Mlada slovenska pisateljica s težko osebno izkušnjo: "Pisanje te naredi ranljivega, zato ga je težko dati od sebe"

Pisateljica Samanta Hadžić Žavski je na začetku letošnjega leta pri založbi Beletrina izdala svoj drugi roman Še en vdih, v katerem je skozi oči prvoosebne pripovedovalke popisala zgodbo osebe, ki umira zaradi neozdravljive avtoimune bolezni amiotrofične lateralne skleroze (ALS). 

Roman je navdihnila osebna izkušnja, skozi katero je avtorica šla kot osebna asistentka osebe z omenjeno boleznijo, ki je v poznejši fazi bolezni potrebovala 24-urno oskrbo. To je bila njena prva služba po končanem študiju in se je je zaradi narave dela in vezi, ki jo je stkala s svojo delodajalko Karmen, še posebej dotaknila.

Roman je napisala na telefonu

Še en vdih si napisala med porodniškim dopustom. Nisi ga napisala na računalniku ali papirju, ampak si ga v celoti natipkala na svoj telefon. To se zdi precej neobičajno. Zakaj nisi uporabila računalnika in ali si se zaradi tega med pisanjem srečevala s kakšnimi posebnimi izzivi?

Roman sem začela pisati med svojim prvim porodniškim dopustom. Ko sem dojila hčerko in je nato zadremala, sem jaz običajno z levo roko pisala na telefonu. Tako napisati roman je bil resnično izziv, saj so me med procesom začeli zelo boleti prsti. En prst mi je tudi otekel in mislim, da sem dobila podobne težave, kot jih imajo običajno gejmerji, zato res ni bilo prijetno.

No, zdaj sem pa na svojem drugem porodniškem dopustu in spet počnem enako. Na srečo je to moj zadnji porodniški dopust, če bo vse po planu. Na takšen način namreč porabim zelo veliko časa, da kaj napišem. Ima pa to tudi prednost, ker imam zaradi počasnejšega tempa več časa, da besedilo prestrukturiram v glavi. 

V romanu si ohranila ime resnične osebe, ki je navdihnila to delo, in glavno junakinjo poimenovala Karmen. Kako to, da se nisi odločila spremeniti imena? Je bila to dilema? 

Pred časom sem hodila na delavnice pisatelja Toma Podstenška, ki je rekel, da se mu zdi fascinantno, da lahko v romanu opišeš neko točno določeno osebo in se ta oseba ne bo prepoznala, če spremeniš njeno ime. Tudi sama mislim, da to drži, saj se mi je to že večkrat potrdilo.

Pri Karmen preprosto nisem čutila potrebe po spreminjanju imena. Ko sem roman začela pisati, glavne junakinje najprej dolgo sploh nisem poimenovala in sem se sama pri sebi odločala, ali bi to sploh storila, potem pa je prevladala odločitev, da ohranim pravo ime. Tudi zato, da s tem na neki način počastim njeno življenje.

Da ime mora ostati, se mi je zdelo prav tudi zaradi tega, ker se je resnična Karmen v času bolezni veliko ukvarjala s svojim imenom. Od nekoga, mislim, da je bila numerologinja, je slišala, da naj bi s svojim imenom pritegnila slabo karmo, zaradi česar si je hotela celo spremeniti ime.

Karmen si je zelo želela slišati drugačno različico zgodbe

Protagonistka v romanu glede bolezni išče drugo mnenje in se zateka v iskanje alternativnih rešitev za svojo bolezen. Je to počela tudi resnična Karmen? 

Karmen je bila precej poduhovljena in se je zatekala v iskanje tisoč in ene alternativne rešitve. Tudi sama sem ji predlagala nekoga, ki se ukvarja z alternativnim zdravljenjem, saj sta imela z njim pozitivno izkušnjo moja starša.

