Tina Deu, vodja marketinga in odnosov z javnostmi pri Centru Rog: "Rog je v resnici prostor produkcije, odkar ta hiša stoji!"

Tina Deu spada med posebej hvaležne sogovornice, saj ima za seboj raznoliko in večplastno kariero. V dolgih letih delovanja v medijih je zamenjala številne vloge – začela je kot novinarka in pomočnica urednice pri reviji Smrklja, osem let je bila urednica slovenske izdaje Cosmopolitana pa tudi drugih revij o življenjskem stilu.

Širši javnosti se je v spomin vtisnila tudi s priljubljenim blogom Tina in fantje, ki je ujel val popularnosti prvih osebnih spletnih dnevnikov in ji pomagal zgraditi duhovit, pronicljiv avtorski glas. Pozneje se je usmerila v odnose z javnostmi, kjer na delo v medijih gleda z druge strani.

Danes tako vodi marketing in odnose z javnostmi v Centru Rog: skrbi za komunikacijo institucije, ki jo vidi kot središče produkcije že od samih začetkov, od prve strojarne in tovarne kultnih Rogovih koles prek obdobja začasne rabe do današnjega kreativnega središča. Njena naloga je med drugim poskrbeti, da ljudje to zgodbo prepoznajo, razumejo in jo vzamejo za svojo.

Spregovorili sva o tem, s kakšnimi izzivi se sooča pri komuniciranju, nisva pa mogli niti mimo razprave o "zlatih časih" novinarstva, urednikovanja in spominov na pisanje bloga. Ker se poznava že kar nekaj časa, sva se strinjali tudi, da se v intervjuju tikava.

V novinarskih vodah si delovala v tako imenovanih zlatih časih novinarstva. Kako se spominjaš tega obdobja?

Že na faksu, med študijem kulturologije, sem čisto po naključju zajadrala v te vode in se priključila ekipi, ki je pod okriljem urednice Bernarde Jeklin in revije Jana ustvarjala prvo samostojno revijo za najstnike Smrkljo. Mladi so jo pograbili – internet še ni bil to, kar je danes, take revije so bile v devetdesetih okno v svet. Spominjam se, da je bil moj prvi članek o filmih, ki so takrat igrali v kinu. Kar težko si je predstavljati, da smo o tem takrat izvedeli iz revij.

Pri revijah sem potem ostala kar dolgo. Bila sem v ekipi, ki je 'zaštartala' slovensko izdajo revije Elle, potem sem osem let urejala Cosmopolitan. Te licenčne revije so bile nekaj drugega, segale so onkraj meja naše države, in to v času, ko pretok informacij ni bil tako velik, kot je danes. Prinašale so marsikatero novo znanje. Tudi vseh materialov npr. fotografij nam ni bilo treba sproducirati, ker smo jih vse izdaje, takrat jih je bilo vsaj 50 po vsem svetu, dajale v isti koš in smo jih potem lahko vsi uporabljali.

Vsaki dve leti smo imeli Cosmo konferenco na drugem koncu sveta, kjer smo se zbrale ekipe, ki smo ustvarjale podobne vsebine, se ukvarjale s podobnimi ciljnimi skupinami … skratka, srečal si ljudi, ki so po vsem svetu delali enako kot ti. Izmenjali smo ideje, drug drugemu predstavili uspešne projekte, to je bilo res dragoceno in navdihujoče. To so bili zlati časi revijalnega tiska tudi zato, ker je imela uredniška vsebina precej več avtonomije. Oglasne vsebine se niso vrivale v uredniške, to je bilo pravilo. Če je že neki oglaševalec želel tudi v okviru vsebine predstaviti svoj izdelek, smo poiskali tudi druge podobne izdelke in pisali o vseh.

Tudi družbenih omrežij ni bilo in ste mediji nosili vso težo ... mlade ženske so tam dobile večino informacij o modi, lepoti, odnosih in tako dalje, danes jih na Instagramu in TikToku.

Mislim, da sem prav v pisarni, kjer je nastajal Cosmopolitan, ustvarila svoj Facebook profil. To so bili začetki, seveda je potem še trajalo, da so družbena omrežja prevzela vlogo, ki jo imajo zdaj. Ko je Cosmo dobil spletno stran, smo Facebook najprej uporabljali za to, da smo bralke in bralce usmerjali na te vsebine, ni bilo tako, kot je zdaj, ko vsebine najdeš že na družbenih omrežjih. To so bili zagotovo zanimivi časi, transformacija pa tudi kar naporna, zato sem se čez čas odločila, da bom počela še kaj drugega.

