Intervju z mlado slovensko športnico, ki je kljub izjemni motiviranosti in številnim uspehom, ki jih je že dosegla, prepričana, da je ključno, da v športu predvsem uživaš.
Anamarija Lampič je ena tistih športnic, ki dajo s sproščenostjo, priljudnostjo in nalezljivo energijo hitro vedeti, da imajo glavo in srce na pravem mestu. S športom je povezana že od malega, saj prihaja iz športne družine, profesionalno pa je prve uspehe, tako kot njen mlajši brat Janez Lampič, nanizala v teku na smučeh, zdaj pa navdušuje tudi v biatlonu.
Njene vrednote so prepoznali tudi v projektu NLB Šport mladim, ki spodbuja mlade športnike in vlaga v njihovo prihodnost, saj je njena športna pot odličen pokazatelj, kako daleč lahko prideš z delom, motivacijo in pogumom.
V navdihujočem, iskrenem pogovoru nam je zaupala, zakaj šport ne bi smel biti tekma s samim seboj za vsako ceno, kako ohranja ravnotežje med kariernimi cilji in prostočasnimi užitki ter zakaj je zanjo največja zmaga to, da ostaja zvesta sebi: prav takšna, kot je bila pri desetih letih, ko ji je šport predstavljal predvsem igro in veselje.
Anamarija, lahko na kratko orišeš svojo športno pot?
Že nasploh izhajam iz zelo športne družine. Oče je bil kolesar, mama pa se je ukvarjala z alpinizmom. Posledično smo bili vsi, jaz, mlajši brat in mlajša sestra, pa tudi polbrat, mamin sin iz prejšnje zveze, ki mu sama sicer rečem kar brat, vzgajani v tem duhu. Poudarjala se je tudi pomembnost gibanja, tega, da je treba biti čim več na prostem ... spomnim se, da me je mama skozi celotno osnovno šolo spodbujala, naj se igram zunaj, tudi kadar sem imela koga na obisku, nas je poslala ven. (nasmeh) Hodili smo tudi na izlete vsak vikend, v hribe, na morje ... šport je bil tudi način, kako smo se v družini povezovali.
Slovenci veljamo za športen narod, od že omenjenih kolesarstva in pohodništva oziroma alpinizma pa do smučanja, veliko družin otroke vzgaja v športnem duhu. Vseeno pa pri nekaterih to ostane priljubljen način preživljanja prostega časa, pri drugih pa postane kariera. Kaj misliš, da je pretehtalo pri tebi – in tvojem bratu?
Moram reči, da sta bila moja starša zelo odprta pri vsem tem. Jaz sem najbolj povezana z bratom, ker sva manj kot leto razlike v letih in sva vse počela skupaj: hodila na priprave, po raznih krožkih ... res sva bila kot rit in srajca. Ampak za ta šport sva se odločila sama, imela sva vso svobodo. To sporočilo bi sama rada tudi prenesla naprej: da ni fino nikogar siliti v nekaj, pa naj bo to šport ali kaj drugega. Ker se takoj vidi, ali nekomu nekaj ustreza ali pa ni zanj, v tem primeru ga je pametno pustiti, da najde nekaj drugega.
Saj konec koncev, če pogledamo športa, s katerima sta se ukvarjala naša starša: oče je bil kolesar, mami pa alpinistka, pa nas nobeden od njiju ni sili, da nadaljujemo po njuni poti. Jaz sem na koncu pristala v teku na smučeh, ki ni čisto nič povezan s tem, in to je ta svoboda, o kateri govorim: da človek res sam najde, kar mu je všeč.
In kako to, da si se torej kar 'iz nule' odločila za tek na smučeh?
Bilo je čisto spontano. Če se prav spomnim, sem bila še v vrtcu, ko je k nam neke zime prišlo neko dekle in reklo, da se bomo zdaj zunaj igrali na smučeh. Seveda sem takoj dvignila roko: igra zunaj, pa še šport, ni me bilo treba posebej prepričevati. Ostalo je zgodovina. (smeh)
Morda vas zanima tudi:
- Anamarija Lampič navdušila na Pokljuki: z vrhunskim streljanjem do tretjega mesta
- Izjemna Anamarija Lampič prvič v karieri na stopničkah v biatlonu
Kakšno vlogo so imeli pri tvojem športnem razvoju in profesionalni karieri klubi in trenerji?
