Kako razmišlja generacija Z, da ustvari kampanjo, ki osvoji SOF, Cannes in Websi? Lučka Fabijan in Ivona Repše iz DROM Agency o slovenskem jeziku v oglaševanju, stereotipih o svoji generaciji, ki morda držijo, usklajevanju z naročniki, umetni inteligenci – in nasploh o tem, kako v oglaševalskem svetu delujejo mladi.
Če je kaj na reku, da na mladih svet stoji, potem to v svetu oglaševanja gotovo velja za Lučko Fabijan in Ivono Repše, 27-letnici, ki sta obe del ekipe DROM Agency. Prvič sta opozorili nase z zmago na natečaju Mladi kreativci 2023 na Slovenskem oglaševalskem festivalu, ki jima je prinesel vstopnico za Cannes in tekmovanje Young Lions, nekakšno "Evrovizijo oglaševanja", tam pa sta osvojili odlično četrto mesto.
Svojim dosežkom lahko zdaj dodata še to, da sta se na zadnjem Websiju skupaj s sodelavcema iz DROM Agency ovenčali z nagrado za Mlade digitalce leta za domiselno rešitev Bogate debate. Oglaševanja Argetinih solat so se lotili skozi izviren izziv, ki bi mlade prepričal, da spet začnejo bolj aktivno uporabljati slovenski jezik.
Tega, da je slovenščina kot pogovorni jezik mladih vse bolj odrinjena na rob zaradi anglizmov, slenga in preostalih skovank, ki se porodijo v internetnem svetu, se še kako dobro zavedata, saj sta tudi sami predstavnici 'digitalne' generacije Z. Ravno zaradi tega je naša beseda tekla tudi o uporabi slovenščine v oglaševanju, o tem, kako njuna generacija razmišlja in deluje v delovnem okolju, pa o agencijskem delu, nagradah, pogajanju z naročniki in še čem.
Za začetek se na kratko predstavita našim bralcem. Kdo sta Ivona in Lučka – lahko tudi po neslužbeni plati?
Lučka: Stara sem 27 let, prihajam iz Kranja, trenutno živim v Ljubljani. Že od nekdaj so me zelo privlačile vizualne rešitve – če se samo spomnim, kako estetsko dovršeni so bili moji zapiski v srednji šoli ... (smeh) Kljub temu sem se po nesreči znašla na pravni fakulteti, ki je nisem dokončala, raje sem šla na oblikovanje, ki pa mi je bilo zelo pisano na kožo. Moja služba je tako zdaj tekstopisje in oblikovanje. Sicer pa bi se opisala kot zelo spontano osebo, ki včasih ne premisli ravno stvari, ki jih počne, ampak včasih tudi to sproži kreativnost. Verjetno bi bil "kreativni nered" besedna zveza, ki me najbolje opiše.
Ivona: Tudi jaz imam 27 let, prihajam iz Velenja in ravno tako živim v Ljubljani. Zase bi rekla, da sem od nekdaj oboževala dobre zgodbe: v naši knjižnici sem prebrala cel mladinski oddelek, niti ena knjiga mi ni ostala. (smeh) Brala sem ves čas, celo med poukom, včasih so mi morali učitelji zapleniti knjige in tako dalje. Tudi pisala sem rada, od spisov do vsega drugega. Mislim, da se to še danes zrcali na vseh področjih mojega življenja, tako kariernih kot zasebnih. Sem pa tudi velika oboževalka popkulture, tu sem vedno na tekočem. Skratka, obožujem zgodbe, rada jih konzumiram in ustvarjam, sem pa tudi velika ljubiteljica mačk in gurmanka. Besedna zveza, ki me najbolje opiše, pa je verjetno "kreativna sanjačica".
Kako se je razvijala vajina karierna pot, kako sta se znašli v oglaševanju?
