Leyre, mlada glasbenica: "Sodelovanje na Sladici je zame velika čast!"

Mlada glasbenica Leyre Legarda Ventura ali na kratko Leyre (2002) je eno zanimivejših imen na domači sceni: širši javnosti se je prvič predstavila pred dvema letoma na slovenskem izboru za pesem Evrovizije, kjer je nastopila ob boku Guštija, in takoj pritegnila veliko pozornosti. Navdušuje tako z izjemnim, unikatnim vokalom kot z nalezljivima energijo in karizmo.  

Pred dvema letoma se je pridružila tudi projektu Sladica, ki je že dvajset let sinonim za vrhunske zabave v Ljubljani, katerih dodana vrednost je tudi ta, da na enem mestu združujejo dobro glasbo, predvsem zvrsti r'n'b, funk, soul in hiphop, ter kakovostne glasbenike.

Naslednja Sladica Live & Party z izjemnimi izvajalci se obeta 26. decembra v ljubljanski Cvetličarni in Leyre pravi, da lahko pričakujemo "bombastičen dogodek, kot vedno do zdaj", z njo pa smo pred zabavo spregovorili tudi o njeni glasbeni poti, dosežkih in željah za prihodnost.  

Rojena si bila v Španiji, po mami imaš korenine iz Dominikanske republike, a si se že kot otrok preselila v Slovenijo, v Novo mesto. Kaj je bil zate največji kulturni šok? Mogoče zaprtost in hladnost, ki nam ju marsikdo očita?  

Slovenci so mogoče res malo bolj zaprti kot ljudje v Španiji, a moram vseeno reči, da sem tudi v Sloveniji odraščala obkrožena z zelo toplimi ljudmi. Drugače je mogoče to, da ljudje tukaj potrebujejo več časa, da nekoga spustijo blizu, ampak ko greš enkrat čez to fazo, je vse v redu. Je pa mogoče največji kulturni šok, da v Španiji in Dominikanski republiki, od koder je moja mama, govorimo zelo naglas. (smeh) Tudi doma smo vedno govorili naglas in v družbi sem zato večkrat izpadla, kot da se derem. To je torej gotovo stvar, ki bi jo izpostavila kot pomembno razliko. (smeh)  

Kdaj te je začela zanimati glasba in kdaj si ugotovila, da bi se rada z njo profesionalno ukvarjala?  

Prvi nastop sem imela v prvem razredu osnovne šole Bršljin v Novem mestu, imela sem šest let in nastopali smo za upokojence. (smeh) Pela sem Kekčevo pesem in še zdaj se spomnim tega trenutka, bilo mi je noro dobro in takrat sem ugotovila, da si v bistvu želim nastopati. V tretjem razredu sem pisala dnevnik, kjer je že zapisano, da bi po poklicu rada bila pevka.

Potem je vse skupaj sicer malo padlo v vodo, ker sem se preusmerila v risanje in slikanje, a proti koncu osnovne šole sem šla na avdicijo za muzikal Annie in dobila vlogo, tako da me je spet potegnilo v ta svet in sem vedela, da je to to. (smeh) Ko sem pri 17 letih potem izgubila mamo, sem napisala svoj prvi singel in po tistem so se stvari hitro začele odvijati same od sebe.  

Velika prelomnica zate je bila Ema 2022, kjer si nastopila skupaj z Guštijem. Da mlada avtorica nastopi z uveljavljenim glasbenikom, je velika stvar. Kako je prišlo do tega?  

V času covida smo imeli v Novem mestu, v studiu Edisa Osmanovića, jam sessione. Glasbeniki smo se dobivali, skupaj ustvarjali glasbo, se zabavali, veliko stvari smo tudi posneli. Eden od prisotnih je bil tudi Obra (Dušan Obradović) iz Dan D, ki je bil nad izdelki tako navdušen, da jih je pošiljal producentu Žaretu Paku, ki prav tako dela z Guštijem.

Ko je Gušti tako prišel do Žareta, da potrebuje pevko za Emo, je Žare iz arhivov potegnil te posnetke, jih pokazal Guštiju in Gušti me je kontaktiral prek Facebooka. Sicer mu skoraj en teden nisem odgovorila, ker moram priznati, da nisem vedela, kdo je. (smeh) Potem pa me je klical Obra in rekel: "Daj, tamala, daj se malo zresni, to je Miha Guštin, odgovori mu že." (smeh) Potem sva šla na limonado in ostalo je zgodovina. (smeh)  

Kakšna pa je bila zate ta izkušnja? Komaj si začela malo resneje delati glasbo, pa si že pristala na Emi ...  

Bila je zanimiva izkušnja, tudi s tega vidika, da prej nisem toliko spremljala slovenske glasbene scene, niti Eme ne, ker doma nismo zares poslušali take glasbe. Tako da v tistem trenutku mogoče nisem vedela, v kaj se spuščam ... bila sem malo impulzivna. (smeh) Vsega skupaj nisem jemala tako resno, bila sem bolj neobremenjena, medtem ko je bil Gušti bolj z glavo pri stvari. Ampak če pogledam nazaj, sem za celotno izkušnjo res hvaležna.    

