Peter Andolšek je danes študent fizike. Čeprav je dejanski olimpijski prvak v znanju, pa znanosti ne razume kot tekmovanja, ampak kot proces. Njegova želja je predvsem, da k znanju doda neki svoj prispevek, svoj »kamenček v mozaiku,« kot pravi sam. Izjemno bistri mladenič pa v podkastu razkrije tudi svojo tiho, a trdno zavezanost razumevanju sveta. Brez potrebe po aplavzu.
V pogovoru se ves čas čuti, da je Peter Andolšek mislec, kakršnega ne srečamo pogosto. Zato so tematike, ki se jih lotevata z Borutom Pahorjem, onkraj tipičnega. Večkrat se odpre vprašanje vesolja – ne kot brezmejne skrivnosti, o kateri razmišljamo že kar malce romantično, ampak kot intelektualnega izziva. "Je kaj onkraj vesolja?" je vprašanje, ki se zdi smiselno, a istočasno izredno zahtevno. "Je nekaj, ampak je hkrati to še vedno del vesolja, kakor ga dojemamo," razmišlja Andolšek.
V njegovih odgovorih se pokaže, da znanost ni tukaj, da ponudi hitre odgovore. Kot on mirno in poglobljeno razčleni vsako svojo misel in nas pri vsakem vprašanju potegne še globlje v večplastnost svojega razmišljanja, tako je tudi znanost tu, da nas uči tako potrpežljivosti kot tudi sprejemanja nevednosti.
Med športom in znanostjo
Pogovor se razširi tudi v primerjavo športa in znanosti. Postavi se vprašanje, zakaj so športni olimpijci nacionalne ikone, na drugi strani pa znanstveni prvaki ostajajo nevidni. Po mnenju Andolška, je del te kognitivne disonance že v tem, da si težko predstavljamo trening kot del znanstvenega procesa. "V znanosti vidiš Einsteina in nedojemljive zadeve, ki jih je odkrival. Vemo torej le, da je bil pameten,« pravi Andolšek. »Ampak če bi se hoteli zgledovati po njem, ne vemo, kako bi lahko dosegli njegovo raven."
Kot primer poda nogomet. "Če vidiš dobrega nogometaša, veš, da če hočeš to doseči, moraš špilati nogomet vsak dan, trdno delati, veliko vaditi in se na koncu lahko vsaj približaš temu. V znanosti ni tako konkretno." A trening v znanosti obstaja. Kot razkrije Andolšek, ta vključuje veliko učenja, dolge ure dela, tako samostojnega kot tudi na predavanjih.
Da postaneš dober znanstvenik, pa potrebuješ tudi ljudi, ki te pri tem podpirajo. "Tudi Einstein je imel ob sebi ljudi, ki so ga nekako navdihnili, že zato, da je neko zadevo pogledal na drugačen način."
Ko matematika postane umetnost
Ko s Pahorjem spregovorita o matematiki, pa Andolšek kar nekako spremeni intonacijo. Kot da se preklopi na drugi register in iz natančnega, analitičnega znanstvenika postane kar nekoliko poetičen. Matematike namreč ne vidi le kot orodje, ampak kot umetnost. "Matematika postane umetnost, ko z izreki in aksiomi, ki ti služijo kot nekakšne barve, narišeš celo sliko." V tej lepoti matematičnega jezika vidi močno vez s filozofijo in umetnostjo, ki vodi do nenehnega povpraševanja znanstvenikov o smislu, resnici in naravi naše realnosti.
V izredno razvejanem in zanimivem pogovoru beseda seveda nanese tudi na umetno inteligenco, mestoma v povezavi z današnjim svetom, ki ga zaznamujejo krize. Andolšek pri tem ostaja razumsko trezen, nikakor pa ne ciničen. Tehnologijo vidi kot orodje z dvojnim ostrim robom, a je tu znanost ponujena kot že obstoječi vir rešitev – če jih družba le želi uporabiti - na primer, ko gre za podnebne spremembe.
"Ljudje se večkrat obrnejo in mislijo, da bodo že znanstveniki pogruntali rešitev," pravi Andolšek. "Dejstvo pa je, da imajo znanstveniki velikokrat že izdelane rešitve. Da so jih morda tudi že predlagali. Še vedno pa je na odločevalcih in na vsakdanjih ljudeh, da se odločijo, ali jih bodo upoštevali."
Brez politične in družbene volje torej znanje samo po sebi ne zadostuje. Sporočilo, ki ga Andolšek ponudi v podkastu, je torej predvsem to, da je razumevanje sveta dolga pot – pot od ideje do uresničitve, da bomo kdaj živeli na Marsu, pa še daljša? Zakaj? Poglejte podkast in vse vam bo jasno.