Lučka: Kot sem omenila, sem po tem, ko sem opustila pravno fakulteto, doštudirala oblikovanje. Kmalu zatem sem začela delati v medijski hiši Styria Media, kjer sem opravljala delo oblikovalke in vodje družbenih medijev. V tistem času sem tudi sama veliko objavljala na svoj TikTok profil in po spletu naključij me je klicala Sonja Vlašič, ena od soustanoviteljic DROM-a, in mi ponudila vodenje njihovega TikTok profila.
Na agencijo sem zato v prvi vrsti prišla zato, da bi urejala TikTok, vendar zdaj delam praktično vse, saj se mi zdi, da sem se precej dobro znašla v tem hitrem oglaševalskem tempu. Je bilo pa pravzaprav res naključje, da sem se znašla v tem poslu, ker nisem poznala nobenega velikega oglaševalskega imena, nisem vedela, kaj je sploh pomembno v tem poslu in tako dalje ... enostavno sem se tega lotila tako kot v osebnem življenju, korak za korakom, in to me je pripeljalo sem, kjer sem zdaj.
Ivona: Jaz pa sem študirala prevajalstvo, a že po prvih nekaj mesecih vedela, da to ni zame. Študij sem vseeno dokončala, sem pa kar hitro vzporedno za dušo začela ustvarjati svoj blog in objavljati na Instagramu. Ko sem padla prvi letnik, sem si morala poiskati delo, in ker sem bila lepotna blogerka, sem začela delati v trgovini z ličili. Lastnica je opazila, da veliko fotografiram in objavljam na svoj Instagram profil, zato mi je ponudila, da bi urejala tudi Instagram profil trgovine.
To so opazili pri platformi Ličila.si, kjer so mi ponudili delo urednice družbenih medijev. Tam sem potem delala približno tri leta in hkrati zaključevala faks. To je bila zelo zanimiva izkušnja iz spletne trgovine, ogromno ustvarjanja vsebin, ker smo morali iz dneva v dan delati ogromno oglasov in podobno. To mi še danes pride zelo prav, ko razmišljam o tem, kateri oglasi bi delovali in podobno.
No, potem pa sem dobila občutek, da sem to malo prerasla in se lotila iskanja novega dela. Vedela sem, da mi gre ustvarjanje vsebin in urejanje družbenih omrežij, vendar nisem imela veliko znanja o agencijah na splošno, razen tega, kdo je Aljoša Bagola. (smeh) Tako da sem v bistvu prošnjo najprej poslala na Pristop in nekaj časa preživela tam, se ogromno naučila, šla za nekaj mesecev na Futuro, nazadnje pa pristala v DROM Agency.
Kaj je tisto, kar vama je najbolj oziroma najmanj všeč pri agencijskem delu?
Lučka: Najbolj mi je všeč to, da je delo izjemno dinamično in da nikoli ne vem, kako bo videti moj dan. Odvije se, kot se odvije. Greš na delo in si rečeš – zdaj pa plavam. Bom že nekako. (smeh) Res, od snemanja, montiranja, postavljanja grafičnih podob, pisanja scenarijev ... ogromno se naučiš, nikoli ti ni dolgčas. Zdi se mi, da ima naša generacija rahel problem s tem, da bi vztrajala v neki službi, kjer bi nam bilo dolgčas in bi vsak dan počeli eno in isto stvar ... V oglaševanju pa res nikoli ni dolgčas. In pa seveda ljudje – izjemno pomembno se mi zdi, da so ljudje, s katerimi delaš, v redu. Tu gre ogromna zahvala DROM Agency in ustanoviteljicam, da so ustvarile tako neverjetno kulturo v podjetju. Vidi se, da je podjetje družinsko, vsi smo osebno povezani, zelo smo si blizu, tako da tudi na delo hodimo z veseljem.