Na Emi si nastopila še pred dopolnjenim 20. letom. Je mladost prednost ali slabost pri takšnih tekmovanjih?   

Mogoče je bila slabost le to, da nisem imela toliko izkušenj s pojavnostjo v medijih. Ne vem pa, ali je to zares povezano s starostjo – bolj z izkušnjami. Je pa gotovo res, da je bil to manjši minus, ker v tem kontekstu nisem prišla tako zelo do izraza, pa tudi strah me je bilo. Mogoče si tudi bolj negotov: vidiš, da so okoli tebe starejši glasbeniki, pa bolj uveljavljeni, in te kar malo stisne. (smeh)

Po drugi strani pa je prednost, da ko si mlad, imaš ogromno energije in si lahko sproščen, tudi če ti ni čisto jasno, kaj se dogaja. Tako da na splošno ne bi rekla, da ima mladost prav veliko slabosti, razen pač tega, da bi si želela več izkušenj glede nastopanja v medijih.  

Pa ti je zdaj, po nekaj letih, to naravno, nekaj, kar pač pride s tvojim delom, ali ti je kdaj v breme?    

Glede na to, da sem bolj ekstrovertirana, se rada izpostavljam in pogovarjam. Živčna postanem samo, ko je treba naštevati kakšna imena, ker sem z imeni res slaba in jih pozabljam, nočem pa, da izpade, kot da mi ni mar. Še vedno pa pridejo tudi trenutki, ko mi je pojavljanje v medijih malo odveč in mogoče raje ne bi, a se mi zdi pomembno, da greš kdaj malo ven iz svoje cone udobja.

Morda vas zanima tudi:

• Zakaj je Sladica po 20 letih še vedno najboljši party v mestu 
• Ko glasba postane umetnost – Zvezdan Simić (DJ Zeds) in zgodba Sladice: "Vsakič je kot prvič!"

Kako si se pridružila Sladici? Si za projekt vedela, še preden si se uvrstila med glasbenike Sladice?  

Ja, za projekt sem slišala že prej, nisem sicer bila na nobeni Sladici, sem pa vedela, za kaj gre. Pridružila sem se ji, ko me je kontaktiral organizator in idejni vodja Zvezdan Simić – DJ Zeds, verjetno na podlagi mojega prvega singla Energy, ki je dosegel kar veliko občinstvo.   

Katera je zate najboljša plat sodelovanja pri Sladici: skupnost, to, da lahko rasteš kot glasbenica, kaj tretjega?  

Vse našteto. Pa še ta čast, da nastopaš s tako dobrimi glasbeniki, tako širokim bendom ... pri prvi Sladici, na kateri sem bila, se mi je zdelo noro, da so glasbeniki igrali tudi mojo glasbo, jo interpretirali po svoje oziroma ji dodali svoj osebni pečat. "Uau," sem si mislila. To je bila velika nadgradnja v moji karieri. Zdi pa se mi tudi lepo, da daje Sladica platformo glasbi, ki mogoče v Sloveniji ni najbolj tipična. Super mi je, da se nastopa na primer s priredbami skladb Michaela Jacksona in tako dalje. To je zame res nekaj svežega.  

Kaj pa lahko pričakujemo v nadaljevanju projekta Sladica? Menda pripravljate tudi avtorsko glasbo ...

Ja, res je, pripravlja se mini album (EP) projekta z različnimi ustvarjalci, ki sodelujemo pri Sladici – dobila sem priložnost, da sem tudi sama del tega, in moram reči, da se res zelo, zelo veselim.    

Na kateri dosežek si do zdaj najbolj ponosna?  

Ema je bila kar velika stvar, pa tudi to, da sem do svojega 22. leta pravzaprav že trikrat nastopala v Križankah. Ta dva dosežka v mojih očeh kar izstopata.  

Kje se v glasbenem smislu vidiš v naslednjih desetih letih? Imaš kakšne posebne želje?  

Rada bi poskusila prodreti v tujino, vsaj toliko, da se malo pokažem, če ne drugega, in si poskušam razširiti občinstvo. Občutek imam tudi, da bi bila moja glasba tam mogoče bolje sprejeta. Mika me Anglija, kjer je za glasbenike veliko priložnosti, z veseljem pa bi poskusila tudi v ZDA, če se pokaže možnost.

Sicer pa nisem oseba, ki zelo načrtuje vnaprej, čeprav je vseeno dobro imeti neko vizijo. In moja je trenutno ta, da se razvijam še v kakšnih drugih glasbenih žanrih. Zelo zanimiv mi je recimo džez in z džezisti res rada igram. Za začetek bi mogoče rada še malo tega vnesla v svoj glasbeni slog. Zadnje leto pa pripravljam tudi mini album (EP), za katerega upam, da izide kmalu.

Pa še nekaj sem pozabila omeniti: nastopati doma, v Španiji, se v bistvu predstaviti domačemu občinstvu. (nasmeh) Tudi to je moja velika želja in letos sem si v Madridu dokazala, da ni tako težko, da so tudi tam zelo odprti.