Z vizualno umetnico Lenčo Malec smo se ozrli na začetke njenega zanimanja za umetnost, spregovorila pa je tudi o iskanju lastnega vizualnega izraza in pogumu, ki ga zahteva res iskreno in brezkompromisno umetniško ustvarjanje.
Lenča Malec je mlada vizualna umetnica, ki v svojem ustvarjanju združuje prepoznavne popkulturne elemente, dekliško estetiko in kritični razmislek o reprezentaciji ženskega telesa.
Pogosto se igra z motivi, kot so punčke Barbie in Bratz, rožnati dodatki, nostalgični elementi in pornografska estetika, posebno mesto v njenem delu pa zadnje čase zavzema slovenska pornografska igralka La Toya, katere podoba ji služi tudi kot instrument za raziskovanje vprašanj seksualnosti, identitete in medijske konstrukcije.
Letos je oblikovala vizualno podobo mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore, kar je pospremila njena razstava Orgija pikslov v galeriji Nočna izložba Pešak. Raziskovala je estetiko in politiko nizkoločljivostnih digitalnih slik, pogosto pornografskih podob, ki krožijo po spletu, njena naslednja samostojna razstava pa bo na ogled 3. junija v galeriji DobraVaga.
Ujeli smo jo ravno v vmesnem času med obema razstavama in se z njo ozrli na začetke njenega zanimanja za umetnost, spregovorila pa je tudi o iskanju lastnega vizualnega izraza in pogumu, ki ga zahteva res iskreno in brezkompromisno umetniško ustvarjanje.
Začniva na začetku: kaj te je kot ustvarjalko najbolj oblikovalo, kam segajo zametki tvojega zanimanja za umetnost?
Mogoče se je zanimanje za umetnost res še najbolj razvilo prek moje mame (Nine Valič, op. a.), ki je igralka. Že zgodaj me je želela izobraziti v umetniškem smislu, od nekdaj sem hodila v gledališče, bila v stiku z ljudmi s tega področja, tako da me je to verjetno najbolj zaznamovalo in zbudilo mojo željo, da tudi sama vstopim v ta svet.
Vendar ne v svet gledališča oziroma igre, le umetnosti na splošno?
Ne, to pa ne, nimam se za dobro performerko. Sicer rada zabavam svoje kolege, ampak definitivno pa nisem neka javna govorka. (nasmeh) Vizualna umetnost je bila tista, ki me je vedno zanimala, predvsem slikarstvo sem nekako najbolj opazila. Po osnovni šoli sem šla na oblikovno srednjo šolo, tako da sem v resnici že ves čas pomalem pikirala na to. Moram pa povedati, da sem imela v poznem najstništvu fazo, ko me je čisto 'obrnilo' in sem šla študirat razredni pouk na Pedagoško fakulteto. Tudi v poučevanju sem se videla, zdelo se mi je zanimivo, vendar pa sem v prvem letu hitro ugotovila, da bom zelo nesrečna, če se ne bom vsaj preizkusila v umetnosti.
Si se za razredni pouk tedaj odločila zato, ker je bila to varnejša opcija?
Morda se bo to slišalo smešno, ampak želela sem si bolj normalnega življenja. Umetnost zna biti precej nesigurna tudi v ekonomskem smislu.
Morda vas zanima tudi:
- Marijo Županov: Fotografija kot barvna katastrofa in odraz queerovske kulture
- Polivamo čaj s Haus of Vulva
Omenila si, da si se ves čas nagibala v smer slikarstva. Si imela že v mladih letih kakšne vzornice in vzornike na tem področju?
Mogoče pa res. Zdaj, ko na tak način razmišljam o tem, bi res izpostavila Zvonka Čoha. Imela sem majhno knjižico, v kateri so bile pesmice Andreja Rozmana Roze in Čohove ilustracije, in res mi je bil izjemno všeč.
Kako se je med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer si najprej diplomirala, zdaj pa si na magistrskem študiju, spreminjal tvoj izraz? Kako si našla tematike, ki te najbolj zanimajo?
Rekla bi, da se ni zares spremenil, ampak samo nadgradil. Torej ne da sem vsako leto boljša umetnica, ampak da si samo bolj upam delati to, kar si želim. Je pa tako, da med študijem v prvem in drugem letniku bolj delaš to, kar ti povedo profesorji, nimaš toliko svobode ... jaz sem se šele v tretjem letniku, ko sem začela delati s profesorjem Žigo Karižem, bolj sprostila. Njemu je uspelo, da je to dosegel, ker so mu tudi blizu tematike, s katerimi se ukvarjam.
V resnici je bil pri meni že od začetka največji problem, da sem bila nesproščena. Še zdaj sem včasih. Ampak to, da se v bistvu ves čas potiskam iz cone udobja, je tisto, kar me nekako najbolj gradi kot umetnico. Pa razstavljanje, to je najbolj pomembna stvar za moj razvoj. Pred dvema letoma sem imela priložnost prvič razstavljati v Kinu Šiška (z razstavo Ženska priroda – sama nezgoda, op. a.). Ko zdaj gledam nazaj, te razstave sploh nočem več videti, (smeh) ampak je bila pač prva, nekje je treba začeti.
View this post on Instagram
Svojo diplomsko nalogo si povedno naslovila Kurba v postelji, dama na parketu. Lahko na kratko opišeš, kaj si v njej raziskovala in kako se to povezuje s tvojim umetniškim ustvarjanjem?
Raziskovala sem razmerje med umetnostjo in pornografijo: razvoj pornografije iz umetnosti in uporabo ženskega telesa kot krmila za tovrstne prakse. Tudi magisterij zdaj pravzaprav delam iz zelo podobne teme, ampak nekako iz drugega zornega kota. Med diplomo sem tekom praktičnega dela namreč uporabljala samo sebe in svoje avtoportrete, zdaj pa imam zunanjo osebo, s pomočjo katere želim posredovati to sporočilo, in sicer pornografsko igralko La Toyo.
