marsikoga odločitev o pravici tudi vprašanje preživetja. Predlagali ste, da bi bil po osmih dneh, če vloga še ne bi bila obravnavana, prosilcu izplačan neki pavšalni znesek. So to upoštevali?

»Žal ne. Ti predlogi na splošno niso priljubljeni pri naši politiki. Namesto tega so raje predlagali odvzem dodatka za delovno aktivnost, ki je pomagal pri preživetju tistih, ki spadajo v najnižje dohodkovne razrede. Naši predlogi pa izhajajo iz tega, da je treba začeti reševati težave takoj, ko nastanejo. Veste, če zamudite z eno položnico, naslednji mesec že kolobarite – gledate, kaj plačati in kaj ne, da boste lahko preživeli. Potem tretji mesec spet nečesa ne plačate in dolgovi se nabirajo. Nihče ne bo pokazal dobre volje in pripravljenosti na pomoč pri reševanju zagate, ko ne plačate treh položnic. Tudi znesek je bistveno višji, kot če se vam zaplete pri eni položnici.«

Pozvali ste tudi k uvedbi socialnih stanovanj za tiste najbolj ogrožene, ki si ne morejo privoščiti niti najemnine neprofitnih stanovanj.

»Res je. Problem našega trga je, da nimamo pravih socialnih stanovanj. Da jih več kot nujno potrebujemo. Da ni nikakršnega pregleda nad uporabo neprofitnih stanovanj. Prava socialna stanovanja omogočajo življenje najbolj socialno ogroženim. Opažamo, da so pri nas socialno ogroženi pogosto nastanjeni v slabih stanovanjskih enotah, kjer imajo težave s plesnijo, ali pa so enote slabo zgrajene in samo povečujejo bivanjske stroške. Ne vem, ali je to ravno smiselno.«

Opozorili ste, da mora osnovna šola resnično postati brezplačna.

»V osnovnih šolah je veliko prikritih stroškov. Učbeniki, delovni zvezki, likovni pripomočki, izleti in ekskurzije, ne nazadnje športni dnevi ter seveda malica in kosilo. Ko vse te stroške seštejete, je znesek za starše visok. Za naše uporabnike zares več kot previsok. Nekatere šole imajo več posluha za stiske učencev kot druge in najdejo rešitve. Ali ni dovolj že to, da se otroci med seboj izločujejo? Ali odrasli ne znamo ustvariti okolja, v katerem bi zmanjšali možnosti stigmatizacije med otroki?«

Pozvali ste tudi k uporabi načela sorazmernosti, ko gre za deložacije zaradi dolga javnim zavodom in družbam za dobrine, kot sta elektrika in voda.

»Treba je predvsem upoštevati, da se ljudje v stiski velikokrat znajdejo brez svoje krivde in da položnic za najemnino in stanovanjske stroške ne plačajo zato, ker jih dejansko ne zmorejo, ne zato, ker ne bi hoteli. Zaradi neplačila lahko pride do deložacij, kar pa pomeni, da lahko brez strehe ostanejo ne samo odrasli, ampak tudi otroci, kar je popolnoma nedopustno in se v sodobni družbi ne bi smelo zgoditi nikoli in nikdar. Zato je, upoštevajoč posledice, res treba pretehtati vse možnosti in najprej z najemnikom poskusiti najti drugo rešitev, na primer dogovor za obročno plačilo dolga. Odpoved najemne pogodbe in posledično deložacija zaradi razloga neplačevanja najemnine ali stanovanjskih stroškov nikoli ne sme biti prva izbira.«

»Nedopustno je, da javna podjetja dajejo izvršbe, rubeže in podobno. Samo primer, položnice za elektriko očka samohranilec ni zmogel plačati, ker je bil hospitaliziran. Položnice v znesku 30 evrov. Pa so mu po poteku opomina izklopili elektriko in je za priklop moral plačati več kot trikratnik osnovne položnice. Je to pošteno? Hkrati pa – ko je rubežnik bolni mamici odnesel posteljico otroka, za katerega ni zmogla plačila vrtca … je ta revček skupaj z mamico spal na trdih tleh.«
Anita Ogulin Miran Juršič

Anita Ogulin

Predlagali ste tudi vzpostavitev posebnega sklada za tiste, ki zaradi izjemnih dogodkov – smrti v družini, izgube zaposlitve – ne morejo več kriti najemnin, kreditov, položnic. Do sredstev bi bili upravičeni do največ treh let ob pogoju, da bi aktivno iskali zaposlitev.

»Tako je, poroštveni sklad smo predlagali zato, da bi preprečili izvršbe, deložacije. Da bi prosilci takoj dobili pomoč za omejeno obdobje in da zaradi izrednega dogodka ne bi bili na robu preživetja, temveč bi imeli v najranljivejšem obdobju neko varnost. Tako bi tudi lažje in hitreje ob ustreznem vodenju rešili vse nastale težave.«

V Sloveniji se bo naslednje leto praznovalo 30. obletnico razglasitve samostojnosti. Kam smo v teh treh desetletjih samostojne države prišli na področju socialnih pravic ‒ so se poslabšale ali izboljšale?