Ivona: Strinjam se, tudi meni se zdi kultura v podjetju povsem drugačna v primerjavi z drugimi agencijami, s katerimi sem imela izkušnje. Pa ne, da je bilo tam karkoli narobe, ampak res je drugače. Že na razgovoru v DROM-u sem to začutila. Sicer pa je tudi meni všeč, da je dan redko enak prejšnjemu ... Super se mi zdi, da lahko počnem vse, malo sedim za računalnikom, malo grem snemat, potem nekaj montiram, z nekom debatiram o idejah ... Moram reči, da imam morda malo težavo s konceptom osmih ur vsakodnevnega dela do konca življenja. Ampak potem se mi zgodi dinamičen delovni dan in sploh ne opazim, koliko sem delala, zdi pa se mi, da sem ogromno doživela. To delo mi da res veliko neke razgibanosti, ni tako, da samo sediš osem ur za računalnikom in se ti nič ne dogaja.
Lučka: Če se še malo ustaviva pri minusih, pa mogoče to, da kot industrija vse jemljemo zelo resno. Saj po eni strani je to prav, smo le resna industrija, ampak se hitro vkalupiš v mišljenje, da je treba vse dostaviti v zelo kratkem času. Čez čas te to izčrpa in nujno je, da vzpostaviš kritično distanco do dela, kar pa je seveda včasih težko, ker sta v takih industrijah tvoje življenje in kariera zelo prepleteni.
Ivona: Gotovo je treba znati ločevati med osebnim in profesionalnim življenjem. Ker tudi kdaj potegneš delovni čas, delaš nadure, sploh ko si na projektu, ki mu je težko reči ne, ker te osebno zanima in rad delaš. Če čutiš neko strast do tega področja, kot jo po mojem midve, je to še toliko težje.
Morda vas zanima tudi:
- Kreativec Matjaž Germ o pomembnosti Slovenskega oglaševalskega festivala: "Našega posla ne moreš opravljati tako, da imaš telefon na tiho!"
- Medeja Kraševec Žnidarec, kreativna direktorica: "Oglaševalci imamo ogromno odgovornost do jezika!"
Kaj pa omejitve, ki jih prinaša to, da je treba slediti naročniškemu 'briefu', identiteti znamke itd.? Vama to kdaj predstavlja težavo ali naročniki še vedno puščajo dovolj svobode?
Ivona: Čisto odvisno. Nekateri so prilagodljivi in dajejo proste roke, sploh recimo, ko gre za kampanje, kjer je treba nagovarjati generacijo Z. Po drugi strani pa obstajajo naročniki, ki definitivno ne pripadajo generaciji Z in bodo hoteli kampanjo speljati na svoj, precej subjektiven način, tako da se znajo v takšnih primerih kar kresati mnenja. Ti kot kreativec želiš samo dobro za znamko, rad bi seveda tudi izpolnil cilje, da bo neka kampanja res imela učinek, tako da je smiselno, da ti naročnik zaupa. Konec koncev je najel to agencijo in sklepa, da vemo, kaj delamo: poznamo ciljno skupino, vemo, kako komunicirajo, na kaj se odzivajo in tako dalje. Tako da – zaupajte nam. (smeh)
Lučka: Mi zastopamo svoje stališče, naročniki pa stališče celotne znamke. Po navadi bolje poznajo znamko in njene lastnike in včasih ne odstopajo od svojih idej. Kot kreativcu ti je to seveda težko, ampak se moraš znati distancirati. Sicer pa imamo pri nas načeloma kar razumevajoče naročnike, kar je sreča.
Omenili sta generacijo Z, ki ji pripadata tudi sami. Lahko iz prve roke povesta, kako vidita svojo generacijo: kateri stereotipi o vas na primer dejansko držijo, kaj vam največ pomeni na delovnem mestu?