Tudi magisterij bo sicer seveda sestavljen iz teoretičnega dela, ampak mislim, da se bom tokrat bolj sfokusirala na praktični del, ker imam zdaj tudi več slik in delov, ki nekako povezujejo to celoto. Pri diplomi sem se vseeno še malo lovila, kaj pravzaprav želim doseči z uporabo svojih slik, odkar sem začela hoditi na magisterij, pa je tudi produkcija sama in to, kar želim sporočiti, prišlo precej bližje temu, kar sem želela že takrat.
Bi dejala, da te v umetnosti zdaj najbolj pritegnejo teme, povezane z ženskostjo in prevpraševanjem slednje? Žensko telo v pornografiji, skozi prizmo moškega pogleda, igrače za dekleta, roza barva, tako imenovana 'bimbo kultura' ... vse to ima nekaj skupnega in verjetno tudi svoj namen.
Ja, zagotovo. Poleg tega se vse to, s čimer se ukvarjam, res prepleta z mojimi osebnimi izkušnjami. To je moja osebna zgodba, za katero mislim, da se lahko z njo poistoveti veliko žensk. Vse imamo neku skupno misel ali podobno izkušnjo in to je pravzaprav moj namen.
Za razstavo Pokliči me nazaj, ki si jo imela pred dvema letoma v galeriji Portal 2-7-7-7-8 in v kateri si se zopet igrala z roza dekliško motiviko, vključila pa si tudi predmete, kot so fen z leopardjim vzorcem, erotične igračke, bleščice itd., si svoj umetniški slog poimenovala camp trashy. Je mogoče ta izraz posplošiti na tvojo umetnost na splošno?
Mislim, da ja. Izraz je sestavljen iz dveh besed, trashy pomeni ceneno, camp pa pretirano. Ko sva se s kuratorko pogovarjali, kateri izraz bi izbrali, sem skušala čim bolje identificirati svoj slog. V končni fazi bi bil lahko pravi izraz tudi kič, mogoče bi ga zdaj celo prej poimenovala tako, ker se mi zdi, da je kič bolj provokativna beseda, sploh v umetniškem prostoru, kjer to ni ravno zaželeno. Rekla bi, da s tem malo provociram: neka izrazita ženstvenost v povezavi s kičem, kar ljudi hitro zmoti.
View this post on Instagram
Kakšno vlogo ima tvoje lastno telo – izražanje skozi modo, oblačila, pričeske, dodatke in podobno – v tvojem umetniškem raziskovanju?
Gotovo jo ima. Rada se uredim, ampak mogoče se ne bi urejala in oblačila na tak način, če ne bi bila umetnica. Zdi se mi, da se to dvoje res lepo povezuje. Moja umetnost mi daje pogum, da sem drzna v svojem videzu, moje oblačenje in ličenje pa mi daje pogum, da se v slikanju in umetniških projektih ukvarjam s temami, s katerimi se.
Letos si poskrbela za vizualno podobo Festivala Rdeče zore. Kaj si izbrala za njeno rdečo nit?
Že lansko leto sem kar precej umetniških projektov naredila v tako imenovanem "pixel artu" (umetniška dela, sestavljena iz pikslov, op. a.). To me rahlo spominja na gobeline, zato se mi zdi zanimiva tehnika. Zanjo sem se odločila, ker sem ravno v tistem času brala članek Hito Steyerl In Defense of the Poor Image. Avtorica govori o nekih podobah oziroma sličicah, ki se zelo hitro širijo po internetu in so viralne ravno zaradi tega, ker so tako nizkoresolucijske. To seveda pomeni, da so pikslaste – v to kategorijo denimo sodi pornografija in določeni oglasi.
To me je dovolj zintrigiralo, da sem izbrala to tehniko, motiv pa sem zopet povezala z pornografijo, je bil pa to nek meme, ki sem ga našla po naključju. Gre za žensko, na katero je pripet moški, ona pa ga vleče naokoli s koleščkom. Večina sicer misli, da ima ženska na sliki rep, ampak to niti ni tako pomembno, želela sem predvsem neko močno žensko, tako imenovan 'boss bitch' motiv.
View this post on Instagram
Umetniško delo, projekt oziroma razstava, na katero si najbolj ponosna?
Občutek imam, da bo to moja junijska razstava v galeriji DobraVaga, za katero imam že kar dobre načrte. Do zdaj pa serija, v kateri sem La Toyo postavila v vlogo figurice v igri The Sims, ker sem tu res naredila nekaj, kar mi je všeč, bila sem brezkompromisno jaz, ne da bi se preveč obremenjevala z drugimi.
V katero smer se želiš razvijati kot umetnica? Kakšni so tvoji načrti po magisteriju, imaš trenutno obsesijo, motiv, ki ga raziskuješ ali bi se ga rada lotila?
Zelo si želim na Erasmus prakso, zaenkrat je to moj načrt po magisteriju. Seveda si želim tudi status samozaposlene v kulturi in neko službo, toliko, da bom imela reden prihodek. Tako da najbrž nič kaj posebnega, v umetniškem smislu pa se mi zdi, da me vedno bolj zanima tudi tekstil. Zelo verjetno bom še naprej raziskovala podobne motive kot sedaj, le da s tekstilom.
Kaj pa motivika? Še kdo, ki te umetniško navdihuje na podoben način kot La Toya in bi se lahko znašel v tvojih projektih?
Ne vem, kdo si bo naslednji zaslužil to posebno mesto. Bomo videli. (smeh)