»Življenje v Sloveniji se v 30 letih zagotovo na mnogih področjih izboljšalo. So se pa socialne pravice zelo skrčile. Premalo se zavedamo pomena socialne varnosti za zdrav človeški razvoj, za zdravo družbo.«

Eden od vaših zadnjih velikih projektov je projekt Veriga dobrih ljudi, katerega namen je opolnomočenje družin v stiski. Razvili ste ga in postavili v čas in prostor na podlagi večdesetletnih izkušenj dela z družinami, ki dnevno občutijo težo revščine. Večkrat ste dejali, da trdno verjamete, da je revščina izbira politike. Ali v Sloveniji kršimo osnovne človekove pravice s področja sociale, zdravstva ter stanovanjske in druge problematike?

»Nekaterim družinam, s katerimi se srečujemo, so te pravice zagotovo kratene. Mamica, ki ne more bivati v občini stalnega prebivališča zaradi izrednih okoliščin, ne more prejemati subvencije stanovanja. Družina, ki je doživela tragedijo, ne more prejemati socialnega nadomestila za čas – ko bi ga potrebovala, zato ker se všteva neka dediščina, do katere pravno ni upravičena. In podobne nebuloze, ki ljudem ne omogočajo podpore takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Tukaj se nekako vrnemo k birokraciji, ki postavlja nepotrebne omejitve tam, kjer bi bila nujno potrebna hitra rešitev.«

Do sedanje nove velike krize zaradi koronavirusa je po veliki finančni krizi pred desetletjem slovenski BDP rastel. So vladajoči – s tem mislim konkretne ljudi na oblasti – ob gospodarski rasti pokazali kaj posluha za odpravo revščine?

»Čisto vsaka politična opcija do sedaj je imela posluh, ni pa nikoli prešla k dejanjem. Veste, prvi manifest smo napisali leta 2013. Od takrat se ni udejanjila niti polovica prvih predlogov, kaj šele vsi ostali, ki smo jih dodajali kasneje. Morda bi se odgovorni morali vprašati, koliko življenj bi lahko rešili. Ker žal res gre za življenja.«

Tudi TV Slovenija je letos predvajala dokumentarec o revnih v ZDA, posnet še pred sedanjo krizo in pred nemiri v tej državi, ki se samo razglaša za svetilnik svobodnega sveta, sama pa ima na desetine milijonov izjemno revnih in brezdomcev. Med temi brezdomci v ZDA so tudi ljudje, ki živijo v avtomobilu in delajo tudi po 12 ur na dan, pa si ne morejo privoščiti najema majhnega stanovanja in plačevanja zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Ob tem pa so domala v sosednji ulici banke in velekorporacije in njihovi lastniki, ki so milijarderji in milijonarji, vozijo mimo soljudi, živečih v največji bedi. Ali je to res naš vzor? Danes tudi tisti, ki delajo po cele dneve, nimajo dovolj za preživetje. Vse več državljanov ne zmore niti osnovnega preživetja. Skrb vzbujajoče je, da ni poskrbljeno za zdrav razvoj otrok in mladih. Kam smo zašli kot družba, da se nam zdijo pomembnejše dobrine kot človek?

»Mnogokrat nas ljudje vprašajo, ali je res vse to, kar predstavljamo, kar govorimo,. Kar vidijo in slišijo v oddajah. To pomeni, da smo tudi v Sloveniji že tako zelo razslojeni, da preprosto ne vidimo revščine. Poleg zgodovinsko vcepljenega sramu. Druga stvar je nenehno obmetavanje revnih z lenuhi, izkoriščevalci in kar je še tega. In to počnejo politiki. Vse to so načini ali pa koraki k razkroju socialne varnosti – socialnega sistema, zdravstvenega sistema, šolskega sistema, ki bi omogočal enakost ne glede na premoženje.«

V kontekstu vrednot ne morem mimo zakona o preprečevanju dela na črno, saj je prepovedal, da bi šel prijatelj pomagat prijatelju, na primer pri gradnji ali obnovi hiše in podobnem. To odraža sam politični sistem, v katerem živimo – da med drugim v duhu izpolnjevanja zakonov med ljudmi spodbuja ovaduštvo ter duši ali celo prepoveduje medsebojno pomoč. S tem pa razdvaja. Zanima me vaš pogled na to.

»To je pa največja neumnost, ki smo si jo kot država in družba lahko privoščili. Mislim, da se res vedno bolj pomikamo v miselnost, kjer iščemo sovražnike namesto prijateljev, ovire namesto rešitev. Ampak resnično me skrbi to oddaljevanje ljudi med seboj. Pa saj nas prav to sistemsko oddaljevanje drug od drugega peha še v večje stiske. V vseh naših programih zato spodbujamo vrednote spoštovanja, sodelovanja, solidarnosti. Kaj potrebuje človek, ko je v stiski? Človeka, najprej človeka, razumevanje, sočutje … Kako da to lahko razumejo otroci, odrasli pa ne morejo?«

V Sloveniji imamo več kot 600.000 upokojencev, od katerih jih veliko prejema mizerno pokojnino, tako da z njo živijo pod ravnijo revščine. In ko opešajo, zbolijo, seveda nimajo dovolj za plačilo doma za ostarele. Kako v samostojni Sloveniji skrbimo za svoje očete in matere, svoje babice in dedke?