Lučka: Sama mislim, da zagotovo drži stereotip o tem, da imamo težave z avtoriteto. Pa ne z vidika, da ne bi imeli spoštovanja do avtoritet, bolj gre za to, da se v primerjavi z milenijci večkrat vprašamo, zakaj neka avtoriteta obstaja. Nekdo nam mora torej utemeljiti, zakaj ima avtoriteto nad nami, in mi moramo to razumeti. To je zagotovo stereotip in včasih nam pride prav, drugič pa nam hodi narobe ... znamo biti malo uporniški. Drži pa tudi stereotip, da zelo cenimo ravnovesje med službo in prostim časom, kar pomeni, da želimo delati manj, a učinkovito. Radi bi bili učinkoviti v krajšem časovnem okviru, saj se nam zdi, da se to da.
Ivona: Meni se zdi, da smo precej zagnana generacija, veliko nam je do tega, da bi bilo naše delo narejeno dobro. Ampak absolutno si pa ne želimo, da bi stalno delali. Želimo biti učinkovita v čim krajšem času in na čim enostavnejši način.
Lučka: Kar ne drži, pa je to, da smo leni. Spoznali sva že ogromno ljudi iz naše generacije, tudi mlajših od naju, ki so daleč od tega, da so leni. Pogosto sem nad kakšnim 20- ali 22-letnikom povsem navdušena, mislim si – kako imaš lahko do 22. leta pet različnih izkušenj? Gotovo pa drži, da bi morali kot generacija spremeniti to, da smo malo 'pametnjakoviči'. (smeh) Vseeno kilometrina nekaj pomeni. Mi pa imamo zato, ker smo odraščali s tehnologijo in ves čas konzumiramo toliko informacij, občutek, da vemo vse, pa čeprav so to povsem nepreverjene informacije. Pogovarjaš se z nekom in ti reče: "Jooj, zadnjič sem brala članek o tem ..." Pa si misliš: nisi brala članka, pogledala si en TikTok, in točno vem, katerega, ker sem ga tudi sama videla. (smeh) Tako da je po mojem mnenju včasih fino upoštevati malo te širine starejših in imeti debate z njimi, ker ravno to sožitje mlajših in starejših prinese najboljše rezultate.
Je nagrada za Mladi kreativki leta kakorkoli vplivala na vajino kariero? Kako pomembna so sicer za mlade oglaševalce tekmovanja in nagrade?
Ivona: No, še vedno sva tukaj, kjer sva bili – zaradi nagrade nisva menjali službe, položaja ali česa podobnega. (smeh) Celotna izkušnja Mladih kreativcev in Cannesa je bolj vplivala name osebno. Nekaj takega ti gotovo da novo motivacijo in zagon, začneš malo bolj verjeti vase, drugače gledati nase ... Vsi imamo do neke mere sindrom vsiljivca in tovrstna priznanja te prepričajo, da morda pa glas v tvoji glavi vendarle nima prav. Pa tudi to je, da midve nikoli ne loviva nagrad, všeč nama je proces, ki spremlja tekmovanja. Radi se postavljava pod pritisk. In vedno nama je na koncu pomembno, da stojiva za idejo, ki sva jo oddali, da se nama ta ideja zdi dobra, ne glede na rezultat.
Lučka: Se zelo strinjam, to je bil pač neki dokaz, da je industrija moj način ustvarjanja in razmišljanja prepoznala kot dobrega. V svetu, ki je tako tekmovalen, si je namreč težko popolnoma zaupati in imeti neko povsem neizpodbitno samozavest, gotovo je ta sindrom vsiljivca močno prisoten. In tudi pri meni je zdaj malo manjši. Največ pa mi je gotovo dal sam proces, ne nagrada. Ta proces ustvarjanja nečesa iz nič v 24 urah z osebo, ki je v resnici sploh ne poznaš. Zdaj se z Ivono seveda dobro poznava, ampak takrat se res nisva in na takšen način se naučiš veliko o sebi: od tega, kako se postaviti zase, kako poslušati nekoga drugega in najti neko zlato sredino, s katero sta obe zadovoljni. Zdi se mi, da je to neprecenljivo.