V vlogi vodje odnosov z javnostmi imaš še vedno stik z mediji, le da z druge strani. Te kaj žalosti, da se je njihova vloga tako zmanjšala? Se to, da novinarstvo izgublja moč, pozna tudi pri vašem delu, npr. v obliki manjše udeležbe novinarjev na novinarskih konferencah, manj povpraševanj za intervjuje ... ali tega v Centru Rog ne občutite?

Novinarska konferenca je res format, ki ni več tako aktualen, je pa res, da so ti dogodki velikokrat hibridni, kar pomeni, da moraš govorce vseeno zbrati na lokaciji v živo. V Centru Rog se vedno radi srečamo z novinarji predvsem pred odprtji večjih razstav in festivalov, ko tiskovka vključuje tudi vodstvo po razstavi. Najraje naredimo tako stoječo in se skupaj sprehodimo po razstavi. Pogovor v živo je vseeno nekaj drugega in dobra priložnost, da novinarju predstaviš sogovornika za intervju, temo za članek.

Center Rog ima tudi precej diferencirano dejavnost – to ni na primer nov muzej ali galerija, kar si že predstavljamo, kaj to je, pri nas je potrebnih nekoliko več besed, da razložimo, kaj se dogaja. Če si na lokaciji in v središču dogajanja, je to veliko lažje. Intervjuji in bolj poglobljeni članki so za nas pomembni in veseli me, da imamo kljub manjši vlogi tradicionalnih medijev še vedno veliko radovednih in zvedavih novinarjev, ki jih zanimive vsebine pritegnejo in so v teh dveh letih, odkar je odprt Center Rog, odigrali pomembno vlogo pri tem, da ljudje v tako velikem številu zahajajo k nam.

Ni pa to več edini kanal, kot je bilo včasih. Zdaj je treba seveda misliti tudi na družbena omrežja, kar ima tudi veliko prednosti. Ne bi bila rada preveč nostalgična in starokopitna. Izkoristimo, kar je na voljo. Tudi številni novinarji se obračajo v druge smeri in iščejo druge načine, da pridejo do ljudi, pa naj so to spletni portali, snemanje podkastov ... ker se tehnologija in scena tako spreminjata, se moramo pač prilagajati in delati reči, ki so zdaj aktualne. Ni se spremenilo samo delo novinarjev, tudi piarovci zdaj delamo drugače.

Morda vas zanima tudi:

• Jure Korenč, kreativec: "Vse, kar vsakodnevno uporabljamo, je bila najprej ideja!"
• Medeja Kraševec Žnidarec, kreativna direktorica: "Oglaševalci imamo ogromno odgovornost do jezika!"

Ti je bilo iz vloge novinarke in urednice težko "preskočiti" v vlogo vodje odnosov z javnostmi? Številnim se zdi delo piarovke zahtevnejše, saj je treba ves čas nagovarjati medije in jih prepričevati, da je to, kar komuniciraš, vredno njihovega prostora ...

Kot novinarka skrbiš za informiranje javnosti, kot piarovka pa si zapisana organizaciji, za katero delaš. Delo je gotovo drugačno, zelo dobro moraš poznati svojo institucijo, razumeti njene vrednote, načrte in program. Kot novinarka seveda prav tako raziskuješ in se temeljito pripraviš, a imaš pri tem več svobode. V piarju slediš zgodbi, ki je vnaprej določena in zelo jasna, in jo moraš dosledno in prepričljivo pripeljati do ljudi. Pomembno pa je tudi, da veš, kaj si novinar želi, katere informacije potrebuje in kaj bi bilo za določen medij zanimivo. Če si nekoč delal v medijih, je to verjetno lažje.

Treba pa je tudi poudariti, da je komuniciranje z mediji samo en del odnosov z javnostmi. Vsaka organizacija ima na primer interno javnost, ki v primeru Roga sestavlja približno sto ljudi. To so zaposleni, zunanji sodelavci, uporabniki studiev, najemniki lokalov in trgovin, zaposleni v knjižnici, ki ti lahko zelo učinkovito pomagajo komunicirati program, je pa res, da morajo biti o tem obveščeni, in to na način, ki jim ustreza, ne jemlje preveč časa, vzbudi njihovo zanimanje. Mi imamo za to petkove interne novičke, ki na kratko poročajo, kaj je novega in kaj prihaja. Posredujemo tudi informacije, ki si jih ekipa želi izmenjati med sabo. Npr. bistro sporoči, kaj bo njihova petkova specialiteta, keramičarski lab pa povabi na interno delavnico izdelovanja krožnikov.

