Uredništvo | 29. 5. 2024, 16:30

Janja Garnbret: "Nihče te nikoli ne pripravi na to, kar sledi po tekmi."

Janja Garnbret premika meje športnega plezanja, a ostaja izredno skromno dekle. Pravi, da talent ni dovolj, do zmag vodita trdo delo in disciplina.  

Borut Pahor je v Mastercard® podkastu tokrat gostil olimpijsko zmagovalko in osemkratno svetovno prvakinjo v športnem plezanju Janjo Garnbret. "Zdi se, da več ni mogoče. To mislimo vsakič. Dokler nas Janja ne prepriča, da je to mogoče," je uvodoma napovedal gostjo, s katero sta se zapletla v iskriv in izjemno zanimiv ter iskren pogovor.

Počuti se, da je bila rojena za plezanje

Janjo Garnbret javnost pozna kot skromno, ljubeznivo, karizmatično in vedno prijazno osebo, komentatorji pogosto poudarjajo njeno breztežnost, sama pa raje poudarja trdo delo in disciplino. Trenira šestkrat na teden po vsaj štiri ure in na treningih včasih uživa še bolj kot na tekmah. Seveda je tudi izjemno talentirana, a pravi, da na eni točki talent ni več dovolj.

Brez trdega dela in discipline ni vrhunskih rezultatov, je prepričana Janja Garnbret.

Brez trdega dela in discipline ni vrhunskih rezultatov, je prepričana Janja Garnbret.

Sami Rahim

Že od malega je plezala po vsem, kar je bilo mogoče, s sedmimi leti pa začela trenirati. Bila je ljubezen na prvi pogled: "Najbolj se spomnim tega, ko sem se na steni počutila močno in lahkotno hkrati. Ta občutek mi je še danes najboljši občutek, ki ga doživljaš, ko plezaš. Sam si, slediš intuiciji, si v svoji glavi, razmišljaš, pa ne razmišljaš, vseskozi iščeš rešitve, detajle, počutiš se res močnega, hkrati pa gravitacija ne deluje, in to je ta občutek, ki ga jaz nenehno lovim in iščem," opisuje Janja Garnbret svoje najljubše občutke pri svojem najljubšem početju na vsem svetu.

Pravi, da je srečna vsakič, ko pleza in da se počuti, da je bila za to rojena. Da je v steni tista prava Janja, taka, kot je. Pa bi lahko v množici srečnih trenutkov izbrala najbolj srečnega?  "Če gledam rezultatsko, so bile to olimpijske igre, torej zmaga v Tokiu. To je bil verjetno na tekmah najsrečnejši trenutek kadarkoli, čeprav je res, da mi čisto vsaka zmaga največ pomeni," pravi. Doda, da zmag nikoli ne jemlje za samoumevnih, in čeprav na zunaj deluje, da zmaguje povsem enostavno, je za vsako zmago ogromno vloženega truda in vsaka zmaga je napor - fizični in psihični.

Vsaka njena zmaga je napor, fizični in psihični.

Vsaka njena zmaga je napor, fizični in psihični.

Sami Rahim

Zmaga, ki s seboj prinese tudi praznino

Posebno naporni so veliki dogodki, kot so olimpijske igre. "Mene so vsi pripravljali na tekmo – da sem fizično najmočnejša, da sem tudi mentalno najboljše pripravljena. Nihče te pa nikoli ne pripravi na to, kar sledi po tekmi," pripoveduje o tem, da zmaga, za katero si delal in razmišljal štiri leta, dan in noč, s seboj prinese tudi praznino in vprašanje: "Kaj bom pa zdaj?"

Iskreno prizna, da bi se dolgo pobirala, če v Tokiu ne bi dosegla zmage. Kaj pa če zmage, ki jo vsi tako pričakujemo, ne bo poleti v Parizu? "Sploh ne razmišljam o tem. Jaz pravim, da to sploh ni opcija," razkrije malo svojega zmagovalnega duha. To, da javnost pričakuje in navija, da bo postala olimpijska prvakinja, ji ni v breme, ampak dodatna motivacija: "Če me ljudje že imajo za favoritko, z zlato medaljo okrog vratu, to zame pomeni, da ljudje verjamejo vame, da so prepričani, da bom zmagala. Na neki način tudi s tem že samega sebe lahko prepričaš, da je očitno to res … "

Včasih je dobro doseči tudi drugo mesto.

Včasih je dobro doseči tudi drugo mesto.

Sami Rahim

Čeprav je vajena zmagovati in se mora prav zato tudi vse življenje dokazovati (predvsem sebi), pa sem in tja prizna, da je čisto fino tudi kakšno drugo mesto. Da jo spomni, da je še vedno treba trenirati, da jo podžge: "Da greš naslednjič še bolj motiviran, da boš zmagal, in če mogoče kdo podvomi, mu boš dokazal, da nima o čem dvomiti."

