Neverjetna zgodba Darka Đurića, paralimpijca, ki je postal motivacijski govorec in poslovnež, niza različna poglavja, polna izzivov, preobratov in predvsem pomembnih naukov. Za vse nas. V podkastu navdiha je tako med drugim razkril tudi zanimiv trenutek, ko je vsem, ki so mu vedno govorili, da oseba z njegovimi predispozicijami – rojen je bil brez leve roke in obeh nog – nikoli ne more plavati, dokazal nasprotno.
Čeprav rojen z nepredstavljivo telesno oviro, pa je bil duh v Darku Đuriću vedno zelo športen. Zelo zgodaj je zato začel odkrivati, katere športe bi lahko vseeno treniral. In vedno je oboževal plavanje, čeprav se je vsem zdelo, da to zanj nemogoča aktivnost. "Rekli so mi, da ne bom nikoli plaval," se v podkastu navdiha spominja Darko. "Neki trener mi je preprosto rekel, da z eno roko ni mogoče plavati. Kot otrok sem v vodo vedno hodil s tistim 'šlaufom'. Nekajkrat sem pobegnil v vodo in so me potem reševali, ampak meni je bila voda vedno tako zelo všeč."
Da bi Darko lahko bil čisto pravi plavalec, se je sicer izkazalo povsem po naključju. Pripetljaj, ki je istočasno strašljiv in duhovit, je ob Darkovem pripovedovanju zabaval tudi Boruta Pahorja. "Leta 2000 je skakal v bazen in spremljevalec, ki je bil takrat moj asistent, me je ob tem vedno ujel in me dal ven iz bazena," pove Darko. "To je bilo na plaži in asistent je takrat tudi gledal za puncami. Tako sem jaz enkrat skočil v vodo ravno takrat, ko je on ugotovil, da so punce dosti lepše od mene. No, takrat sem jaz na koncu splaval, on pa je še kar za puncami gledal."
"Koliko si bil takrat star," ga v smehu vpraša Borut Pahor. "10 ali 11 let," s kratkim pomislekom odgovori Darko in doda: "Naslednji dan sem dobil bronastega delfinčka, ker sem 25 metrov preplaval v morju. To je bilo v Pacugu."
A njegov boj za treniranje plavanja se je s tem šele začel. Trenerji so mu najprej govorili, da samo z eno roko ni mogoče plavati ali vsaj ne plavati naravnost. Na tej točki se Darko potem zahvali Cirilu Globočniku, županu Radovljice, ki je bil takrat vodilni v tamkajšnjem plavalnem klubu in mu je že na prvem sestanku rekel: "Mi bomo tebe pripeljali na paralimpijske igre."
Tako je Darko začel trenirati plavanje – čeprav ob tem prizna, da najprej niti ni vedel, kaj so paralimpijske igre – ob tem pa imel priložnost uživati v ogledu treningov nekaterih naših takrat največjih plavalnih asov. Med drugim je v istem klubu trenirala tudi Sara Isaković, ki mu je dala še dodaten zagon, da se je potem prebil do paralimpijskih iger.