Manj zabaven del je krizno komuniciranje. Včasih je treba odgovarjati na malo manj prijetna novinarska vprašanja, pomagati vodstvu oblikovati izjave in tako dalje. Tudi ljudje ves čas pišejo in sprašujejo vsemogoče. Trudimo se odgovoriti čisto vsakemu. V odnosih z javnostmi se mi zdi pomembno, da znaš prisluhniti – ne samo novinarjem, ampak tudi sodelavcem in okolju.

Ko si že omenila krizno komuniciranje ... komuniciranje za Center Rog ima dve plati: po eni strani komuniciraš vsebine, ki so uporabne in zanimive za javnost, po drugi strani pa center od odprtja naprej spremlja tudi negativna publiciteta, posledica nezadovoljstva nekdanjih uporabnikov Roga. Kako se s tem soočaš?

Tega je čedalje manj, preteklo je nekaj časa in stvari so precej potihnile. V komunikaciji sicer vedno poudarjamo, da je bilo obdobje, ko so Rog naseljevali nekdanji uporabniki, absolutno pomembno, tudi za dejavnosti, ki se tu odvijajo zdaj. Stavbo že več desetletij povezujemo z ustvarjalnostjo in produkcijo raznolikih vsebin. Nekdanji Rogovci so organizirali razstave, prirejali koncerte, tukaj so bili umetniški ateljeji, tudi socialni vidik je pomemben, saj so se na nekdanjem tovarniškem dvorišču prvič aktivirali izbrisani.

Naša strategija je že od vsega začetka v širjenju pozitivnih novic in vsebin. Še ko je bilo tukaj gradbišče, smo ljudi vabili, da so si lahko prišli ogledat, kaj nastaja. Na glave smo jim dali čelade, jih prosili, da obujejo zaprte čevlje, in smo šli. Tukaj je bilo to in to, zdaj nastaja mizarska delavnica, tamle za vogalom pa bo Zeleni lab. Zdaj, ko Center Rog že deluje, pa povemo, da je bila tukaj včasih linija za izdelavo kolesarskih vilic, zdaj pa imamo v tem prostoru dvorano, v kateri bo prihodnji teden ta in ta razstava.

Center Rog je v resnici prostor produkcije že več kot 150 let, odkar ta hiša stoji. Najprej so v njej izdelovali usnjene izdelke, potem pisalne stroje, zatem kar dolgo kolesa, sledilo je obdobje začasne rabe z zelo dinamično produkcijo. To ohranjamo tudi danes, saj lahko v devetih labih vsak naredi, kar si zamisli, kar je tudi glavna ideja Centra Rog. Gre za skupnostno uporabo strojev in orodja, deljenje znanja, druženje ljudi, ki imajo podobne interese. Vse skupaj na kar 9.000 kvadratnih metrih – delavnice so v pritličju, v zgornjih nadstropjih imamo 19 studiev, ki jih prek razpisa lahko dobiš v uporabo, če razvijaš trajnostni in družbeno koristni izdelek. V najvišjem nadstropju je pet stanovanj, kamor vabimo tuje ustvarjalke in ustvarjalce, saj je pomembno, da znanje in ideje k nam prihajajo tudi od zunaj, v zameno naši kreativci lahko odidejo v tujino. Skratka, v stavbi se je veliko dogaja. Moja naloga – na pravi način sporočiti, zakaj v Rog in kaj vse lahko tukaj počneš, pa je kar zahtevna.

Koliko zaposlenih v Rogu poleg tebe pokriva področje odnosov z javnostmi? Kako si razdelite naloge?

Tri. Gordana je strokovna sodelavka, ki skrbi za družbena omrežja, novičnike in spletno stran, Teja je še študentka in ureja Tik Tok, skrbi pa tudi za produkcijo (video) vsebin, ki so nam zelo pomembne, da lahko zares pokažemo, kaj se dogaja v delavnicah in kaj nastane.

Sama skrbim, da vse skupaj poteka usklajeno in po načrtih, poleg tega pa se ukvarjam še s trženjem naših prostorov, ki jih za dogodke oddajamo zunanjim naročnikom, kadar v njih ne poteka naš program. Vesela sem, da smo tik pred objavo razpisa za še eno sodelavko ali sodelavca v marketing oddelku, ker je dela res veliko.