Moram reči, da sem imela pri tem res srečo. Prvi pri športu so seveda starši, ker te vodijo in usmerjajo, potem pa takoj sledijo klubi in trenerji. Ko se enkrat včlaniš v klub, je zelo pomembno, da imaš dobrega trenerja, s katerim se lahko res povežeš in mu zaupaš, pa tudi da ima dober odnos s tvojimi starši. V klubu, kjer sem trenirala, smo se s trenerji res dobro ujeli in še vedno se slišimo. Energija je bila prava.
Glede na to, da omenjaš dobre izkušnje s trenerji in klubi, verjetno nikoli nisi imela občutka, da imaš manjše možnosti za razvoj in podporo kot moški kolegi v športu – je bilo za enakopravnost poskrbljeno?
Lahko govorim konkretno za svoj šport, sploh za tek na smučeh, ker je to šport, ki je, z izjemo zadnjih treh let, pravzaprav zaznamoval moje celotno življenje. Na tem področju lahko brez težav rečem, da je bilo od začetka bolj ali manj ves čas enakopravno. Ker sem od začetka trenirala z bratom, s katerim sva približno istih let, sem ves čas lahko primerjala in zdelo se mi je, da je bila najina pot identična. Je bilo pa mogoče malo razlike v rezultatih, ampak to v dobro nas deklet. Ker smo bile uspešnejše kot fantje, smo imele tudi več izbire.
V poznejših letih je bilo tako, da boljše kot sem imela rezultate, več je bilo opcij za tekme, svetovno prvenstvo in tako naprej ... ampak treba je vedeti, da je bila to tudi posledica prejšnjih dobrih ženskih rezultatov, na primer Petre Majdič, Katje Višnar in drugih odličnih športnic. Ni bilo nobenega moškega, ki bi bil tako uspešen. Tako da se mi zdi res odvisno od športa in posledično rezultatov. Tisti, ki imajo boljše rezultate, imajo več možnosti. Ker drugi vidijo, da je tukaj več potenciala in več vlagajo v tisti spol, ki prinaša boljše rezultate. Tako da pri teku na smučeh bi rekla, da je za ženske dobro poskrbljeno zaradi uspešnih predhodnic. Vsi smo imeli isto podlago, so nas pa dekleta prej spraševali, kaj si želimo kot fante. Kje drugje je pa mogoče obratno.
Denimo pri nogometu, kjer je tudi plačna vrzel velika.
Ja, rekla bi, da je pomembno, kako je športna panoga od začetka postavljena. Ker če je v startu tako, da se razvijata oba spola, gre to potem tudi v prihodnje enakovredno gor. Vsaj z mojega vidika se zdi, da pri teku na smučeh ali biatlonu ni razlike. Če pa res pogledamo recimo kakšen nogomet, se pa vidi, da je bil 'vzgojen' kot moški šport, zato je logično, da ženske zaostajajo. Težko bo tu doseči enakopravnost, tako razvit je namreč že moški nogomet. Podobno mogoče pri smučarskih skokih. Saj se ženske borijo, ampak to še zdaleč ni to in po mojem tudi nikoli ne bo. Mogoče je tako smiselno biti pozoren na to, za kaj se odločaš.
Kakšne so prednosti športa na splošno, kaj ti je skozi leta dalo ukvarjanje s športom?