Vendar pa ji je moral žal tudi ta moški povedati, da za njeno bolezen ni rešitve, kar je zelo težko sprejela.Ta dogodek sem opisala tudi v romanu, s to razliko, da resnična Karmen zdravilca na koncu ni napodila, kot je to storila Karmen v romanu. Ta zdravilec je nato tudi meni dejal, da bi bilo zame najbolje, da izstopim iz te zgodbe, saj da opaža, da tudi na mojem obrazu zamira nasmeh - uporabil je točno te besede. 

Karmen si je zelo želela slišati drugačno različico zgodbe in ni hotela sprejeti diagnoze. Do zadnjega je verjela, da je diagnoza napačna in da se je v resnici zastrupila s svincem. Nazadnje smo odšli v Švico, kamor je bila sprejeta na precej 14-dnevno alternativno zdravljenje v kliniki, ki je se oglašuje kot specializirana za zdravljenje težkih in ne povsem jasnih bolezni.

Tam pa je prišlo do momenta, ko smo vsi, tudi Karmen, spoznali, da je diagnoza dokončna. Tudi doktor Thomas Rau z Paracelsus Klinik Lustmühle je namreč potrdil diagnozo in mislim, da je Karmen prav to najbolj potrlo. Ko je zdravnik v Švici izgovoril črke ALS, jo je zelo prizadelo in zdi se mi, da je prav takrat v njej ugasnilo zadnje upanje. Ko smo se vrnili domov, je šlo vse le še navzdol. 

Kritiko je lažje sprejeti, če je podprta z argumenti

Si zelo produktivna pisateljica, v zadnjih štirih letih si izdala tri knjige (ob dveh romanih še zbirko kratkih zgodb Obiski) pri treh slovenskih založbah in bila s svojim romanesknim prvencem Smrt, v temo zavita nominirana za nagrado Kresnik. Kako pa sprejemaš odzive na svoje delo in kako se spoprijemaš s kritikami?

Veliko odzivov dobivam predvsem od ljudi, ki so mi blizu, ki radi preberejo moje delo že zato, ker se poznamo. Nemalo pa je tudi odzivov od ljudi, ki jih ne poznam. Lepih komentarjev sem zelo vesela, seveda pa se včasih pojavijo tudi takšni, ki niso prav pozitivni in lahko tudi zbodejo. Pa ni nujno, da so nesramni.

Nekoč sem na Facebooku pod objavo slovenskega pisatelja, ki je komentiral nominirance za Kresnika, prebrala komentar uporabnice, ki je zapisala: "Samanto Hadžić Žavski sem prebrala. Ni mi bila všeč." Pa me je zbodlo, saj sem v ta roman zapakirala nekaj, kar me predstavlja, kar je del moje družine, moje identitete. Pisala sem o zelo osebnih stvareh, ona pa se ni potrudila niti toliko, da bi argumentirala svoje mnenje. Spraševala sem se, kaj ji ni bilo všeč. Morda to, da pišem o tem, kako so mi ubili dva strica? Ji ni bil všeč slog? Ne mara Bosancev?

Kritiko je težko sprejeti, ampak je to lažje, če je podprta z argumenti. Ne more biti vse všeč vsakomur, te pa lahko kritika kot avtorja, ki je v delo vložil veliko truda, prizadene. Pisanje te naredi ranljivega in tudi zato ga je včasih težko dati od sebe. 

V romanu je opisala tragično zgodbo svoje družine

Roman Smrt, v temo zavita bi bil predvsem zaradi tematike vojne v Bosni zagotovo zanimiv tudi za balkanske države. Je morda na vidiku tudi kak prevod? 

Roman bi bil zanimiv tudi za Nizozemce, saj so bili v dogajanje v Bosni vpleteni njihovi vojaki. Zagotovo bi bila vesela prevoda v kak tuji jezik, ampak tega za zdaj ni na vidiku. Pravzaprav niti ne vem točno, kako bi prišlo do tega, razen če bi se sama lotila prevajanja, kar pa ne bi bila najboljša rešitev. Čeprav je moj oče iz Bosne in mi je jezik precej blizu, dvomim, da bi se lahko v njem izražala na enakem nivoju kot v slovenščini. Zato bo moral najbrž prevajati kdo drug.