Govorili sva o tem, kako se je Rog vzpostavil v teh dveh letih. Kakšne ambicije pa imate za Rog v prihodnosti? Je še kaj, kar bi radi vzpostavili znotraj centra?

Trenutno se ukvarjamo z organizacijo hišnega festivala Rog dizajn dnevi, ki nekako poveže in nadgradi naše dejavnosti skozi vse leto, in seveda si želimo, da bi festival rasel. Letos bo potekal od 10. do 14. novembra. Sestavljen je iz treh delov – Rog Kreatona, s katerim začnemo; to je oblikovalski šprint za mlade, v okviru katerega udeležencem postavimo izzive po skupinah, potem pa morajo v 48 urah v delavnicah razviti neki trajnostni izdelek, prototip na glavno temo festivala, ki je letos "Meje in trenja". Veselimo se mednarodne udeležbe mladih vse od Kitajske do Turčije.

Mednarodno udeležbo ima tudi konferenca sorodnih organizacij Rog Forum, na kateri izmenjujemo dobre prakse in ideje. Še posebej ponosni pa smo na letno razstavo Rog Expo, na kateri pokažemo, kaj je v preteklem letu nastalo na delavnicah. Sodelujejo tako profesionalni dizajnerji kot tudi ljubiteljski uporabniki, ki so s svojimi izdelki navdušili. Lani smo na primer razstavili velike kozarce s pisano ozimnico, ki so nastali na delavnici v Kuharskem labu, glasbeno skrinjico, ki jo je ustvaril uporabnik Laba za nakit in obleko Matee Benedetii iz evkaliptusovega liocela. Izbor za letošnjo razstavo še poteka.

Kateri je bil največji mejnik oziroma preizkušnja v tvoji karieri?

Mogoče je to prav ta zadnja zaposlitev v Centru Rog. Gre namreč za javni zavod, redno zaposlitev in eno zelo urejeno hišo. Prej sem kar nekaj let delovala kot svobodnjakinja in pri komuniciranju pomagala različnim naročnikom – od filmskih producentov, kulturnih institucij do domače firme, kjer se ukvarjamo s peko palačink. Zdaj imam dopust, redno plačo, regres in še kaj. Tukaj se dobro počutim, ne samo zaradi varnosti, ampak predvsem zaradi tega, kar počnem. Gre za svež koncept, novo ekipo in zelo premišljen projekt. Malo me je skrbelo, da bo vse potekalo počasi, ampak je daleč od tega. Tako dinamičnega dela nisem imela še nikoli.

Ker me na to spomni veliko ljudi, lahko omenim še blog Tina in fantje, ki je zagotovo bil neki mejnik. Ko sem zaključevala v medijih, se mi je zdelo, da bom pogrešala pisanje. Nastajati so začeli zapisi o štirih fantih in meni, ki sem edina punca v družini, in postali zelo priljubljeni. Še vedno mi ljudje rečejo: "O, ti si pa tista Tina od Tine in fantov!".

Najprej je bil to bolj družinski dnevnik, ki je postajal vedno bolj bran, saj sem se trudila kritično pisati o stvareh, s katerimi se ukvarjamo v določenem obdobju življenja. Bloganje sem zaključila pred nekaj leti z zapisom o praznovanju 18. rojstnega dneva najstarejšega sina, na katerem so na naši terasi tik pred koncem korona obdobja svoj koncert po dolgem sušnem obdobju izvedli priljubljeni Matter. Še vedno sem ponosna, da sva si z možem upala pustiti mladim, ki so takrat res dolgo obdobje hodili domov ob devetih, da so si organizirali ta koncert.

Blogaš torej ne več. Kako pa potem danes sproščaš svojo ustvarjalnost?

V resnici mi blog ni bil takšna sprostitev, bilo je kar naporno. Pa potem še tedenska kolumna nekaj časa, kar pa je bil sploh tempo, ker nisem hotela popuščati. Nekateri ljudje stresajo zapise iz rokava, jaz pa potrebujem čas, da premislim vsakega posebej.

Za sprostitev raje športam, naš družinski kuža Cene pa je tudi vesel, če mu namenim nekaj časa. Včasih sem delala v založništvu in prebrala skoraj vso aktualno knjižno produkcijo, zdaj berem bolj po navdihu in priporočilih znancev in prijateljev. Več na dopustu, med letom pa me pritegnejo tudi filmi in serije. Priznam pa, da tudi v prostem času veliko premišljujem o službenih zadevah, se mi zdi, da se mi takrat utrnejo najboljše ideje.