Zdi se mi, da je bila pri meni velika prednost to, da je bilo vse speljano skozi igro. Še zdaj zagovarjam to, da mora biti nekje do dvajsetega leta pri športu vse malo bolj igrivo. Sicer pa je pri športu ključna srednja šola, takrat jih veliko neha in rekla bi, da je to neka prelomnica, ki pokaže, ali boš ali ne boš vrhunski športnik. Jaz sem bila v športnem oddelku in od več kot dvajsetih sošolcev, ki smo se skupaj vpisali v prvi letnik, ne vem, če nas je ostalo pet vrhunskih športnikov. Tako da tam se ta krivulja lomi, zase bi pa lahko rekla, da sem šele po dvajsetem letu dojela, da bo to mogoče moj poklic. Prej sem pač to počela ob šoli, veselilo me je, sprostila sem se ob tem in bilo mi je v užitek, čeprav je bilo včasih tudi težko, ampak še vedno zame lažje kot vse ostalo v šoli. V športu sem imela družbo, hodili smo po Evropi, tekmovali, in dejansko te to tako potegne, da z lahkoto pomisliš, da bi to lahko bila tvoja služba.
Seveda je še veliko lažje, če si nenehno uspešen. Težko govorim za ostale, ki so se na podobni poti soočili z veliko padci, ampak jaz sem res uživala v tem. Se mi pa zdi, da ne smeš postati preveč okupiran s tem, da te vrže iz tira, če enega treninga ne opraviš ali če kaj ne gre po načrtu. Če si v športu že zgodaj preveč agresiven, to tudi ni v redu. Moraš imeti mero. Zdi se mi, da gre v Sloveniji marsikdo prehitro intenzivno v šport, z glavo skozi zid, in tudi starši se mi zdi, da pogosto pritiskajo na otroke, spodbujajo tekmovalnost, da morajo biti že pri petnajstih vrhunski in tako dalje ... kot rečeno, moje mnenje je, da naj bo do 20. leta šport predvsem ležerna igra.
Omenila si, da v srednji šoli veliko športnikov odneha. Ti si ves čas združevala profesionalni šport s šolanjem, kar ni najlažje ... kako ti je uspevalo?
Mislim, da nisem ravno najboljši primer glede šole. (smeh) Sicer sem jo naredila, a zame je bilo vse, povezano z učenjem, vedno neki strah in odpor. Že od osnovne šole sem vedela, da nisem za knjige, težko mi je bilo dolgo sedeti pri miru. Nočem dajati slabega zgleda glede učenja, saj se vse da, ampak jaz sem pač tak tip, da sem bila vedno toliko bolj zaljubljena v šport.
In še zmeraj zagovarjam to, da nismo vsi za vse in da je pač treba poiskati področje, na katerem si dober. Jaz z leti lažje priznam, da pač nisem za šolo. Včasih me je bilo tega sram. Ampak enostavno se nisem bila zmožna učiti tolikšne količine podatkov na pamet, sem precej bolj tehničen tip, raje imam prakso. To v življenju opažam tudi v praksi: s fantom recimo ravnokar prenavljava hišo in on mi včasih razlaga, kako bi kaj naredil, pa mi ni nič jasno, dokler ne pokaže, kako to gre v praksi. Takrat pa je čisto enostavno. Moram videti, da razumem.
S tem ni nič narobe, vendar pa šolski sistem res temelji predvsem na teoriji.
Ja, res je. Še vedno mi je kdaj nelagodno, ko me kdo vpraša, na katerem faksu sem. Ker imam narejeno samo srednjo šolo, nobenega faksa, nikamor se nisem vpisala. Najbrž predvsem iz strahu, ker sem imela res vsega dovolj, zame je bil šolski sistem pač konstantno učenje teorije, nič zares praktičnega. No, razen športne vzgoje seveda, pa mogoče glasbe in likovne. Pri vseh teh predmetih sem bila vedno dobra, vse ostalo, na primer matematika in slovenščina, pa bolj tako tako ... saj sem vse naredila, ampak bolj je šlo samo za to, da sem imela obkljukano.
Moram pa reči, da me starša nista nikoli silila v šolo, govorila sta mi, da je to moje življenje, da če bom kaj potrebovala, naj vprašam, da pa šolo moram narediti – ampak kako jo bom naredila, ni pomembno. (smeh) Na koncu tako ali tako načeloma lahko počneš, kar si želiš. Razen če je tvoja želja biti pravnik ali pa zdravnik, potem ti učenje pač mora biti blizu. Jaz sem vedela, da to ne bom. Ampak so pa tudi zelo lepi poklici, za katere učenje ni bistveno in gotovo se najde nekaj za vsakega.