Treba je pa tudi dodati, da te tam v Cannesu prevzamejo izjemno močna čustva, ki jih v resnici ne moreš nadzorovati. To je veliko bolj čustveno okolje kot naše običajno ustvarjalno okolje, ti si v eni sobi z vsemi preostalimi kreativci tega sveta in moraš hitro priti do rešitve ... Prednost našega jezika je sicer, da ga nihče ne razume. Midve sva lahko prosto govorili slovensko in nihče ni vedel, kaj počneva, medtem ko so nekje zraven sedeli Španci in vsaka tretja beseda nama je bila razumljiva, tako da sva se spraševali, ali delajo enako kot midve, ali je njihova ideja boljša, ali bi morali kaj spremeniti ... Res si pod ogromnim umetno ustvarjenim pritiskom in preizkušaš svoje meje. Tako da to je v bistvu kot en šport, na koncu si res utrujen.
Ivona: Ja, tudi jaz mislim, da nikoli prej nisem doživela adrenalina na takem nivoju. Ko pa se vse skupaj konča in si v tako kratkem času toliko doživel, se v bistvu počutiš malo praznega. Kar nenavaden občutek. Obe sva potem potrebovali kar nekaj časa, da sva se sestavili nazaj.
Torej zdaj z vsakim tekmovanjem, ki se ga udeležita, poskušata spet ujeti ta občutek?
Obe: Ja, točno tako. (smeh)
Lučka, ti si tudi oblikovalka. Imaš raje izražanje skozi besede ali podobe?
Lučka: Težko se mi je izražati samo skozi podobe ali pa samo skozi pisanje. Moji možgani razmišljajo na način, ki vključuje tako pisanje kot vizualije. Ko se pogovarjam z nekom in mi razlaga neko zgodbo, jo že vizualiziram. Težje bi mi bilo delati samo eno ali samo drugo stvar. Dostikrat tudi opazim, da med procesom 'brainstormanja' oziroma viharjenja možganov, ko se drugi samo pogovarjajo in na tak način pridejo do nekih zaključkov, je meni lažje, če začnem že grafično postavljat stvar in na tak način pridem do rešitve. Ko imam pred sabo sliko oziroma vizualizacijo, se mi zapolnijo neka prazna mesta in vidim, kako se lahko zgodba nadaljuje.
Ker imamo v naši industriji kar zakoreninjene karierne poti, je sicer zelo težko biti vse hkrati, in še vedno mi je težko, ko mi kakšni kolegi iz drugih agencij rečejo, da se bom sčasoma morala odločiti. Ampak prednost DROM-a je, da se mi trenutno ni treba. Ker konec koncev se tudi vodstvo zaveda, da se industrija spreminja in da smo mi drugačni, da se ne maramo vkalupljati ... Ne vidijo problema v tem. In tudi mlajše generacije, ki prihajajo, so bolj multidisciplinarne, kar je gotovo prednost.
Ivona, ti pa si dejala, da se je pri tebi začelo z besedami, vendar si morala ves čas hkrati razvijati tudi vizualno plat, sicer te to ne bi pripeljalo do bloga in do vodenja profilov na družbenih omrežjih.
Ivona: Ja, vedno sem imela razvit čut za estetiko in na splošno sem rada ustvarjala vsebine – od blogerskih časov do danes. Le formati so se spremenili: včasih je šlo bolj za fotografije in neke kreativne 'spine' nanje. Si pa včasih želim, da bi bila tudi sama še oblikovalka, saj se mi zdi, da ti to da še neko drugo dimenzijo razmišljanja. Sem pa vseeno dovolj vizualni tip, da ko si nekaj zamislim, približno vem, kakšna bi vsebina bila tudi vizualna. Ker seveda obstajamo različni tipi ljudi – nekateri bodo pač samo spisali neko idejo in pustili drugim, da realizirajo, drugi pa si ob tem že predstavljamo dizajn.
