Primoža Rogliča slovenski javnosti vsekakor ni treba posebej predstavljati. Je eden naših najuspešnejših športnikov zadnjega desetletja – kolesar, ki je s trdoživostjo, mirno glavo in izjemnim tekmovalnim značajem osvojil največje etapne dirke in se vpisal med elito svetovnega kolesarstva. Njegova športna pot pa je še bolj posebna zato, ker se v resnici ni začela na kolesu. Preden je postal zvezda svetovnega kolesarstva, je bil namreč smučarski skakalec – v novi epizodi Mastercard podkast navdiha je Primož nazorno opisal, kako je bil ta preobrat videti v resnici.
V pogovoru z Borutom Pahorjem je Primož Roglič med drugim razkril, da je bil njegov prestop iz enega v drugi šport na zunaj videti precej bolj organiziran in preprost, kot je bil v resnici. Tisto, kar je od daleč morda delovalo kot hiter, gladek premik s skakalnih dilc na sedež dirkalnega kolesa, je bilo v ozadju precej bolj neurejeno: polno iskanja, improvizacije in učenja na način, ki ga razume vsak, ki je kdaj začel znova.
Pahor je seveda vedel, da takšen preskok s seboj prinese tudi veliko različnih občutkov. Znajdeš se v nečem povsem novem, za seboj puščaš nekaj, v čemer si dokazano dober. Zato ga je v podkastu tudi vprašal, kako je v resnici doživljal ta prehod. "Se ti je ta prehod zdel travmatičen ali navdušujoč?" vpraša Rogliča. "Vendarle si kar naenkrat postal kolesar in zdi se, da si takoj začel dosegati neke vidne rezultate."
Primož se je ob tem vprašanju le rahlo nasmehnil. Seveda ni bilo vse tako filmsko, kot se je zdelo. "Ja in ne," mu odgovori. "Na zunaj je bilo videti hitro, gladko, tako, kot mora biti. Ampak je bilo daleč od tega." Ko Roglič nadaljuje svojo zgodbo o tem prehodu, kot poslušalci hitro ugotovimo, da smo priča res izjemnemu športnemu talentu. Nekomu, ki se je nenadoma odločil povsem zamenjati šport in začeti povsem na začetku – z neverjetno hitrim napredkom.
"Kot smučarski skakalec kolesa v življenju v resnici niti nisem imel," pove Roglič. "Pri 22 letih sem se prvič usedel na cestno kolo. Lahek sem bil, v hrib sem lahko šel hitro," se spominja in nadaljuje: "Takoj sem začel dirkati in res bil v ospredju, ampak to ni imelo prav velike povezave s cestnim kolesarstvom nasploh."
Roglič je s tem jasno nakazal, da prvi rezultati niso bili odraz tistega, kar je pozneje odkril kot bistveno za prave uspehe v kolesarstvu: izkušnje, taktika, ekipa, ritem dolgotrajnih, tritedenskih dirk, razumevanje etap. 'Kilometrina' torej, ki ne pride samo z močjo v nogah. "To ni imelo ničesar z dirkami, ki sem jih poleti gledal po televiziji in sem si govoril, da tu bi se pa rad videl."
"Ampak to si si želel? To so bile sanje?" vpraša Pahor. Ker sanje, očitno, so bile še kako jasne. Želja je bila močna. "Se spomniš, kdaj si si prvič zaželel, da bi zmagal Tour? Ali pa, recimo, Giro, ker se mi zdi, da si najprej sanjal o Giru," še vpraša Pahor.
In Roglič je skromen in iskren: "Najprej si nisem upal niti zamisliti, da bi lahko zmagal katero od teh dirk. Samo da bi bil del tega." Opiše občutek, ki ga razume vsak kolesarski navdušenec. Želja, da si v središču največje kolesarske evforije. Ali kot v podkastu pove Roglič: "Da si v glavnini tam med množico ljudi, ki čakajo in navijajo na vseh teh hribih. Da bi tam enkrat kot prvi (fiju) … šel skozi."
Prestop kot lekcija: od talenta do mojstrstva
Iz Rogličeve pripovedi je jasno, da mu je začetna telesna predispozicija – lahkost in sposobnost vožnje v klanec – resda odprla vrata in prinesla hitro opaznost. A hkrati je moral šele postati cestni kolesar v polnem pomenu: ne samo hiter posameznik, ampak tekmovalec, ki razume dinamiko dirke, pozna strategijo in izkoristi vsak trenutek v svojo korist.
Zato njegova odločitev za kolesarstvo ni le zanimiva športna anekdota, ampak iskren opomnik, da so veliki preskoki redko tako gladki, kot so morda videti na zunaj. In da se za tako uspešno zgodbo, kot jo je pisal Primož Roglič, pogosto skriva več improvizacije, dvomov in učenja, kot si mislimo.
V podkastu z Borutom Pahorjem pa Primož Roglič spregovori tudi o največjih zmagah, najbolj bolečih padcih, podpori družine, znameniti 'sneti verigi' in tudi o tem, kaj – in predvsem koga – vidi, ko dirka mimo neskončne množice na največjih kolesarskih tekmah.