Imela si že ustaljeno kariero v teku na smučeh, a si se kar naenkrat odločila preusmeriti v biatlon. Si potrebovala večji izziv? Marsikdo je bil v dvomih – zakaj menjati zmagovalnega konja?
Res je bilo takrat veliko vprašanj: zakaj si to naredila, bila si uspešna, zakaj bi se zdaj vrgel pod vlak in tvegal celo kariero ... Zavedam se, da bi lahko še cel ciklus olimpijade bila na teku na smučeh, še vedno dosegala uspehe, pristala na stopničkah, osvojila kak globus, medaljo ... ampak v resnici je bila v ozadju vedno nekako prisotna želja, da bi preizkusila še biatlon. In po dveh olimpijadah, v Pjongčangu in Pekingu, ko se mi nekako ni poklopilo, kot bi si želela in je bilo prisotnega tudi nekaj razočaranja, mi je moj fant, ki je bil kot moj pomočnik in trener tako ali tako ves čas prisoten, rekel: v redu, kaj boš pa zdaj? Se boš pobrala in morda kakšno leto pavzirala ali imaš res tako željo, da bi poskusila še to? In, po domače povedano, imaš tudi jajca, da greš čez to?
Takrat sem si izpisala vse pluse in minuse in sklenila, da je moj cilj ne nazadnje to, da v športu uživam, ne glede na to, kaj delam. In da je čas za nov izziv. Zagotovone bo lahko – ampak ja, sem se odločila in ni mi niti malo žal. Danes sem celo vesela, da sem šla v to. Ne nazadnje sem tudi malo zamenjala okolje. Še vedno pa uživam, to je zame bistvo. Da sem še zmeraj takšna, kot sem, da imam energijo, da želim to početi, da imam željo biti dobra, dosegati dobre rezultate.
Sem pa od veliko ljudi slišala tudi izjave, kot je "Bila si tako dobra in zdaj ne boš imela nič od tega. Vse bo šlo v nič." Ali pa: "Joj, kaj pa denar? Zdaj ne boš več imela dovolj denarja!" Ljudje božji, meni se pa res ne gre za denar. Normalno vsak dela za denar, da lahko preživi. Ampak to je pa tudi vse. Mene lahko postavite tudi v neko kočo, ki ima kaminček, normalno posteljo, kopalnico ... in to je to. Sem zelo preprost človek in drugače gledam na svet, zdi se mi, da so ljudje preveč osredotočeni na materialno plat stvari, na zaslužkarstvo. Jaz pa delam to zato, ker mi je všeč, ker mi je najlažje. Najbolj dragoceno pa mi je, da imam okoli sebe ljudi, ki jih lahko vedno pokličem, ko sem v težavah, da sem zdrava, da se imam fino in da se lahko smejimo.
Že prej si omenila, da se ti na olimpijskih igrah morda ni poklopilo, kot bi si želela. Neizogibno je, da se tekom športne kariere zgodi tudi kaj, česar si ne želiš ali pa morda ne gre vse po načrtih. Kako se ti soočaš s tem? Kako se pobereš po porazih, ovinkih na poti?
Vsak človek, pa ni pomembno, ali je to v športu ali na nekem drugem področju, ima vzpone in padce. Meni je to čisto logično. Je pa res, da smo mogoče športniki malo bolj dovzetni za to, ker smo na očeh javnosti. Vsakdo lahko spremlja tako tvoje uspehe kot poraze. Vsak, ki ima pet minut časa, te lahko spljuva, pa te sploh ne pozna. Želela bi si, da bi se taki ljudje postavili v našo kožo: kako bi jim bilo, če bi nekdo vedel vse o njih, komentiral čisto vsak korak, ki ga naredijo? Meni niti na pamet ne pade, da bi komu rekla kaj slabega, da bi se vtikala v njegovo življenje. Ne poznam ga in ne poznam situacije. Ampak za marsikoga pa to ni ovira. Na splošno se mi zdi, da smo ljudje postali vedno bolj grobi in to mi ni všeč.