»Zelo dobro vprašanje. Odgovor bi bil ‒ zelo slabo. V bistvu zanje skrbi le malo ljudi. V premnogih zgodbah ne skrbi niti širša družina. Mnogi se obračajo na nas za pomoč. Saj včasih pomagamo, vsem, ki bi to potrebovali, pa žal tudi mi ne zmoremo, saj je toliko družin z otroki, ki se znajdejo v stiskah, da že to težko obvladujemo. Sem pa vesela in hvaležna, da je izjemna humanitarka Ninna Kozorog tako uspešno vzpostavila projekt Vida pri društvu Humanitarček. Tak projekt je bil nujno potreben in sem ji za to iskreno hvaležna.«

Kako naj prevrednotimo naše potrebe, kako naj okrepimo solidarnost in povezovanje?

»Vsakomur, s komer sodelujemo in se uspemo pogovarjati, položimo na srce: izjemno hvaležni smo za vsako pomoč. In prosimo vas, da se ozrete okoli sebe, v družini, sorodstvu soseski, med sodelavci, prijatelji – in če boste ugotovili, da se kdo izloča ali umika, pristopite. Bodite odprti za stiske drugih – in pomagajte. Človek v stiski, kot sem že omenila, potrebuje najprej sočloveka!«

Večkrat ste že dejali, da je veliko obsojanja, da so ljudje revni, ker so leni, vaše izkušnje s terena pa kažejo drugačno sliko. Prosim, znova povejte kaj več o tem, da skušamo odpraviti ta stereotip.

»Ljudje, ki prihajajo k nam po pomoč, so vsi pripravljeni delati. Tudi iskali so vse njim znane načine za rešitev situacije. Večina družin se tudi po vključitvi v naš program aktivira, se odziva, se trudi. Je pa treba razumeti nekaj: ljudje v stiski so pogosto ohromljeni. Ker se preprosto ne znajdejo, ker so obupani in ne vedo, kako naprej. Dobesedno zamrznejo. In premagati to ohromljenost je zelo velik korak. Sprejeti situacijo in sprejeti novo znanje, da sploh lahko rešiš situacijo, je lahko zelo naporen proces. Skozenj ne more človek sam. Zato smo z njimi in ob njih. Etiketiranje z lenuhi – še za vsakega, ki je bil sojen kot lenuh, se je izkazalo da je hrepenel po delu. Samo primer. Očka mehanik je 15-krat našel zaposlitev in vsakič ni dobil zdravniškega potrdila, da je sposoben za delo. Mamica onkološka bolnica lečečemu zdravniku sploh ni prinesla potrdila, da je na kemoterapiji, ker bi morala v bolniški stalež. Delala je, ne da bi delodajalec in sodelavci vedeli, da je bolna. Tisoče podobnih zgodb imamo. Tudi takšne, v katerih so bili starši kot na preizkusnem delu po tri do šest mesecev, pa niso prejeli niti centa plačila in v tem času tudi niso bili prijavljeni kot zaposleni. Pa so jih delodajalci odslovili, češ da niso opravili preizkusa dela. Pa taki, ki so – ko so prejeli plačilo – v spremstvu delodajalca na banki dvignili denar in ga več kot polovico vrnili delodajalcu, ki je dejal, da s tem poravnava njihove prispevke za zdravstveno varnost …

V naših zgodba je pomembno dejstvo, da skoraj vse družine iz naših programov v roku enega, dveh ali največ treh let izboljšajo življenjsko situacijo in vračajo družbi in državi! Mar to ne pove največ!?«

Kaj pravzaprav je dostojno življenje?

»Zame je dostojno življenje takšno, da te ni vsak dan strah, ali boš plačal položnice, nahranil otroke, imel dovolj za osnovne izdatke in morda kakšen priboljšek. Po definicij je sicer dostojno življenje takšno, ki izpolnjuje osnovne fizične in duševne potrebe človeka. Dostojno življenje je tudi dostojanstveno.«

Kaj moramo v slovenski družbi spremeniti?

»Biti moramo bolj ponosni nase. Prerasti vcepljeno sramoto, ko nam zastane korak. Naučiti se moramo ceniti sebe in svoje sposobnosti, znanje. Pa okrepiti odgovornost – ne le zase, tudi za druge. In pomesti pred svojim pragom. In kar se mi zdi najpomembneje, ne soditi – da ne bomo sojeni.«

Za konec pogovora pa še vprašanje, kako vi zmorete vse te velike napore?

»Z veliko podporo lastne družin, sodelavcev, prostovoljcev, prijateljev, znancev in tudi podpornikov in donatorjev. Pa s sprehodi v naravi in veliko ljubezni. Jo živim. Z neskončno in srčno hvaležnostjo VSEM.«

Borut Omerzel
Novinar, publicist in urednik slovenske izdaje Playboya