Katera znamka vaju trenutno najbolj navdihuje s svojo komunikacijo? In katera oglaševalska kampanja (domača ali tuja) vaju je v zadnjem času res navdušila?
Lučka: Tega ne govoriva zato, ker je Lidl Slovenija naš naročnik, ampak dejansko moram to izpostaviti – in omeniti, da imamo pri nas tako ali tako ločene ekipe in midve ne delava s tem naročnikom. Torej, zdaj so pri Lidlu začeli s TikTok profilom in ko na TikToku naletim na te vsebine, se čisto vsakič iskreno narežim. Dosegli so točno to, kar veliko znamk želi doseči – dosegli so generacijo, ki velja za nedosegljivo. In to z vsebinami, za katere bi, ko začneš to konceptualizirati, pomislil, da naročnik nikoli v življenju ne bo tega odobril. Ampak k sreči so mladim pustili proste roke in rezultati so odlični.
Ivona: Ja, to je točno to, kar sem prej rekla: ko ti naročnik zaupa, je to res dragoceno. In pri njih se to zdaj vidi tudi na rezultatih, na številkah, ki so res izjemne. Pred nekaj dnevi je neki njihov produktni video postal viralen, dosegel je nekje med 200.000 in 300.000 ogledi. Produktni videi so po navadi res slabo sprejeti oziroma niso privlačni za širše množice, tu pa je bilo to zastavljeno v takem formatu, da je generacijo Z popolnoma obsedlo.
Lučka: Kot izstopajočo kampanjo pa bi izpostavila Unicefovo, ki jo je ustvarila agencija Shift – Stiske iz omaric. Ta je bila res dober primer, kako družbeno pereč problem pokazati tako vizualno kot konceptualno. Res globoka in dobro izpeljana zgodba, tudi nagrade so to pokazale.
Ivona: Tudi sicer je opaziti, da so letos na SOF-u zmagovale družbeno odgovorne kampanje, tudi na primer Geste vključenosti od Mastercarda so bile super. Zdi se mi pomembno, da se delajo take stvari in da so potem prepoznane in nagrajene. Smo pa pred kratkim gledali še en dober primer na Hrvaškem, kampanjo za vodo Studena. Izhodišča pozicija je bila ta, da velikokrat rečemo, da umiramo od žeje. Potem so našli starejše gospe, take prave, z rutami, ki so skozi žalne pesmi nekako objokovale dehidracijo. Posneli so ogromno različnih izpeljank, in to je res obnorelo Hrvaško. Pametno je bilo tudi, da so te oglase na TikToku res dobro postavili: pred vsebinami s kozmetiko, hrano ... Res super ideja, izvedba, pametne postavitve in dobre izvirne vsebine.
Lučka: Ta primer pa je pokazal, da so lokalne vsebine lahko izjemno močne. Če je nekaj del tvoje kulture, te nagovori tudi kot oglas.
Vaju je strah, da bi vajino delo čez čas ogrozila umetna inteligenca? Kreativne industrije so, vsaj tako se zdi, najbolj izpostavljene tej grožnji ... Po drugi strani pa si z njo pri generiranju idej verjetno že zdaj veliko pomagate?
Lučka: Zdi se mi, da gre tu predvsem za vprašanje regulacije. Ne bi smeli prehitro s tem naprej, dokler ne vidimo dejanskih posledic. Saj tako je z vsako novo platformo, vsakič si mislimo, ojoj, a zdaj bo treba obvladati pa še to. Ampak ključno je, kdo se bo prvi naučil biti najboljši kurator tega. Kdo bo uporabil novo tehnologijo v svojo korist.