Če pustiva javne komentarje in glas ljudstva ob strani: kaj pa je tisto, na kar si sama najbolj ponosna?
Rekla bi, da sem najbolj ponosna, da sem skozi vsa ta leta ostala ista. Tista Ana, ki je bila stara deset let in bo zdaj, o moj bog, stara trideset. (smeh) Še zmeraj sem sproščena, se smejim, hecam ... ko postaneš boljši, te hitro ponese, ampak mislim, da sem sama ostala na realnih tleh, še vedno mi je včasih, ko mi kdo čestita ali me pohvali, malo nelagodno. Sem takšna, kot sem, prišla pa sem tudi do tega, da me ni sram recimo povedati, da mi šola ni šla ... to je res tisto, na kar si lahko ponosen, da rasteš kot oseba, sprejemaš sebe v celoti.
Kljub predanosti športu se zdi, da znaš tudi uživati življenje – kaj so tvoje najljubše aktivnosti, ko ne treniraš?
Pri nas je tisti mesec, ko nam ni treba trenirati in lahko res odklopimo možgane, april. In ta mesec sem do zdaj izkoristila vsako leto, razen med pandemijo. Običajno greva s fantom na dopust za dva ali tri tedne. Letos sem šla prvič na dopust s sestro, ki je deset let mlajša od mene. Tudi to je bilo eno res noro doživetje, ker do zdaj še ni bila zunaj Evrope, šli pa sva v Mehiko. Pa tudi že dolgo nisva bili tri tedne v kosu skupaj in sva se res povezali na nekem čisto drugem nivoju.
Zdi se mi, da res potrebujem tak odklop, ko niti ne pomislim na šport in ko se vrnem, imam res napolnjene baterije in sem že prav željna novih treningov. Trenirati sicer začnemo maja in do oktobra oziroma novembra je res neki cikel zelo napornega urnika, si pa tudi v tem času enkrat na teden ali pa vsaj enkrat na dva tedna vseeno uspem najti čas zase, ker se je treba zavedati, da šport ni vse. Moraš imet tudi neko drugo življenje, da lahko preusmeriš misli, kajti še zmeraj sem mnenja, da ni dobro, če si 24 ur na dan v športu, osredotočen samo na cilj.
Pomagajo mi tudi kratkoročni plani. Z majem smo začeli sezono in konec julija imamo recimo za slab teden zmanjšan obseg ur, ker moramo imeti malo počitka. In za ta čas imam že ogromno nekih idej, kam iti. Razmišljam, kako bom zdaj dva meseca garala, naredila vse, kar je treba, in si bom lahko potem privoščila neki mini dopust, nagradico. In potem spet dva meseca dela in mini odklop ... dajem si te bombončke. (smeh) Tudi kakšni koncerti pogosto služijo kot motivacija. Še zmeraj se mi zdi, da nekako zasledujem ta preplet športa in igre in da je to tisto, kar me pelje naprej.
Kakšni so cilji za naprej? Približujejo se namreč olimpijske igre v Milanu in Cortini ...
Po tistih zadnjih olimpijskih igrah sem tako ali tako naredila preskok in si zadala cilj, da bi rada bila na naslednjih olimpijskih igrah kot biatlonka in vsaj kolikor toliko uspešna. Moj cilj je bil, da se v štirih letih naučim tega športa in sem najboljša, kar sem lahko. Tako da: bomo videli. Je pa res, da sem se tekom let naučila, da ne dajem izjav, da si želim kakšno nagrado ali kaj takega, čeprav to marsikdo želi od mene, ker se mi zdi, da me potem kar karma požre. (smeh)
Prizorišče že poznam, sem pa, če se primerjam z ostalimi, še veliko v zaostanku, sploh kar se tiče rokovanja z orožjem in merjenja, tukaj imam še veliko za narediti. Ampak je to zame izziv in se spopadam s tem, kolikor najbolje zmorem. Enkrat gre, drugič ne. Nisem pa razočarana, ko ne gre, ker zame ni bistvo v zmagovanju, ampak v tem, da se imam fino. (nasmeh)