Spomni se tekme, na kateri je dosegla peto ali sedmo mesto, in to je za vse okoli nje pomenilo svetovno katastrofo, sama pa je šla naslednji dan normalno na trening, kot da ni nič, vedoč, da je bil to samo en trenutek v življenju, ki bo čez dva tedna že mimo.

"Boš splezala na nebo?"

Janja Garnbret je v steni perfekcionistka. "To pomeni, da sem obsedena s plezanjem," razloži. Ko gre spat, razmišlja o treningu in kako je bilo, kako se je počutila na določenem oprimku in zakaj desne noge ni prestavila en centimeter bolj v levo. Razmišlja o tem, kaj bo jutri delala na treningu, in vizualizira. A nikoli zmag in kako stoji na zmagovalnem odru z zlatom okoli vratu, ampak vizualizira občutke in trenutke, ki vodijo do zmage.

Na nebo ne bo splezala, a je prepričana, da je vedno prostor za napredek.

Na nebo ne bo splezala, a je prepričana, da je vedno prostor za napredek.

Sami Rahim

Na tekmah hoče vedno biti pripravljena na vse, vedno hoče biti dva koraka pred drugimi, a se vedno ozira samo nase, nikoli na tekmice. Včasih se ji pot do vrha izriše takoj, drugič ne. Takrat, pravi, pride na vrsto intuicija: "Takrat pa ne smeš biti pod stresom, ne smeš biti čisto nič nervozen, ampak se moraš prepustiti sam sebi. To je pa najtežje. Če si na tekmi živčen, se avtomatsko zakrčiš. In takrat ne boš sledil svoji intuiciji, ampak boš poskusil na silo nekaj rešiti, to pa ne gre".

Najboljša je takrat, ko uživa, ko je vesela na steni in nasploh v življenju. Na vprašanje, kje so meje, odgovori, da jih ni. "Boš splezala na nebo ali kaj?" jo simpatično nagovori Borut Pahor. Janja Garnbret verjame, da je lahko fizično in mentalno vsakič močnejša, da je vedno prostor za napredek.

Janja Garnbret je Borutu Pahorju podarila en izvod svoje resnične pravljice.

Janja Garnbret je Borutu Pahorju podarila en izvod svoje resnične pravljice.

Sami Rahim

A nekje, po vseh letih treniranja in predajanja enemu samemu cilju, vsakega športnika čaka konec kariere. Pa kdaj razmišlja o tem? Tudi in malo ji gre na živce, ker jo že zdaj precej ljudi sprašuje, kdaj bo zaključila. A je prepričana, da mora to priti nekje od znotraj, da človek enostavno začuti, kdaj je čas, da se poslovi … Povsem jasno pa ji je že danes, da bo tudi njena 'po-tekmovalna' kariera povezana s plezanjem, rada bi bila trenerka in naslednjim generacijam predajala svoje znanje, jim pomagala uresničevati njihove sanje.    

Ko ni na umetni steni, se rada sprošča na naravnih stenah, kjer jo z energijo napolnjujejo narava, prijatelji, to, da ni časovne omejitve in da ji nihče ne reče, katero smer mora plezati. Da enostavno gre po nekem svojem občutku. Skromna, kot je, sama sebe najraje nagradi s sladoledom. Pistacijevim. Janja Garnbret ne išče rešitev na silo  - ne na steni in ne nasploh v življenju. Nekoč si želi družine in otrok: "Tudi to bo prišlo, vse ob svojem času in takrat, ko najmanj pričakuješ."  

Borut Pahor je Janji povedal, da proti vrhu stene ne vleče samo sebe, ampak ogromno ljudi.

Borut Pahor je Janji povedal, da proti vrhu stene ne vleče samo sebe, ampak ogromno ljudi.

Sami Rahim

Deluje izjemno samozavestno in taka tudi mora biti. Ko je na steni zelo težko, ko se problem zdi nerešljiv, je zelo pomembno, da verjame vase, saj pravi, da je tam sama in sama sebe mora povleči navzgor. Pa ni čisto tako. "Rad bi ti povedal, da ni tako. Ti za sabo na steno in do vrha vlečeš ogromno ljudi," je ob tem dodal Borut Pahor. In to je – prizna Janja Garnbret iskreno – zanjo najboljši del športa. Da lahko na ta način vrača ljudem, ob katerih čuti toliko podpore in ljubezni. Za to je izjemno hvaležna in to jo polni z energijo in motivacijo.

 

Novo na Metroplay: Jure Godler iskreno o delu sebe, ki je javnosti skrit | Po mojem okusu