In zdi se mi, da mi znotraj DROM-a to že zelo pametno uporabljamo, ker ti vseeno do neke mere lahko optimizira procese in močno skrajša delo. Če si samo predstavljamo, da so naši starši morali v knjižnico po enciklopedijo, mi pa zdaj napišemo vprašanje v ChatGPT, najdemo vire, jih preverimo ... in imamo končni rezultat. Na tak način prihraniš ogromno časa. Je pa tako, da umetna inteligenca še zdaleč ni tam, kjer so ljudje. Manjka ogromno empatije, razumevanje konteksta in tako dalje. Ni še sarkazma, zdi se mi, da čustev človeka nikoli ne bo zmožna nadomestiti.
Ivona: Se strinjam, to je orodje, ki ti lahko ogromno pomaga, ti optimizira čas in proces, a je na koncu še vedno človek ključni del. Super je, če ti pomaga nabirati ideje, če ti najde kakšno raziskavo, ampak od te točke naprej celotna razdelava tega na način, da je smiselno za javnost, je pa na tebi. Ja, zdi se mi torej dobro orodje, ampak ne vem, ali bo kdaj recimo uspelo ChatGPT nas dejansko nadomestiti. Zdi se mi, da je naša prednost tudi ta, da delamo na slovenskem trgu, ker v angleščini je UI bolj napredna.
Kako pa vidita prihodnost slovenskega jezika v oglaševanju? Lahko slovenščino še nekako "rešimo" ali jo bo sčasoma povozil sleng in anglizmi?
Lučka: Zdi se mi, da je ravno na nas, kreativcih, agencijah in naročnikih, da prevzamemo odgovornost za to, da naše koncepte in ideje gradimo okoli slovenskega jezika in da se tudi mi začnemo zavedati, da smo mi tisti, ki dajemo ven te materiale, mi smo tisti, ki uporabljamo sleng in anglizme v oglasih in objavah, da bomo bolj relavantni za ciljno skupino. Prvič bo čudno, drugič bo čudno, tretjič bo čudno, četrtič pa bodo že vsi govorili skremž namesto 'cringe'. Kot družba se navadimo na nove izraze, treba je samo iti tja, kjer so mladi in se sprijazniti s tem, da bo na začetku malo nenavadno. A se mi zdi, da je to investicija, vredna tega, da ohranjamo jezik.
Ivona: Se strinjam, pa ključno se mi zdi, da delamo mladi za mlade, ne toliko generacije, ki niso v stiku s tem in ne vedo, kako z mladimi komunicirati in jih nagovoriti. Mi smo tisti, ki jih moramo nagovarjati in res vztrajati pri tem, ker recimo sebek, slovenska ustreznica za selfie, se je nekaj časa uporabljal, potem so pa vsi preklopili nazaj na 'selfi'.
Lučka: Če se spet vrnemo na to, da generaciji Z in alfa ne priznavata avtoritet, je pomembno tudi to, koga izberemo kot predstavnika slovenskega jezika. Če so to predavatelji in učitelji, bo to zagotovo manj učinkovito, kot če je to Bojan Cvjetićanin. Mogoče se to sliši smešno, ampak on ima za mlade pomembnejšo vlogo kot Primož Trubar. In to je lahko res dobro izhodišče, da se znamke povežejo z Joker Out, Murphyji ali kakšnim drugim bendom – oni so namreč moderni glasniki slovenskega jezika in to, kar delajo, je v resnici neverjetno. Če bi kdo lahko približal to mladim, so to oni. Samo treba je to ozavestiti in dejansko usmerjeno delati v to smer. In jim dati priložnost. V angleščini poslušamo veliko slabša besedila, kot jih oni pojejo v slovenščini.
Ivona: Ja, točno to. Mladi imajo pogosto odklonilen odnos do jezika, ker ga povezujejo z zateženim poukom slovenščine, slovnico, Brižinskimi spomeniki in tako dalje ... (smeh) Ampak to ni slovenščina, kot jo oni poznajo danes. In res je treba čestitati našim bendom in besedilom, ki jih ustvarjajo, ker res delajo ogromno za slovenščino v tem trenutku.