Roman govori o tvoji družini, o ranah, ki jih je vojna zadala več generacijam. Skozi oči prvoosebne pripovedovalke pripoveduješ o pretresljivih dogodkih, ki so tudi v resnici del tvoje družine, nekatere pa si doživela celo sama. Je v romanu veliko avtobiografskega in ali si se pri tem, kako protagonistka doživlja te dogodke, velikokrat zatekala v fikcijo? 

Po moji oceni je približno 80 odstotkov romana fiktivnega. Večine dogodkov, ki jih opisujem v knjigi, sama nisem doživela. Protagonistka romana je od mene starejša šest let. Rodila sem se po tem, ko so ubili moja strica in bila sem zelo majhna, ko so izkopavali množične grobove in našli njune posmrtne ostanke. Sama se torej tega ne spomnim in je to, kako protagonistka v romanu doživlja te dogodke, fikcija.

Iz osebne izkušnje sem črpala predvsem večino tega, kar je v romanu povezano z babico. S to razliko, da babica v resničnem življenju hvala bogu ni umrla. Danes jih šteje 86. 

Kljub tragiki se lahko številni poistovetijo z zgodbno romana

Obujanje tragičnih dogodkov iz resničnega življenja zate in za tvojo družino zagotovo ni bilo lahko. Kako so glede na to roman sprejeli tvoji domači?

Očeta je zelo prizadelo. Stvari, ki sem jih opisovala v romanu, je on doživel v resničnem življenju, zato se je težko prebijal skozi strani in je ob branju veliko prejokal. Kljub temu pa mislim, da je takšne stvari treba zapisati in je o njih treba govoriti.

To se mi je v nekaterih primerih tudi potrdilo. Pred časom so na primer imeli v ljubljanski Knjižnici Otona Zupančiča pogovor o tem romanu. Prišlo je več ljudi, ki so doživeli vojno v Bosni in so prebrali roman. Na dogodku me sicer ni bilo, sem pa izvedela, da je udeležence, ki so knjigo prebrali, skrbelo, kaj se je zgodilo z očetom in ali je še živ. 

Dobro se mi zdi, da se lahko ljudje skozi takšne dogodke povežejo. Udeleženci tega literarnega večera so tam delili tudi svoje lastne zgodbe, na dogodek pa so prinesli celo burek, kar se mi je zdelo res super.

Že načrtuješ svoj naslednji roman?

Moja naslednja knjiga bo zbirka kratkih zgodb, ki je delno že napisana, zatem pa res načrtujem še en roman, a o njem vsebinsko še ne bi govorila. 

Boš snov spet črpala iz resničnega življenja, tragičnih dogodkov in osebnih izkušenj?

Ja, zdi se mi, da ne zmorem dobro napisati daljše forme, če gre za čisto fikcijo. Poskusila sem sicer napisati distopični roman, ki se se dogaja po apokaliptičnih dogodkih, a sem nehala. Med drugim tudi zato, ker trenutno nimam dovolj časa, saj se ukvarjam s preveč drugimi stvarmi. Kljub temu pa želja, da ga enkrat končam, ostaja.

Kljub spremembi priimka se še vedno podpisuje enako

Ustvarjati si začela že v študentskih časih, vmes si se poročila in prevzela možev priimek. Kljub temu se na svoja dela še naprej podpisuješ s svojima dekliškima priimkoma. Je bilo to, pod katerim imenom izdajati knjige po poroki, velika zagata?

Ni bila ravno zagata, se mi pa zdi, da ko spremeniš ime, na neki način postaneš druga oseba. Tudi zato sem malo kolebala, ko sem se odpovedala svojima priimkoma, čeprav sem pred tem vse življenje govorila, da komaj čakam, da se rešim dveh priimkov, ker ne potrebujem dveh.

Zdaj mi je pravzaprav všeč, da sem kot pisateljica obdržala dekliška priimka, ker lahko enostavneje ločim javno od zasebnega. Lahko bi se reklo, da je Samanta Kranjčec postala oseba za zasebne stvari, Samanta Hadžić Žavski pa za vse ostalo.